VSRS Sklep I Up 146/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 34. a člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog I U 53/2011-3 z dne 12. 1. 2011, s katerim je tožeči stranki naložilo plačilo sodne takse za tožbo, vloženo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, Urad predsednika, št. Bpp 628/2009, s katerim mu je to priznalo nagrado in stroške nudenja brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice v skupnem znesku 555,4 EUR, njegov predlog za izplačilo nad tem zneskom pa zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da gre v obravnavanem primeru za odločanje o zahtevku odvetnika za plačilo nagrade in stroškov za izvajanje brezplačne pravne pomoči in ne za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Določba četrtega odstavka 10. člena ZST-1 se glede na njeno besedilo in tudi njen namen v obravnavanem upravnem sporu zato ne more uporabiti. Navaja, da je izdani plačilni nalog skladen z novejšo in sedaj ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča RS v sporih v zvezi s sklepi o nagradi in stroških nudenja brezplačne pravne pomoči.

2Pritožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi njegovemu ugovoru zoper plačilni nalog in se plačilni nalog razveljavi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Ker gre za zadevo brezplačne pravne pomoči, je mogoče analogno uporabiti četrti odstavek 10. člena ZST-1. Nagrada in stroški, ki so predmet upravnega spora, izhajajo iz naslova nudenja brezplačne pravne pomoči, za katero se ne plačuje taksa. Ker postopek priglasitve in odmere stroškov sledi sami izdaji odločbe o brezplačni pravni pomoči, za vložitev tožbe ni treba plačati sodne takse. Meni, da gre pri tem tudi za interes upravičenca do brezplačne pravne pomoči, da se celotna opravljena storitev poplača, ker lahko v določenih primerih breme plačevanja pade tudi na samega upravičenca. Priglaša stroške.

K I. točki izreka:

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali se taksna oprostitev po četrtem odstavku 10. člena ZST-1, ki med drugim določa, da se taksa ne plača v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, nanaša tudi na postopek, v katerem se izpodbija sklep o priznanju nagrade odvetniku in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči.

5Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se določba četrtega odstavka 10. člena ZST-1 v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, glede na njeno besedilo in tudi njen namen razlaga tako, da v okvir te taksne oprostitve ne spada postopek, ki se vodi zaradi višine priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči.

6Iz temeljne določbe prvega odstavka 1. člena ZST-1 izhaja, da se pred sodišči v Republiki Sloveniji plačujejo takse po določbah tega zakona in taksne tarife, ki je njegov sestavni del. Osnovno pravilo navedenega zakona je torej, da se ustrezne takse plačujejo v vseh postopkih, ki se vodijo pred sodišči. Postopke oziroma pravna dejanja, za katera zakon določa taksno oprostitev, ZST-1 ureja v 10. členu, kjer v četrtem odstavku določa, da se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu, o ugovoru zoper plačilni nalog iz 34. oziroma 34. a člena tega zakona ter v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača. Neplačilo sodne takse oziroma oprostitev njenega plačila predstavlja izjemo od osnovnega pravila plačevanja taks v vseh sodnih postopkih.

7Že jezikovna razlaga četrtega odstavka 10. člena ZST-1 kaže na to, da se oprostitev plačila taks nanaša le na postopek odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in je ni mogoče širiti tudi na spor o višini priznane nagrade in stroškov odvetnika, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč. Takšna razlaga navedene zakonske dikcije izhaja tudi iz namena oprostitve plačila sodnih taks v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8Namen oprostitve plačila sodnih taks v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izhaja že iz same narave postopka o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kjer gre za spor o tem, ali bo stranka sploh dolžna kriti oziroma plačati določene stroške sodnega postopka. Sam institut brezplačne pravne pomoči pa je skladno z Zakonom o brezplačni pravni pomoči – ZBPP namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Namen oziroma cilj obravnavanega spora, kjer se izpodbija stroškovni sklep pa je povsem drugačen. Njegov namen je v poplačilu opravljenih odvetniških storitev, ki jih je odvetnik ob zasledovanju svoje finančne koristi opravil v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči, zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi namenska (teleološka) razlaga določbe četrtega odstavka 10. člena ZST-1 potrjuje zaključek, da se oprostitev plačila taks ne more raztegniti na postopek, ki se vodi zaradi višine priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

10Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.