VSL sklep I Cpg 779/2010

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 493,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, opr. št. VII 2606/2009-30 z dne 03. 03. 2010, zavrne. Z začasno odredbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se učinek odpovedi koncesijske pogodbe za opravljanje lekarniške dejavnosti št. 2/99, ki jo je dne 06. 04. 2009 podala tožena stranka tožeči stranki, zadrži do izteka trideset dnevnega roka po pravnomočnosti odločitve o zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe za opravljanje lekarniške dejavnosti št. 2/99 z dne 30. 06. 1999 (v nadaljevanju Koncesijska pogodba).

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ugodi in razveljavi sklep o začasni odredbi ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo s stroškovno posledico vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sklep o začasni odredbi in izpodbijani sklep utemeljilo na ugotovitvah:

da po Zakonu o lekarniški dejavnosti (ZLD) ni predvidena odpoved pogodbe s strani koncendenta, temveč bo moral ta predhodno izdati odločbo o odvzemu koncesije;

da bi tožeči stranki v primeru odpovedi Koncesijske pogodbe nastala težko nadomestljiva škoda zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti;

da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki.

Pritožba odločitev sodišča prve stopnje izpodbija iz razlogov, ker naj bi:

a) sodišče prve stopnje zmotno ocenilo verjetnost izkazanega obstoja (nedenarne) terjatve, saj prenehanje Koncesijske pogodbe ne pomeni tudi prenehanja koncesije;

b) tožeča stranka ne izkazala nastanka težko nadomestljive škode;

c) sodišče prve stopnje napačno presodilo pogoj po 3. alineji 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Pod a)

V konkretnem koncesijskem razmerju je treba kot odločilno upoštevati, da gre za socialno javno službo, s poudarjenim javnim interesom, kar vpliva na naravo pogodbenega razmerja, s tem pa na upravičenja pogodbenih strank. Upoštevaje posebne značilnosti koncesijskega razmerja zato ni mogoč slediti navedbam tožene stranke, da gre pri Koncesijski pogodbi za klasično civilnopravno razmerje. Tako tudi ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da bi bilo potrebno ureditev odpovedi pogodbe presojati (zgolj) po določbah obligacijskega zakona (1).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi bilo stanje ob odpovedi Koncesijske pogodbe (pri čemer sama koncesija ne bi bila odvzeta) nevzdržno ter da je zato potrebno oba akta obravnavati v medsebojni povezanosti. Pritožbeno zatrjevanje o neodvisnosti Koncesijske pogodbe in koncesijskega akta je tako po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. Tudi sklep I Up 532/2009 z dne 07. 01. 2010, na katerega se sklicuje tožena stranka, potrjuje navedeno razlogovanje, saj sodišče v njem zapiše, da brez (predhodne) koncesijske pogodbe ni mogoče opravljati koncesijske lekarniške dejavnosti. Tako bi bilo namreč vzpostavljeno stanje, ko bi sicer veljala koncesijska odločba, koncesionar pa dejavnosti zaradi odpovedi koncesijske pogodbe ne bi mogel opravljati. Takšnemu stanju nasprotuje tako javni interes, saj bi bila koncesija podeljena, ne pa izvajana, kot tudi interes koncesionarja, katerega položaj bi bil ob odpovedani Koncesijski pogodbi negotov in tako svoje dejavnosti ne bi mogel opravljati. Sodišče prve stopnje je tako, po presoji pritožbenega sodišča naredilo pravilen sklep o verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke.

Pod b)

Pritožbeno navajanje, da je mogoče škodo iz izgube poslovanja opredeliti kot ekonomsko škodo, ki je ocenljiva in nadomestljiva, je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo širši aspekt situacije, v kateri bi se tožeča stranka znašla, v kolikor začasna odredba ne bi bila izdana. Pri presoji njenega položaja je potrebno upoštevati specifičnost koncesijskega razmerja, saj odpoved Koncesijske pogodbe globoko poseže v njen položaj. Posledice odpovedi Koncesijske pogodbe, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so odpoved pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kar je razlog za odpoved koncesije, odpoved najemne pogodbe, prenehanje delovnih razmerij delavcem. Navedene okoliščine odločilno vplivajo na položaj koncesionarja. Pri tem ne gre zgolj za začasno nezmožnost nastopanja na trgu. Ob upoštevanju teritorialne razdeljenosti trga (15. člen ZLD) in omejenega števila ponudnikov koncesijskih storitev (dejavnost lekarništva) je treba upoštevati, da je koncesionarju z odvzemom koncesije in podelitvijo koncesije drugemu koncesionarju, dejansko onemogočen ponovni vstop na trg in s tem opravljanje dejavnosti. V tem primeru bi torej neutemeljeno odpovedana koncesijska pogodba povzročila nepovratno stanje, katerega nastanek želi tožeča stranka preprečiti prav s predlagano začasno odredbo.

Glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode se je sodišče prve stopnje oprlo na razlogovanje v odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-275/97 z dne 16. 07. 1998, ter je prepričljivo pojasnilo, da v tem primeru posledic ravnanja tožene stranke ne bi bilo mogoče nadomestiti z ustrezno denarno odškodnino. Potrebno je tehtanje pravic in interesov tožeče stranke (težko nadomestljive škode) in na drugi strani interesov nasprotne stranke v zvezi z zmožnostjo vzpostavitve prejšnjega stanja (2). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da interesi tožeče stranke pretehtajo nad „grožnjo“, ki jo začasna odredba predstavlja interesom tožene stranke.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. I Up 560/2008 z dne 16. 12. 2008. Slednji se namreč nanaša na primer, ko je sodišče odločalo na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah, ki pa v konkretnem primeru ne predstavlja podlage za odločitev. Poleg tega pa okoliščine obravnavanega primera (teritorialna razdeljenost oz. omejenost trga, omejenost ponudnikov storitev) terjajo drugačno presojo glede predpostavke težko nadomestljive škode.

Nadalje tudi ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da tožeča stranka ni dokazala svojih navedb. Tožena stranka trditev tožeče stranke o eksistenčni ogroženosti (preživljanje z lekarniško dejavnostjo), izgubi delovnih mest, odpovedi najemne pogodbe ni prerekala, zato nadaljnje dokazovanje slednjih ni bilo potrebno (1. odstavek 214. člena ZPP). Glede na to, da navedene okoliščine zadoščajo za sklep o nastanku težko nadomestljive škode, je neodločilno pritožbeno navajanje o prekoračitvi trditvene podlage v zvezi s škodo iz naslova povračila izplačil odpuščenim delavcem.

Pod c)

Predpostavke v 2. odstavku 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe so navedene alternativno. Glede na to, da je izkazana predpostavka težko nadomestljive škode, pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb glede pogoja po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato trpi sama svoje stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ). Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 493,00 EUR, in zajemajo 411,00 EUR nagrade po tarif. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi ter 20% DDV. Priglašenih stroškov sodne takse pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj ni izkazala njihovega plačila.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Smiselno tako tudi Rajko Pirnat v Koncesijska pogodba, Podjetje in delo, št. 6, z dne 01. 10. 2003 (uvod članka in tč. 4.1).

(2) Tako tudi Ustavno sodišče, tč. 9 obrazložitve odločbe Up 275/97 z dne 16. 07. 1998.