UPRS sodba I U 991/2009

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Davčni urad Maribor je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora tožeči stranki za leto 2000 (pod točko I) odmeril davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 22.504,69 EUR (5.393.024 SIT) in (pod točko II) davek na dodano vrednost v skupnem znesku 5.717,03 EUR (1.370.027,91 SIT) ter ji priznal pravico do vračila po prvotni odločbi preveč plačanega davka v znesku 66.483,30 SIT (277,42 EUR) in pripadajočih zamudnih obresti od ugotovljene glavnice preveč plačanega davka za čas od 2. 7. 2002 do dneva vračila. Navedeno preplačilo se po III. točki tožniku vrne v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-04-9/2008-2 z dne 11. 5. 2009 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Po tem, ko povzame vsebino pritožbe in razlogov izpodbijane odločbe, pritožbeni organ ugotavlja, da so razlogi za oceno davčne osnove podani. Na straneh 26 do 34 izpodbijane odločbe so izčrpno opisane nepravilnosti v zvezi z vodenjem poslovnih knjig, ki jim tožeča stranka konkretno ne ugovarja. Davčni organ je v ponovnem postopku skladno z napotki drugostopnega organa podrobno in izčrpno pojasnil oziroma obrazložil tudi metodo in postopek cenitve in se opredelil do vseh podatkov, ki jih je tožnik navajal v prvotnem pritožbenem postopku. Tožniku je bilo sodelovanje v postopku omogočeno, seznanjen pa je bil tudi z vsemi podatki, ki so bili uporabljeni pri oceni davčne osnove. V zvezi z višino davčne osnove tožnik bistvenih dejanskih ugotovitev ne izpodbija, niti v tej zvezi ne ponuja nobenih novih dejstev in dokazov. Navaja le, da je davčna ocena previsoka. S takim ugovorom pa bi skladno z 68. členom ZDavP-2 lahko uspel le, če bi to dokazal s konkretnimi podatki in listinami. Razloge, ki so narekovali pridobivanje podatkov in normativov na GIZ, v družbi A. in na Biotehnični fakulteti, davčni organ pojasni na straneh 15 do 25 izpodbijane odločbe. Zato pritožbeni organ pritožbo v tem delu zavrne s sklicevanjem na razloge odločbe prve stopnje. V zvezi z ugovorom napačnega izračuna za svinjsko meso ugotavlja, da je na straneh 43 do 60 izpodbijane odločbe podrobno obrazložen izračun koeficienta pribitka, doseženega s prodajo oziroma porabo svinjskega mesa. Prvostopni organ odgovori tudi na vse ugovore, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi zoper prvotno odločbo. Iz obrazložitve odločbe pa sledi, da je bil tožnik z izračunom, kakor tudi z normativi in uporabljenimi podatki za izračun v postopku seznanjen in da nanje ni imel pripomb. V pripombah na zapisnik pa tudi ni navajal novih dejstev in dokazov, s katerimi bi nepravilnost izračuna dokazoval. Tožnik v tej zvezi tudi v pritožbenem postopku dokazov ne ponudi, zato s pavšalnim ugovorom, da je davčni organ uporabil napačne podatke in posledično napačno izračunal koeficient pribitka, ne more uspeti. Neutemeljen je tudi ugovor, da je davčni organ pri izračunu mase toplih polovic naredil napako pri seštevanju in da znaša pravilni seštevek tople mase 70.757 kg in ne 68.912 kg in ugovor, da zato kalo klanja ne znaša 23,94%, temveč pravilno 22%. Navedeno je mogoče preveriti v prilogi III.2 (ugotovitev tople mase mesa, pridobljenega z zakolom svinj, ki jo je davčni organ izdelal po karticah nabave) kot tudi na podlagi obrazložitve odločbe na straneh 43 in 44. Neutemeljen je tudi ugovor, da nabavna cena živih svinj ne znaša 218,16 SIT, kot navaja davčni organ, temveč 244,77 SIT. Iz obrazložitve odločbe (na strani 43) je razvidno, da je davčni organ iz kartice nabave ugotovil, da je znašala nabavna vrednost živih svinj 25.023.821,12 SIT, živa teža 114.703,60 SIT in da znaša povprečna nabavna cena 218,16 SIT. Pritožbeni organ pri tem še pripominja, da tožnik k svojemu izračunu ne predloži nobenega dokazila. