VSK sodba Cp 1262/2010

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1 z dne 8.5.2008 in je tožena stranka dolžna v roku osmih dni plačati tožeči stranki 3.586,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25.1.2008 dalje, izvršilne stroške v znesku 136,00 EUR in pravdne stroške v znesku 4.074,58 EUR, v primeru zamude pri plačilu izvršilnih in pravdnih stroškov tudi zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov, za čas od izteka izpolnitvenega roka dalje. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka na podlagi računa z dne 16.3.2007, od toženca vtožuje plačilo helikopterskega prevoza, ki ga je zanj opravila s smučišča M. v bolnišnico v Š. dne 9.3.2007. Ugotovilo je, da je tožeča stranka storitev opravila in da je bil helikopterski prevoz toženca nujen. Iz centrale Rdečega križa so namreč posadki helikopterja sporočili, da je toženec nezavesten, zdravnica je ugotovila, da je njegovo življenje ogroženo, vzrok toženčeve nezavesti ni bil poznan, šlo je za nujno gestijo, zaradi česar je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke potrebne in koristne izdatke, ki so ji nastali v zvezi z opravljenim prevozom toženca s smučišča do bolnišnice. Toženec prevozu ni nasprotoval, niti ni tega naročil komu drugemu, plačilo stroškov za uporabo helikopterja pa ni predmet socialnega zavarovanja, temveč vsakokratnega zdravstvenega zavarovanja in obračun preko evropskega zdravstvenega zavarovanja ni bil mogoč. Tožeča stranka je zaračunala stroške v zvezi z dejansko opravljenim poletom helikopterja v skladu s tarifo, zato je do povrnitve stroškov v zvezi z opravljeno storitvijo upravičena.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev določb 80., 187., 285. in 289. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 11., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je postopka udeleževal toženec, ki ne more biti pravdna stranka. Sodišče je glede odločilnih dejstev zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo, zlasti določbe 11. in 14. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti, ki določa, kdo je nosilec stroškov za storitve, ki so bile opravljene za toženo stranko, in sicer je to območna enota ZZZS, pristojna po kraju prebivanja tožene stranke, torej OE Koper. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče do zgoraj navedenih pravnih in dejanskih dejstev sploh ni opredelilo. Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne, le podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je prejela račun, vendar ga ni plačala, ker je menila in še sedaj zatrjuje, da je za plačilo računa pristojna ZZZS OE Koper. Le-ta je tudi pasivno legitimirana v pravdi zaradi plačila računa. Po sporazumu med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo o socialni varnosti je določeno, da je Republika Avstrija zavezana opravljati nujne zdravstvene storitve po načelu enakega obravnavanja. Vse stroške za opravljene nujne medicinske pomoči krije območna enota zavoda za zdravstveno zavarovanje po kraju začasnega ali stalnega prebivališča osebe, ki ji je bila nudena nujna zdravniška pomoč. Zavod bi torej moral plačati račun, stvar morebitnih kasnejših medsebojnih regresnih zahtevkov pa je, kako se stanje uredi. Sodišče sploh ni raziskalo, ali so storitve tožeče stranke plačljive, to pomeni kršitev načela enakosti. Stroškov v nobene primeru ne krije oseba neposredno opravljalcu storitve, temveč je lahko to le predmet drugega, morda regresnega zahtevka med zavodi držav pogodbenic in morda do samega toženca. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V pritožbi očitanih postopkovnih kršitev sodišče prve stopnje ni storilo. Pravdna stranka je lahko vsaka fizična oseba (primerjaj prvi odstavek 76. člena ZPP), zato pritožbena navedba, da toženec ne more biti pravdna stranka ni utemeljen. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. tč. iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do vseh trditev pravdnih strank opredelilo in podalo o tem jasne razloge, ki omogočajo pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe. Na druge pritožbene očitke v zvezi z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga, pritožbeno sodišče zaradi njihove nekonkretiziranosti (pritožnik le našteva posamezna določila ZPP) ne bo odgovarjalo.

Tudi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik ne konkretizira. Na tem mestu zato pritožbeno sodišče povzema bistvene, neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje. Toženca so 9. 3. 2007 našli nezavestnega na smučišču na M. (Avstrija), v bližini smučarske koče. Krčmarica je na poslovno enoto avstrijskega Rdečega križa v Š. poklicala reševalce, centrala rdečega križa je tja napotila helikopter. Zdravnica, ki je toženca pregledala, je ugotovila, da je prevoz v bolnišnico nujen. Tožeča stranka je za opravljen prevoz (od smučišča do bolnišnice) tožencu izstavila račun sestavljen v skladu s tarifo. Plačilo je toženec zavrnil z utemeljitvijo, da računa ni dolžan plačati, saj sam ni pasivno legitimiran, pač pa pristojna enota Zavoda za zdravstveno zavarovanje (bodisi v Sloveniji, bodisi v Avstriji).

Iz pritožbe izhaja, da pritožnik v njej konkretizirano uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen.

Predvsem ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo v obravnavanem primeru pri odločanju uporabiti Zakon o ratifikaciji sporazuma med republiko Slovenijo in republiko Avstrijo o socialni varnosti (BATSSV, Ur. l. RS, št. 15/1997). Člen 11. na katerega se pritožba sklicuje je uvrščen v III. DEL POSEBNE DOLOČBE v 1. poglavje – bolezen in materinstvo, povsem jasno je, da obravnavani primer ne sodi pod to ureditev. Ne sodi niti pod zakonski stan katerega od drugih določil tega zakona, zato so pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na ureditev po tem zakonu in zatrjujejo njegovo uporabljivost v obravnavani zadevi povsem zgrešene.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zavarovanim osebam R Slovenije od 1. 6. 2004 dalje izdaja evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja (EU- KZZ), s katero lahko uveljavljajo pravico do nujnih in potrebnih zdravstvenih storitev glede na dolžino bivanja v drugi državi. Iz 4. člena Pravilnika o evropski kartici zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 56/2004 s sprememb.) izhaja, da lahko z njo zavarovana oseba (torej toženec) v državah članicah Evropske unije in evropskega gospodarskega prostora uveljavlja pravico do zdravstvenih storitev (kamor spadajo tudi nujni reševalni prevozi), neposredno pri zdravnikih in zdravstvenih ustanovah, ki so del javne zdravstvene mreže.

Za obravnavano zadevo je bistvena neprerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni del javne zdravstvene mreže, pač pa gre za gospodarsko družbo (ARA – letalsko reševanje d.o.o., glej dopis družbe Zavodu za zdravstveno zavarovanje, B15) in tudi ne posluje preko EU-KZZ. Ker je povsem jasno, da je bila storitev družbe opravljena v toženčevo korist, se toženec tudi ne more uspešno izogniti obveznosti njenega plačila s trditvijo, da zaradi svojega položaja (nezavesti) prevoza ni naročil oziroma, da v zadevi ni pasivno legitimiran. Storitev je bila opravljena na način, kot se izvaja v Republiki Avstriji o čemer je izčrpno izpovedala priča, zdravnica A. R. in ker po povedanem v Avstriji ni krita v okviru evropske zdravstvene kartice, toženec pa ni niti trdil, da bi imel sklenjeno komercialno zdravstveno zavarovanje, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega, potem ko ob reševanju pritožbe ni našlo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).