VSRS Sklep III Ips 137/2008

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 41.962,86 EUR (10,056.398,50 SIT). Presodilo je, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, ker je po spornih računih od tožene stranke prejela tudi plačilo vtoževanega zneska, čeprav zanj ni imela podlage v dogovoru o razdelitvi stroškov električne energije. Sodišče prve stopnje je zavrnilo obrambo tožene stranke, da za vtoževani znesek ni obogatena, ker je bila s spornimi zneski tožeča stranka obremenjena iz naslova DDV, tako zaračunani znesek pa je tožena stranka odvedla državi kot zavezanka za plačilo DDV. Prav tako je zavrnilo njeno obrambo, da tožeča stranka nima pravice terjati nazaj plačanih zneskov, ker naj bi tožeča stranka vedela, da ni dolžna plačati zneskov, ki jih je tožena stranka izkazovala na spornih računih kot njeno obveznost iz naslova DDV.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavzelo je stališče, da je po 191. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pomembno, ali bi tožeča stranka lahko vedela, da ji je na spornih računih obveznost iz naslova DDV zaračunana neutemeljeno. Ker je presodilo, da bi tožeča stranka to lahko vedela, je na podlagi 191. člena OZ tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje pred spremenjenim senatom.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj revizijsko sodišče zavrne revizijo.

5Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L, št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

7Revizija je utemeljena.

8Bistveni del prvega odstavka 191. člena OZ (vsebinsko enak je bil prvi odstavek 211. člena ZOR) se glasi: »Kdor plača, čeprav ve, da ni dolžan…«. Jezikovna razlaga povzetega besedila pove, (i) da se določba lahko uporabi, kadar plačnik ve, da dolg ne obstaja, a kljub temu plača, in, (ii) da se ta določba ne more uporabiti, kadar plačnik, ko plača, ne ve, da dolg v resnici ne obstaja (prim. 8. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ (drugače kot pri uporabi pravil o zmoti pri pogodbah) ni pomembno (9. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). V prid pravilnosti takšnega razumevanja besedila 191. člena OZ govori tudi smisel te določbe: le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemer je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva.

9Revident zato pravilno opozarja na zmotno uporabo 191. člena OZ v izpodbijani sodbi. Odgovor na vprašanje, ali bi tožeča stranka lahko vedela, da je s plačilom spornih računov preplačala svojo obveznost iz pogodbenega razmerja, po 191. členu OZ pravno ni pomemben. Revizijsko sodišče zato drugače kot sodišče druge stopnje v besedilu 191. člena OZ ne najde opore za stališče, da se tožeča stranka v obravnavanem primeru ne more uspešno sklicevati na zmoto, ker je razpolagala z vsemi podatki in bi zato lahko vedela, »da plačuje DDV dvakrat«.

10Izhodišče za (pravilno) uporabo 191. člena OZ bi bilo tako lahko dejstvo, da je tožeča stranka v trenutku plačila vedela, da je njen dolg v resnici manjši od zneska, ki je bil razviden iz spornih računov. Vendar tožena stranka tega dejstva ni zatrjevala, sodišče prve stopnje pa ga, upoštevaje razloge sodbe sodišča prve stopnje, ni ugotovilo. Tožena stranka je v zvezi s sklicevanjem na 191. člen OZ tožeči stranki (1) očitala, da bi bila morala ugovarjati računu, če je menila, da ni bil pravilen, in (2) navajala, da je tožeča stranka sporne račune plačevala prostovoljno. Iz nobene od teh trditev ni mogoče izpeljati očitka tožeči stranki, da je, ko je račune plačevala, vedela, da računi prikazujejo dolg tožeče stranke v znesku, ki je višji od njenega resničnega dolga, a je račune kljub temu plačala ter na ta način izrazila privolitev v prikrajšanje. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je razlog za napačno izračunavanje obveznosti tožeče stranke iz naslova porabljene električne energije, odkrila po tem, ko je sporne račune že plačala, trditvena podlaga obravnavanega gospodarskega spora ne daje podlage za uporabo 191. člena OZ, obramba tožene stranke v tej smeri pred sodiščem prve stopnje pa ni bila sklepčna.

11V obravnavanem gospodarskem sporu se je kot ključno izpostavilo vprašanje, ali je tožena stranka obračunavala (in v spornih računih tožeči stranki zaračunavala) davek na dodano vrednost (DDV), skladno Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV). Sodišči prve in druge stopnje sta s tem v zvezi zavzeli stališče, da je bila po ZDDV dolžnost tožene stranke, da na neto vrednost dobavljene električne energije s strani E. L. obračuna 19 oziroma 20 odstotni DDV. Zato sta obe sodišči presodili, da je tožena stranka postopala v nasprotju z ZDDV, ko je DDV obračunavala (in v spornih računih zaračunavala) od bruto vrednosti električne energije, to je od vrednosti dobavljene električne energije skupaj z DDV, ki ga je obračunal in v svojih računih toženi stranki zaračunal E. L..