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na ugotovljen koeficient pribitka, doseženega s prodajo govejega mesa, pritožbeni organ ugotavlja, da je na straneh 61 do 77 izpodbijane odločbe izračun koeficienta pribitka podrobno obrazložen, da je bil tožnik z izračunom, kot tudi z normativi in uporabljenimi podatki v postopku seznanjen in da na izračun ni imel pripomb. Pritožnik tudi v pritožbi izračunu pribitka in podatkom, na katerih temelji, ugovarja le pavšalno in trdi, da so pravilni njegovi izračuni. Tudi v pripombah na zapisnik ni navajal novih dejstev in dokazov, s katerimi bi dokazoval nepravilnost izračuna. Na navedbe glede bolezni norih krav in tiste, ki se nanašajo na uporabo normativa „brez kosti“ oziroma „s kostmi“ pa tožniku v okviru odgovora na pripombe odgovori že prvostopni organ. Izčrpno je v izpodbijani odločbi obrazložen tudi izračun koeficienta pribitka, doseženega s prodajo mesnih izdelkov. Pritožbeni organ ugovore tudi v tem delu zavrne kot splošne in nekonkretizirane. Odločitev je zato po presoji pritožbenega organa pravilna tudi po višini.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Vztraja in sklicuje se na vse, kar je navedla že v pritožbi. Meni, da upravni organ v nasprotju s 7. členom ZDavP-2 ni v celoti upošteval podatkov in normativov ter mnenja Fakultete za kmetijstvo v Mariboru, ki jih je predložil tožnik oziroma je ugotovil, da se normativi, ki jih je pridobil pri GZI-u, družbi A. ter Biotehniški fakulteti ne razlikujejo od normativov, ki jih je predložil tožnik že v prvotnem postopku. Vztraja, da so zaradi napačno izračunanih ter v postopku uporabljenih nabavnih cen zaključki davčnega organa napačni. Ti podatki imajo bistven vpliv na izračun koeficientov pribitka pri prodaji blaga. Dodatno opozarja na neskladnosti v izpodbijani odločbi, na primer na neskladnost podatkov na strani 96 z ugotovitvami na strani 18 obrazložitve, po katerih je vrednost blaga, ugotovljenega z zakolom 25.023.821,12 SIT, kar je v nasprotju z ugotovitvijo na strani 18, kjer se na podlagi kartic nabave v enaki višini ugotavlja vrednost živih svinj. Navedeno kaže na nedoslednost, saj gre za bistveno razliko, ki je jasna tudi laiku, namreč, da vrednost živih svinj ni primerljiva z mesom, pridobljenim z zakolom. Smiselno enako velja tudi za podatke glede izdelkov v isti tabeli (na strani 96) v vrednosti 11.317.923,81 SIT ter ob upoštevanju koeficienta pribitka 17,195.321 SIT, kjer ni odšteta vrednost mesa. Med prihodke tožnika je davčni organ upošteval tudi vrednost kosti stegna in kosti pleč, ki za tožnika predstavljajo le odpad in strošek. Pri izračunu povprečnih koeficientov pribitka za razne vrste mesa (na strani 95) je dodan koeficient pribitka na izdelke, čeprav je nedvomno, da so vse količine svežega mesa že obračunane kot trgovsko blago. Po prepričanju tožeče stranke je z navedbami, ki so kazale na nedoslednosti oziroma kontradiktornosti v izpodbijani odločbi, dovolj jasno navedel razloge, zaradi katerih bi jo bilo treba odpraviti. Meni tudi, da za takšne navedbe ni potrebno prilagati dodatnih dokazil, če zatrjevane nedoslednosti v upravnem aktu že same kažejo na njegovo nezakonitost. Prvostopni organ bi moral pridobiti strokovna mnenja, ne pa iskati podatke pri raznih inštitucijah oziroma proizvajalcih, pri čemer pa normativov, ki jih je tožnik pridobil pri Fakulteti za kmetijstvo v Mariboru, ni prepričljivo ovrgel. Gre za postopek, v katerem davčni organ ni pooblaščen za odločanje po prostem preudarku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožbeni očitek kršitve 7. člena ZDavP-2 ni utemeljen. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da si je davčni organ ves čas postopka prizadeval ugotoviti vsa dejstva in dokaze, ki so potrebni za sprejem zakonite in pravilne odločbe. Tako je bil tožnik ves čas postopka natančno seznanjen s potekom postopka in o tem, katere listine in dokumente še mora predložiti, da bo dokazal svoje navedbe. Seznanjen je bil tudi z razlogi za ugotavljanje davčne osnove z oceno kot tudi z metodo ocene. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da se je tožnik z uporabljeno metodo in posameznimi izračuni koeficientov pribitka strinjal in da na postopek in na posamezne izračune ni imel pripomb. Pripombe je imel le na ugotovljeno višino davčne osnove. V zvezi z zatrjevano napako pri izračunu nabavne vrednosti svinjine je iz odločbe nedvoumno razvidno (strani 28 do 37), da je davčni organ pri oceni prihodkov pravilno upošteval nabavno vrednost svinjine 25.023.821,12 SIT. Iz posameznih izračunov koeficientov pribitkov mesa, pridobljenega z zakolom živih svinj po tržnih razredih, je razviden tudi izračun NC mesa, pridobljenega z zakolom živih svinj, prav tako je iz preglednic razvidno, da je davčni organ pri izračunih koeficientov pribitkov oz. pri izračunu mase mesa, pridobljenega z zakolom živih svinj, upošteval vse vrste kala (na višino upoštevanega kala tožnik ni imel pripomb). Iz posameznih izračunov v odločbi je razvidno, da je davčni organ tožniku za vrednost kosti, ki se priznavajo kot kalo, prihodke zmanjšal. Pri tem tožena stranka poudarja, da je iz preglednice Ugotovitev vrste in količine prodanega mesa in prodajnih cen prodanega mesa (priloga k odločbi) razvidno, da je tožnik v letu 2000 prodal tudi velike količine svinjskih kosti. Listin, iz katerih bi bili razvidni podatki, da je bil kalo svinjske kosti višji od priznanega, pa tožnik ni predložil. Stroški odvoza konfiskatov so bili tožniku priznani na osnovi računov družbe B. d.d., ki jih je odvažala. Pri izračunu prihodkov od prodaje mesnih izdelkov je davčni organ v dobro tožnika kot nabavno vrednost surovin upošteval le vrednost porabljenega govejega mesa, porabljenih začimb, aditivov in drugega pomožnega materiala, potrebnega za izdelavo proizvodov (pomožnega materiala, ki ga je tožnik upošteval pri izračunu lastnih cen proizvodov po predloženih normativih). Pri izračunu koeficienta pribitka, doseženega s prodajo proizvodov, je davčni organ upošteval tudi ta pomožni material. Ker tožnik mesa, namenjenega za proizvodnjo ni vodil ločeno, davčni organ vrste, količine in vrednosti mesa, ki ga je tožnik prodal oziroma izločil v predelavo, ni mogel ugotoviti. Zato je v dobro tožnika prihodke ocenil tako, da je ugotovljeno vrednost porabljenega oziroma prodanega mesa pomnožil s povprečnim koeficientom pribitka, ugotovljenega s prodajo svežega mesa in tako vse porabljeno blago obravnaval kot trgovsko blago. Ker je tožnik v postopku izjavil, da se meso govedi (krav) lahko uporabi le v predelavi, je davčni organ vrednost porabljenega mesa govedi (7.757.898,81 SIT) upošteval pri izračunu prihodkov od prodaje izdelkov.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi jo v dejanskem in pravnem pogledu utemeljita oba davčna organa.

Tožbeni ugovori so v pretežnem delu vsebinsko enaki ugovorom, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in tistim, ki jih je uveljavljala v pritožbenem postopku. Nanje izčrpno in s prepričljivimi razlogi odgovorita že davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ v svojih razlogih. Sodišče se zato se nanje sklicuje in jih v celoti ponovno ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 10/2006, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1).

