VSRS Sodba II Ips 814/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnik je s tožbo z dne 25. 7. 2002 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 66.766,82 EUR (tedaj 16,000.000,00 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki mu je nastala pri delu, ko se je pri strojem odpiranju goveda zlomil kavelj in skupaj z govedom padel na tožnika.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki v plačilo naložilo odškodnino v skupnem znesku 22.236,35 EUR (tedaj 5,328.718,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zvišalo prisojeno mu odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za znesek 1.669,17 EUR (prej 400.000,00 SIT), in mu priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 6.259,33 EUR (tedaj 1,500.000,00 SIT), za katerega je tožnik zvišal zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode in od premoženjske škode že od 28. 6. 2002, ko je toženki potekel izpolnitveni rok.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik navaja, da mu je bila, glede na ugotovljeno dejansko stanje, odmerjena bistveno prenizka odškodnina. Pri tem graja predvsem odločitev nižjih sodišč, da je 15 % delež posledic treba pripisati tožnikovi prvotni osebnostni strukturi, saj meni, da je takšno stališče povsem napačno, pa tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca kliničnega psihologa. Ta je namreč v svojem mnenju res zapisal, da je bila tožnikova prvotna osebnostna struktura takšna, da ji gre pripisati vsaj 15 % posledic, a je pri tem tudi poudaril, da to v ničemer ne spremeni dejstva, da tožnik brez doživete travme ne bi deloval drugače, kot je deloval prej, zaradi česar je treba tudi ta delež vključiti v sedanje dejansko stanje. Tožnik tako izpostavlja ugotovitev izvedenca, da v kolikor ne bi prišlo do poškodbe, njegova življenjska aktivnost, zgolj zaradi njegove prvotne osebnostne strukture, ne bi bila zmanjšana. Tožnik meni, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine, kar utemeljuje z mnenjem izvedenca klinične psihologije, ki je pri njem ugotovil 50 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, in mnenjem izvedenca ORL, ki je ugotovil 40 % zmanjšanje, izvedenka nevrologinja, pa se glede procentnega znižanja življenjske aktivnosti ni povsem opredelila. Tožnik tudi poudarja, da je bil zaradi nezmožnosti opravljanja svojega dela razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. V podporo svojim zahtevam se tožnik sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih in navaja, da je bila v zadevi, opr. št. II Ips 402/2003 oškodovancu priznana odškodnina v skupni višini 133 povprečnih plač, v zadevi, opr. št. II Ips 229/2004, 94 povprečnih plač, v zadevi, opr. št. II Ips 256/94, 169 plač in v zadevi, opr. št. II Ips 399/2002, odškodnina v skupni višini 85 povprečnih plač. Glede na navedeno, tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožniku prisodi celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo skupaj z zakonskimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od premoženjske škode.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Navedbe tožnika o zmotni uporabi materialnega prava glede upoštevanja tožnikove osebnostne strukture pri odmeri odškodnine so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine vpliv tožnikove prvotne osebnostne strukture res upoštevalo in odločilo, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmanjša za 15 %, a je sodišče druge stopnje to pomanjkljivost odpravilo ter prisojeno odškodnino zvišalo za znesek 1.669,17 EUR (tedaj 400.000,00 SIT).

8Neutemeljene so tudi navedbe o neprimerni višini prisojene odškodnine. Odškodninske zadeve Vrhovnega sodišča RS, ki jih tožnik ponuja v primerjavo, so z obravnavanim primerom neprimerljive, saj so oškodovanci v nekaterih navedenih primerih precej mlajši od tožnika, v vseh navedenih primerih pa so bile pri oškodovancih ugotovljene precej hujše poškodbe in tudi bolj zapleteni postopki zdravljenja in s tem povezane nevšečnosti. Primerjava višine odškodnine v obravnavanem primeru s sodbami v dejansko podobnih primerih (na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 337/2005 in II Ips 826/2006) pa pokaže, da je bila tožniku tudi ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin na njegovi strani, prisojena pravična odškodnina.

9Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je, skladno z določbo 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB, v nadaljevanju ZPP) revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

10Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem. odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.