12Presojo o neupravičeni obogatitvi tožene stranke sta sodišči druge in prve stopnje oprli na táko neupravičeno zaračunani DDV na spornih računih. Pri tem sta, upoštevaje njune dejanske ugotovitve, upoštevali seštevek zneskov, ki so bili v spornih računih prišteti kot 19 oziroma 20 odstotni DDV. Ugovor tožene stranke, da je prav tak znesek kot zavezanka za plačilo DDV po ZDDV odvedla državi, sta zavrnili.

13Sodišče druge stopnje je pritožbene trditve tožene stranke, da ni obogatena, ker je ves DDV, ki ga je prejela od tožeče stranke, odvedla državi, zavrnilo z utemeljitvijo, da tožena stranka ni izkazala, »da je dejansko odvedla državi po izstavljenih računih DDV kar dvakrat, tako po računih E. L. kot tudi po računih, v katerih ga je sama neupravičeno zaračunala tožeči stranki.« Ta očitek toženi stranki temelji na zmotnem izhodišču. Davčni zavezanec v razmerju do države po ZDDV namreč nima obveznosti, da državi »odvaja« znesek, ki ga je bil plačal drugemu davčnemu zavezancu za plačilo DDV v okviru računa za njegovo blago ali storitve. Za konkretni primer to pomeni, da je E. L. na toženo stranko prevalil le obveznost kritja njegovih stroškov iz naslova obveznosti plačila DDV državi, medtem ko tožena stranka v zvezi s tem zneskom DDV, ki ga je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje plačala E. L., ni imela direktno nobenih obveznosti v razmerju do države. Po 40. členu ZDDV si je smela ta znesek odbiti (v celoti ali delno) pri izračunu svoje davčne obveznosti. Ker ni videti, zakaj bi bila morala tožena stranka »kar dvakrat« odvajati državi DDV, obračunan na dobavljeno vrednost električne energije, odgovor na to vprašanje ni pomemben za odgovor na nadaljnje vprašanje: ali je in v kakšnem obsegu je tožena stranka okoriščena zaradi neupravičeno zaračunanega DDV (kar je predpostavka zahtevka iz 190. člena OZ). Očitek sodišča druge stopnje toženi stranki, da dejstva dvakratnega odvajanja DDV državi ni dokazala, tako ne pripomore k stališču o obstoju (in obsegu) okoriščenja tožene stranke.

14Revizijsko sodišče presoje o utemeljenosti zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve zato ne more opreti na razloge sodišča druge stopnje, s katerimi je zavrnilo pritožbeni očitek tožene stranke, da ni obogatena, ker je znesek, ki ga prejela od tožene stranke kot plačilo za DDV, obračunan na spornih računih, »odvedla« državi. Presoja sodišča druge stopnje temelji namreč na zmotni presoji o odločilnosti (sicer nedokazanega) dejstva o dvakratnem plačilu DDV iz naslova dobavljene električne energije državi s strani tožene stranke. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker zato niso bila ugotovljena odločilna dejstva za pravilno uporabo prvega odstavka 190. člena OZ, je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP.

15V nadaljnjem postopku bo treba ugotoviti, ali je tožena stranka okoriščena zaradi neupravičeno obračunanega in zaračunanega DDV. Pri tem naj bo sodišče druge stopnje pozorno, da je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ima zahtevek iz neupravičene pridobitve neupravičeno osiromašeni zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja (dajatev ali storitev) koristen osebno za pridobitelja (sklep Vrhovnega sodišča III Ips 97/2002 z dne 3. 4. 2003). Če bo sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru sledilo omenjenemu stališču, se lahko izkaže, da v načelu ni izključeno, da bi se dokončna davčna obremenitev, ki je v vzročni zvezi z okoriščenjem, upoštevala kot odbitek pri opredeljevanju okoriščenja. Obstoj konkretne in dokončne davčne obremenitve iz razmerja davčnega zavezanca do države se tako lahko izpostavi kot predhodno vprašanje, pomembno za opredelitev konkretnega okoriščenja, ki je predpostavka neupravičene pridobitve. Revizijsko sodišče dodaja še, da je na računu opredeljeni znesek DDV, gledano z gledišča civilnega prava, neločljivi del obveznosti, izražene v računu. Znesek obračunanega DDV pa je v načelu že vnaprej predviden kot obveznost davčnega zavezanca do države (3. člen ZDDV), ki jo plača iz svojih sredstev.