Da so pogoji za ugotavljanje davčne osnove z oceno podani, med strankama ni spora. V tej zvezi davčni organ ugotavlja, da tožnik poslovnih knjig ni vodil v redu in pravilno in da v poslovnih knjigah ni izkazal vseh prihodkov prodaje, zaradi česar so predložene poslovne knjige in evidence vodene vsebinsko napačno. Na osnovi notranje kalkulacijske metode ugotavlja tudi nesorazmernost napovedanih prihodkov z napovedanimi odhodki porabljenega materiala in prodanega blaga in s tem neresničnost in nepravilnost podatkov, na katerih temelji napoved davka od dohodkov iz dejavnosti, saj tožnik na zahtevo davčnega organa tudi v ponovnem postopku ni vzpostavil in predložil vseh obračunskih kalkulacij lastnih cen proizvodov in ni vodil nikakršnih evidenc, iz katerih bi bili razvidni podatki o vrsti in količini mesa izločenega v proizvodnjo in o vrsti in količini blaga izločenega v prodajo, kot tudi ne evidenc, ki bi zagotavljale podatke o vrsti in količini dnevno proizvedenih polproizvodov in proizvodov ter podatke o vrsti in količini dnevno ali mesečno izdanih izdelkov in mesa v prodajo na debelo in drobno, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti pravilnost izkazanih prihodkov. Navedene ugotovitve, ki jih davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi obširno obrazloži, tudi po presoji sodišča utemeljujejo odločitev, da se davčna osnova skladno z določbami 68. člena ZDavP-2 ugotovi z oceno.

Tudi v upravnem sporu ostaja sporna višina z oceno ugotovljene davčne osnove. Na pritožbene navedbe, pri katerih tožeča stranka s sklicevanjem na pritožbo vztraja tudi v upravnem sporu, pravilno odgovori že davčni organ druge stopnje. Neskladnosti podatkov, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, sodišče ne najde. Da je znašala nabavna vrednost živih svinj v letu 2000 25.023.821,12 SIT (stran 18) ni spora. Tej vrednosti je logično enaka skupna nabavna vrednost prodanega oziroma porabljenega mesa, pridobljenega z njihovim zakolom (tabela stran 96). Zatrjevane nelogičnosti sodišče tudi ne najde v ugotovljeni nabavni vrednosti izdelkov v višini 11.317.923,81 SIT, ki jo davčni organ obrazloži na strani 95. Iz obrazložitve sledi, da je nabavna vrednost ugotovljena z upoštevanjem nabavne vrednosti pomožnih surovin in materiala pri njihovi izdelavi, ki po ugotovitvah davčnega organa znaša 7.757.898,81 SIT in nabavne vrednosti porabljenega mesa stare govedi (krav) v višini 3.560.025,00 SIT, skupaj 11.317.923,81 SIT. Trditev tožeče stranke, da so bile vse količine svežega mesa obračunane kot trgovsko blago, je protispisna. Kot trgovsko blago je bila namreč obračunana nabavna vrednost porabljenega oziroma prodanega mesa, zmanjšana za nabavno vrednost mesa krav v višini 3.560.025,00 SIT (razvidna iz tabele na strani 61). Skupna nabavna vrednost porabljenega oziroma prodanega govejega mesa po tabeli znaša 37.406.899,40 SIT. V tabeli na strani 96 pa se prihodki prodaje govejega mesa ugotavljajo z upoštevanjem nabavne cene 33.846.465,40 SIT. Trditev tožeče stranke, da se prihodki na tej podlagi ugotavljajo dvakrat, je z navedenim neskladna, zato je neutemeljeno tudi stališče, da bi moral davčni organ nabavno vrednost izdelkov zmanjšati za nabavno vrednost porabljenega mesa.

Neutemeljen je tudi ugovor kršitve načela materialne resnice in 7. člena ZDavP-2. Normativi, uporabljeni pri izračunu, so v izpodbijani odločbi navedeni. Drugače kot trdi tožnik, so v odločbi navedeni in prepričljivo obrazloženi tudi razlogi za njihovo uporabo. V postopku določanja davčne osnove s cenitvijo se skladno z 68. členom ZDavP-2 ugotavljajo dejstva, ki omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Ob podanih pogojih za cenitev davčne osnove, se ta določi v verjetni višini, to je taki, ki se najbolj približa realnim rezultatom poslovanja. Verjetna davčna osnova se z oceno ugotavlja prav zato, ker realnih rezultatov poslovanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Višina z oceno ugotovljene davčne osnove je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi obrazložena tako, da omogoča preizkus uporabljenih podatkov, kot tudi pravilnosti uporabljene metode in rezultata. Sodišče samo v tej zvezi nepravilnosti ali nelogičnosti ne najde. Tiste, ki jih je v pritožbi navede tožnik, pravilno zavrne že davčni organ druge stopnje. Očitki notranje neskladnosti podatkov in nedoslednosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih navaja tožnik v tožbi, pa iz že navedenih razlogov tudi niso neutemeljeni.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker tožeča stranka ne navaja dejstev in dokazov, ki bi narekovali izvedbo dokaznega postopka (51. v zvezi z 59. členom ZUS-1).