VSK sodba Cp 969/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 1428/1, ki je v naravi pot v izmeri 99 m² in je vpisana v vl. št. 220 k.o. P. Vknjižba lastninske pravice in pred tem pravice uporabe na sporni parc. št. 1428/1 k.o. P. v korist vsakokratnih lastnikov hiše na parc. št. 1435 k.o. P. na podlagi zapisnika Rz 1 z dne 1.9.1988 po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni bila veljavna, zato po ugotovitvah sodišča tožeča stranka ni nikoli izgubila pravice uporabe na tej parceli, ki je bila nato na podlagi 5. člena

Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) transformirana v lastninsko pravico.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Za toženca je na prvem mestu sporna pasivna legitimacija o zadevi. Opozarja, da je bila tožba vložena leta 2002 proti I., S., J. in M. B.. Že v odločbi Višjega sodišča v Kopru I Cp 705/2006, s katero je bila razveljavljena prva sodba, ki jo je izdalo prvostopenjsko sodišče, je bilo opozorjeno, da je S. B. umrla že pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka je zato tožbo proti njej umaknila, nato pa razširila tožbo na njene dediče. Dediči I., J. in M. B. pa so 12.3.2003 izrecno nasprotovali taki spremembi tožbe. Ker je tožba tako ostala nesklepčna, bi moralo sodišče zahtevek že iz tega razloga zavrniti zaradi napačne pasivne legitimacije. Na toženi strani gre namreč za nujno sosporništvo. V zvezi z vsebinsko odločitvijo pa pritožba trdi, da je odločitev napačna že zato, ker je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da naj bi bila vknjižba lastninske pravice tožene stranke neveljavna iz materialnopravnega razloga. Taka ugotovitev po mnenju pritožbe ne more predstavljati podlage za ugotovitev lastninske pravice, temveč za izbrisno tožbo. Glede zahtevka na izbris lastninske pravice pa je bilo že pravnomočno odločeno v škodo tožeče stranke. Sodišče je namreč prezrlo obstoj pravnomočne sodbe P 1, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke na izbris I. B. kot lastnika parc. št. 1428/1 k.o. P.. Slednji je vknjižen kot lastnik parcele na podlagi Rz zapisnika, ki so ga podpisali poleg njega še predstavnik občine in druge osebe in v katerem jasno piše, da je I. B. posestnik parcele, da v stari zemljiški knjigi ni vpisana pravica uporabe nanj in da se zato v novi zemljiški ta pravica vpiše. Na podlagi tega zapisnika je postal I. B. zakoniti in dobroverni posestnik. Gre za veljavno pravno podlago za vknjižbo pravice uporabe nanj, kar mu je sama tožeča stranka z zapisnikom nedvomno priznala. Ta pravica je postala lastninska pravica I. B. ali po ZLNDL ali pa s priposestvovanjem v času od leta 1991, ko je že veljala nova Ustava in do leta 2001, ko se je iztekel desetletni rok zakonite in dobroverne posesti. Tožeča stranka, ki je vedela, da je I. B. na podlagi Rz zapisnika vknjižen kot imetnik pravice uporabe, temu praktično ni osporavala ves čas do vložitve izbrisne tožbe v letu 1997. V času po novi Ustavi iz leta 1991 pa družbena lastnina ni več obstajala in je priposestvovanje lahko nemoteno teklo glede na zakonito in dobroverno B. posest. Ker je bil ta seznanjen, da mu občina po svojem zaupniku priznava pravico uporabe, je bil dobroveren. Zanj je bilo pomembno, da gre za predstavnika občine, ne pa tudi, ali je ta lahko odločal o prenosu lastnine. Sicer pa tudi če bi prišlo do zmote, tožeča stranka v zakonskih rokih takega zmotnega vpisa ni izpodbijala. Ker je bil zoper I. B. pravnomočno zavrnjen zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, je po mnenju pritožbe vsako nadaljnje razglabljanje v zvezi z vprašanjem lastništva J. in M. B. odveč. Slednja sta pridobila lastništvo polovice parc. št. 1428/1 s pravnim poslom in v zaupanju v podatke zemljiške knjige in bila torej v trenutku pridobitve dobroverna. Pred tem je bil I. B. vknjižen že devet let. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede izpovedi prič K. in L. ni ustrezna, saj sta obe priči krivo pričali. Sicer pa je njuna izpoved tudi za zadevo povsem nepomembna. Razpravljanje o tem, kdo je pisal odgovor na tožbo v pravdi, ki se je vodila proti I. B., je po mnenju pritožbe nepotrebno in predstavlja zamegljevanje pravnih dejstev. Nedobrovernost J. in M. B. bi morala obstajati že ob nastanku darilne pogodb, kasneje pa ni več relevantna.

