VSL sodba I Cp 4890/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik lastnik parcele številka 302/15 v vlož. št. 293 k.o. T. p., s tem da je elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je v okviru postopka izdelal izvedenec geodetske stroke M. M., sestavni del sodbe. Toženkama je sodišče naložilo, da tožniku povrneta pravdne stroške.

2Proti sodbi se pritožujeta toženki, ki uveljavljata vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje očitno prezrlo po toženkah večkrat poudarjeno dejstvo, da je podpis prvotoženke na pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 16. 04. 1993 ponarejen. Sodišče je sicer zavrnilo dokazni predlog z branjem te pogodbe in s postavitvijo izvedenca grafologa, vendar pa bi se po prepričanju toženk moralo do navedb toženk s tem v v zvezi opredeliti. Kdo je podpis prvotoženke ponaredil, toženkama ni znano, izhaja pa iz navedenega volja in želja enega izmed pravnih prednikov tožnika, ki ni mogel biti dobroveren, da se stvari uredijo na nezakonit način. Dejstvo, da je tožnik tako listino skušal predložiti v nadpisni zadevi, pa je dokaz njegove slabe vere. V nadaljevanju toženki navajata, da je pravna prednica toženk s pogodbo o odškodnini z dne 22. 05. 1978 izročila parcelo št. 302/1 Zavodu za urejanje stavbnih zemljišč Vič, del te parcele pa je tožnik kupil od SGP G. Vendar pa SGP G. ni pravni naslednik Zavoda za urejanje stavbnih zemljišč V., tožnik pa tudi ni predložil listine, iz katere bi izhajalo, da je Zavod za urejanje stavbnih zemljišč nepremičnine kadarkoli s pravnim poslom prenesel na SGP G. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženih strank, da subjekti družbene lastnine niso mogli biti imetniki lastninske pravice, temveč samo imetniki pravice uporabe, pravice uporabe na družbeni lastnini pa ni bilo mogoče pridobiti na originaren način, torej tudi ne s priposestvovanjem, ne z gradnjo na tujem. Iz ugotovitev prvega sodišča nadalje izhaja, da tožnik ni bil sam graditelj, temveč je novo zgrajeno hišo in garažo prevzel v določeni gradbeni fazi. Zato zanj ne morejo veljati pravila za gradnjo na tujem. Tožnik tudi ni mogel biti v dobri veri, glede na to, da se je že ob sami sklenitvi pogodbe zavedal, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno. V konkretnem primeru je tožnik sklenil pogodbo z SGP G., čeprav celo iz odločb o izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja izhaja, da investitor ni predložil dokazila o razpolaganju z zemljišči, predvsem pa SGP G. že ob samem sklepanju pogodbe ni uspel izkazati celotne verige pravnih poslov od lastnikov, vpisanih v zemljiško knjigo dalje. Zato tožnik tudi ni izkazal, da bi svojo posest izvajal na podlagi primernega pravnega temelja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaza z vpogledom v pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja iz priloge pod A19 in na tej pogodbi ni gradilo svoje odločitve, je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog o postavitvi izvedenca grafologa zaradi ugotavljanja pristnosti toženkinega podpisa na tej pogodbi. Zato se tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati do tistih navedb toženk, ki so se nanašale na to pogodbo, ki ni bila obravnavana kot dokaz v postopku.

5Razlogi sodišča prve stopnje o tem, zakaj je novonastala parcela št. 302/15 k.o. T. p. pozidana in je nastala iz nekdaj celovite parcele 302 iste k.o., so po presoji pritožbenega sodišča dovolj jasni in razumljivi, podlago pa imajo tudi v izvedenih dokazih, zgodovinskem zemljiškoknjižnem izpisku.

6V ostalem pa se pritožba pretežno ukvarja z dobrovernostjo pravnih prednikov tožnika oziroma z verigo pogodb med pravnimi predniki tožnika glede pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na družbeni lastnini na spornih nepremičninah. Vse navedeno pa ni bistveno za odločitev v predmetnem sporu. V predmetnem sporu je odločilno, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini z gradnjo na tujem svetu oziroma s priposestvovanjem. V pritožbi ni izpodbijana ugotovitev prvega sodišča o tem, da je tožnik nastopil posest v letu 1976. Prav tako ni izpodbita ugotovitev prvega sodišča o tem, da je tožnik kupil še nedokončano zgradbo v določeni gradbeni fazi in jo sam dokončal. Ob navedenih prvostopnih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče prvega sodišča, da je tožnik na objektih pridobil lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu, če uporabimo določbe Občega državljanskega zakonika ali določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prvostopne razloge. Zlasti pritrjuje prvostopnemu stališču, da je gradnjo dokončal tožnik, on je bil torej tisti, ki je dokončno zgradil objekt na zemljišču, na katerem je bila vpisana lastninska pravica oziroma pravica uporabe na pravno prednico toženk. Res je, da hkrati z pridobitvijo lastninske pravice na objektih, ni mogel pridobiti lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini, je pa glede na določbo 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS št. 19/76) s pridobitvijo lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, po samem zakonu prenesena tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Ta pravica uporabe pa se je v skladu z določbo 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico na zemljišču.

7Pritrditi je tudi prvostopnemu stališču, da je tožnik pridobil lastninsko pravico tudi na podlagi priposestvovanja. Tudi v tej zvezi se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne prvostopne razloge. Dodati je, da je tožnik na podlagi sklenjene pogodbe nastopil posest nepremičnine, dogradil stanovanjsko hišo, izvajal posest vse od leta 1976. Zemljiškoknjižno stanje je bilo res neurejeno, vendar navedeno tožniku ne odvzema dobrovernosti. Od graditelja je kupil stavbi v stanovanjskem naselju M., graditelj je gradil na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja, kar vse pomeni, da ne glede na neurejeno zemljiškoknjižno stanje tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti v zvezi z ugotavljanjem lastninskega stanja. Na tej podlagi je tako lahko s potekom časa pridobil lastninsko pravico na objektih na podlagi priposestvovanja, hkrati pa, kot je bilo že navedeno, pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in zemljišču potrebnem za redno rabo stavbe.

8Odločitev prvega sodišča je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita. V ostalem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prvostopne razloge, v katerih je vsebovan tudi odgovor na pritožbene trditve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.