VSK sklep II Ip 812/2010

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. V obrazložitvi je navedlo, da je bila 21.4.2010 dovoljena izvršba z rubežem dolžnikove nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar pa je sodišče po vpogledu v zemljiško knjigo ugotovilo, da je nepremičnina, na kateri je bila dovoljena izvršba, dejansko vpisana v zemljiški knjigi (parc. št. 36/2 k.o. N.), vendar dolžnik ni njen lastnik, ampak gre za solastnino drugih oseb.

Proti navedenemu sklepu je upnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je predlagal izvršbo z izvršilnim sredstvom – rubežem nepremičnine dolžnika, ki ni vpisana v zemljiško knjigo. V skladu z določbo 211. čl. ZIZ je navedel, kje je nepremičnina, njeno ime, meje in površino ter druge podatke, potrebne za njeno identifikacijo. Iz obrazložitve sklepa pa ni mogoče preizkusiti, kaj je materialna podlaga za ustavitev izvršilnega postopka, očitno pa je, da je sodišče zmotno štelo, da je upnik predlagal rubež nepremičnin dolžnika, ki so vpisane v zemljiško knjigo. Sodišče namreč lahko ustavi izvršbo po uradni dolžnosti po določbah 32. čl. ZIZ le v primeru, da upnik predlaga predmet izvršbe, ki ni last dolžnika. Na podlagi podatkov, navedenih v sklepu o izvršbi je izvršitelj želel 6.7.2010 opraviti rubež nepremičnine, vendar ga je naslovno sodišče obvestilo, da je izvršilni postopek ustavljen. Upniku je bil sklep o ustavitvi vročen 12.7.2010, zato za ravnanje sodišča ni podana nobena pravna in dejanska podlaga.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena trditev, češ da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je upnik predlagal rubež nepremičnin dolžnika, ki so vpisane v zemljiško knjigo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo oziroma ugotovilo, da je (upnik predlagal in je) bila s sklepom z dne 21.4.2010 dovoljena izvršba z rubežem dolžnikove nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nepremičnina, glede katere je bila dovoljena izvršba (parc. št. 36/2 k.o. N.) dejansko vpisana v zemljiško knjigo. To pomeni, da na način, kot je predlagal upnik, izvršbe ni mogoče realizirati, saj iz 211. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) jasno izhaja, da se izvršba z rubežem nepremičnine, ki ga po odredbi sodišča opravi izvršitelj (2. odst.), opravi le v primeru, če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo (1. odst.). Če pa je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo, je mogoče izvršbo opraviti le na način, ki je naveden v 167. čl. ZIZ. Ker pa je izvršilno sodišče nadalje ugotovilo, da dolžnik ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ampak so to tretje osebe, upnik pa tudi ne trdi, da ima listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice na nepremičnini oziroma da je podan primer po 5. odst. 168. čl. ZIZ, izvršbe zaradi dejanskih in pravnih ovir ni mogoče opraviti in je bil izpodbijani sklep utemeljeno izdan.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.