Pritožba ni utemeljena.

Na naroku za glavno obravnavo dne 10.6.2010 je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec I. B. umrl in da je njegov edini dedič sin J. B., ki je v obravnavani zadevi že toženec. Očitno je torej, da sta bila ob izdaji sodbe toženca le še J. in M. B., zato pritožba, ki opozarja, da je S. B. umrla že pred vložitvijo tožbe, prihaja sama s sabo v nasprotje pri oznaki tožene stranke, kjer sta navedeni kar dve umrli osebi, ki ne moreta (več) biti stranki tega postopka.

Ne drži, da v postopku ni bila tožena prava tožena stranka. Tožba je bila res vložena tudi proti S. B., za katero se je ugotovilo, da je umrla že pred vložitvijo tožbe, vendar je tožeča stranka dne 30.1.2003 tožbo proti njej prav zaradi tega umaknila. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožeča stranka zatem „tožbeni zahtevek razširila na pravne naslednike (dediče) S. B., v kolikor to niso že ostale tožene stranke“. Ker taka oznaka tožene stranke ni bila dovolj določna, je v nadaljevanju postopka tožeča stranka pojasnila, da so preostali trije toženci (I., J. in M. B.) edini dediči S. B. in da zato ni bilo potrebe po razširitvi tožbe. Ni šlo torej za subjektivno spremembo tožbe, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že v obrazložitvi svoje odločbe z dne 24.11.2009, opr. št. Cp 545/2009. Okoliščina, da so bili isti toženci v zadevi pasivno legitimirani hkrati tudi kot pravni nasledniki S. B., predstavlja v zadevi kvečjemu dodatno tožbeno podlago (gre za objektivno in ne subjektivno spremembo tožbe).

Ne drži, da bi prvostopenjsko sodišče prezrlo obstoj pravnomočne sodbe P 1 (prej P 2). Tudi sicer pritožba prejšnjemu postopku in sodbi, izdani v njem, pripisuje napačen pomen in zmotno razlaga vpliv izdane sodne odločbe na sedanji postopek. V pravdi opr. št. P 1 je bila tožba vložena le proti I. B., in sicer na ugotovitev, da naj bi bil zemljiškoknjižni vpis, ki je opravljen na podlagi poizvedovalnega zapisnika Rz št. 1, neveljaven, postavljen pa je bil še zahtevek, naj se zato kot neveljavna izbriše vknjižba pod prvo točko pri parc. št. 1428/1 in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke Občine Piran. Tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen zaradi nepravilne pasivne legitimacije, saj se je sodišče postavilo na stališče, da bi morali biti toženi vsi solastniki in da gre za nujno sosporništvo na toženi strani. Vsebinsko se zato z (ne)veljavnostjo vknjižbe sploh ni ukvarjalo, zato pritožba zmotno meni, da je o tem vprašanju že pravnomočno odločeno.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je le izbrisna tožba tista, ki bi jo lahko tožeča stranka vložila za dosego svojega pravnega varstva v obravnavanem sporu. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ni izpodbila, izhaja, da je bil vpis lastninske pravice oziroma pravice uporabe v korist tožene stranke očitno posledica napačne ugotovitve poizvedovalne komisije ob nastavitvi nove zemljiške knjige. B. I. in B. S. sta bila lastnika zemljiškoknjižnega telesa št. 2, ki je predstavljalo stanovanjsko hišo v P., zato jima je šla tudi pravica uporabe na parc. št. 1435, na kateri stavba stoji. Poizvedovalni zapisnik pa je bil v konkretnem primeru podlaga še za vpis njune pravice uporabe na parc. št. 1428/1, kljub sočasni izrecni ugotovitvi, da gre v naravi za dostopno pot, pri kateri v stari zemljiški knjigi ni bila vpisana pravica uporabe na I. B.. Ker poizvedovalni zapisnik ne more predstavljati samostojne podlage za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, tožena stranka pa druge podlage ni zatrjevala, (sodišče je na podlagi kupoprodajne pogodbe celo izrecno ugotovilo, da take pravne podlage ni, ker je Občina P. prodala I. B. le stavbno parc. št. 3029 s pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču s parc. št. 1686/2, medtem ko parc. št. 1685/1 oziroma sedaj št. 1428/1, ni bila predmet prodaje) je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni nikoli izgubila pravice uporabe, zaradi česar je po lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pridobila na sporni parceli lastninsko pravico.

Iz zgoraj navedenih razlogov so povsem nepomembne za odločitev pritožbene trditve o tem, da bi morala tožeča stranka izpodbijati vpis v roku, v katerem je mogoče izpodbijati pogodbo zaradi napake volje, kot tudi, da naj bi občinski zaupnik pri sestavi nove zemljiške knjige I. B. (veljavno) priznal lastninsko pravico.

Toženi stranki tudi ni uspelo dokazati, da naj bi pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču s priposestvovanjem. Do spornega vpisa je prišlo v letu 1988. V času družbene lastnine priposestvovanje ni moglo teči, ker je tako možnost izključeval 29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) z določbo, da na stvari, ki je družbena lastnina, lastninske pravice ni mogoče priposestvovati. S tem, ko pritožba trdi, da naj bi priposestvovalna doba tekla (in potekla) v obdobju od leta 1991, ko je že veljala nova Ustava in do leta 2001 ter da v tem obdobju I. B. nihče ni osporaval lastninske pravice oziroma pravice uporabe, prihaja v nasprotje z nadaljnjo pritožbeno trditvijo, da mu je bila prvič pravica osporavana z vložitvijo izbrisne tožbe v letu 1997. Najkasneje takrat sta I. in S. B. postala nedobroverna posestnika, sodišče prve stopnje pa je celo na podlagi vloženega odgovora na izbrisno tožbo ugotovilo njuno zavedanje nepravilnosti oziroma napake pri nastavitvi nove zemljiške knjige za katastrsko Občino P. Da niti zakonita posestnika nista bila, je bilo pojasnjeno že zgoraj v zvezi s pomenom poizvedovalnega zapisnika.

Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje o nedobrovernosti posesti J. B. in M. (M.) B., ki sta pridobila od I. B. polovico parcele z darilno pogodbo v letu 1997. Sodišče je ugotovilo, da je prav J. B. v odgovoru na tožbo (v imenu očeta I. B.), zapisal, da je vknjižena pravica na sporni parceli na ime njegovega očeta neveljavna. Pritožba povsem brez potrebe zatrjuje neverodostojnost prič B. K. in S. L. o toženčevem zavedanju, da sporna parcela ni njihova. Sam J. B. je namreč pri zaslišanju 10.6.2010 povedal, da se je že v letu 1997, potem „ko so prejeli“ tožbo zoper I. B., sam na občini pozanimal za kaj gre in potrdil tudi, da se je v zvezi z zadevo pogovarjal s P. Z.. Da bi bil tožencu kot pravniku (osebni podatki na l. št. 209/2 spisa) neznan pomen odgovora na tožbo, ki ga je očetu v zadevi P 2 sestavil, ne bi bil niti razumen, niti življenjsko prepričljiv sklep. Enako velja glede M. B., v zvezi s katero je sodišče zaključilo, da ji je bila znana zadeva, v kateri je njen mož pisal odgovor na tožbo, v katerem je pripoznal neveljavnost vknjižbe. Na odločitev ne vpliva pritožbena trditev, da naj bi bila oba dobroverna v trenutku darilne pogodbe v letu 1997, ko sta pridobila solastninsko pravico na parceli, na kateri stoji hiša in na sporni parc. št. 1428/1. Če I. in S. B. nista bila lastnika parcele, je tudi nista mogla prenesti dalje.

Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.(353. člen ZPP).