VDSS sodba Pdp 295/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo rente v višini 1.442,94 EUR mesečno za obdobje 30 let oziroma za plačilo kapitalizirane rente 519.458,40 EUR ter plačilo materialne in nematerialne škode v znesku 1.755.185,49 EUR (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 7.374,30 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Nasprotuje zaključku sodišča, da oba modela sledilnih naprav nista nevarna stvar, saj njuno sevanje v ničemer ne odstopa od sevanj naprav, ki jih vsakodnevno uporabljamo v življenju. Sodišče ne razpolaga s kompletno tehnično dokumentacijo, niti tehnično mapo posamezne naprave, niti ni s strani tožene stranke pridobilo zahtevano izjavo SIG-ja. Sodišče tudi ne pozna moči sevanja posamezne mobilne enote ter njene vrednosti SAR-a, saj tožena stranka ni predložila vseh zahtevanih dokumentov. Sodišče se ne opredeli do dokaznih predlogov tožnika, to je do znanstvenih dognanj ter opozoril kompetentnih strokovnjakov tako s področja elektromagnetnih sevanj mobilnih naprav, kot s področja medicine dela, na kar opozarja Zavod za ... (priloga 79). Ne drži, da si je sodišče na naroku ogledalo oba modela naprav. Ogledalo si je samo mobilno enoto št. 1540, tožena stranka druge mobilne enote ni dostavila. Razlika med njima pa je očitna, kot to izhaja iz zaslišanja priče B.P.. Za mobilno enoto št. 1540 je potrebno dobiti popolnoma nova dovoljenja, saj le-ta predstavlja popolnoma drugačen izdelek z veliko močnejšim elektromagnetnim sevanjem. Nadalje navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni utemeljilo zavrnitve dokaznih predlogov tožnika, zlasti dokaznega predloga po zaslišanju prič P.P., J.P., J.Ž. in dr. A.L., s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti in 22. člen Ustave Republike Slovenije. V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na mesečno oziroma kapitalizirano rento, navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 28. 10. 2005 ponujena v podpis zaradi njegove zdravstvene nezmožnosti za vožnjo osebnega avtomobila. Prepoved vožnje osebnega vozila v službene namene ni bila razlog za podpis druge pogodbe o zaposlitvi, saj je bila podana kar dva meseca kasneje. V nadaljevanju tožnik toženi stranki očita kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, kjer so določene obveznosti delodajalca in delavca, kršitev varstvenih ukrepov in normativov, kot so določeni v Pravilih o varstvu pri delu, Zakonu o varnosti in zdravju pri delu, Zakonu o delovnih razmerjih, Zakona o ratifikaciji človekovih pravic in dostojanstva, Zakonu o zdravstveni dejavnosti, Zakonu o pacientovih pravicah ter Ustavi Republike Slovenije. Navaja, da je tožena stranka s kršitvijo navedene zakonodaje tožniku povzročila škodo. Meni, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, pri čemer v pritožbi podrobno opiše vsak element odškodninske odgovornosti. Tudi v zvezi z zahtevkom na plačilo kupnine za avtomobil, zavarovanje, cestnine, zahtevkom za plačilo stanovanjskega posojila, zahtevkom za plačilo zdravstvenega zavarovanja, odvetniških stroškov in poštnine, obširno navaja svoje nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje in navaja, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za navedeno škodo. V zvezi z zahtevkom na povrnitev nepremoženjske škode zaradi okrnitve osebnostne pravice – pravice do časti, dobrega imena, osebnega življenja in zasebnosti izpostavlja, da je sodišče napačno ugotovilo, da pooblaščena zdravnica dr. A.L. ni pasivno legitimirana za zatrjevano škodo, ker ni zaposlena pri toženi stranki. Navaja, da je bila zdravnica pooblaščena za opravljanje zdravstvenih pregledov zaposlenih pri toženi stranki in je bila s toženo stranko v obligacijskem razmerju v skladu s 74. členom OZ, kar pomeni, da je podana legitimacija in je podana tudi odškodninska odgovornost na podlagi 148. člena OZ. V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, navaja, da je s svojimi dokaznimi predlogi dokazal obstoj nevarne stvari, ki se nanaša na sporno sledilno napravo Talk Track 1040 in Talk Track 1540, katere pri svojem delovanju oddajajo VF elektromagnetno sevanje. Tožena stranka tudi ni predložila certifikata o ustreznosti, s katerim bi potrjevala neoporečnost same mobilne enote, predloženi certifikat se nanaša le na modul Siemens MC 35 in ne na mobilno enoto. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predlagal izvedbe dokaza z izvedencem. Tožena stranka namreč ni predložila tehnične dokumentacije sledilnih naprav, kot tudi ne t.i. tehnične mape za obe mobilni enoti, na podlagi katere bi šele naknadno, po pregledu tehnične dokumentacije ter ob predložitvi mobilne enote Talk Track 1040, lahko zahteval postavitev izvedenca. Ne strinja se z dokazno oceno, da sta oba modela vgrajenih sledilnih naprav oddajala elektromagnetno sevanje v dovoljenih mejah, saj med drugim ne bi imela oznake „CE“ ter da je priča, g. B.P., posebej potrdil, da je sevanje v dopustnih mejah. Zaslišani priči, g. J.S. in g. B.P., nista znala odgovoriti ter pojasniti, kolikšna je sevalna moč pri sledilnih napravah ter ne poznata vrednosti SAR-a za posamezno mobilno enoto. Tožena stranka tudi ni opravljala periodičnih preiskav fizikalnih škodljivosti v delovnem okolju, katere bi skladno z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu bila dolžna izvajati. Navedeno kaže na opustitev dolžnih ravnanj. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnik ni uspel dokazati obstoja zatrjevana škode. Tožnik je namreč vseskozi zatrjeval in opozarjal na zdravstvene težave, povezane z VF elektromagnetnim sevanjem spornega GPRS sistema. O tem je obveščal vse pristojne. Njegove zdravstvene težave, povezane z glavobolom, pa so razvidne iz samih Zdravstvenih spričeval (priloga 56). Meni, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. V zvezi z zahtevkom na povrnitev nepremoženjske škode zaradi okrnitve osebnostne pravice – pravice do življenja, zdravja in telesne integritete ter zdravega življenjskega okolja izpostavlja, da je tožena stranka z namestitvijo GPRS sistema Talk Track v službeno vozilo tožnika grobo prekršila določila v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, v kateri ni nikjer opredeljeno stalno sledenje in prisluhi. Z nedopustnim ravnanjem je protipravno posegla v tožnikovo zasebnost. S tem je tožnika izpostavila povečanemu VF elektromagnetnemu sevanju, s tem dejanjem je bila kršena tudi pravica do zdravega življenjskega okolja, kot je delovno mesto – vozilo. Kršila je tudi delavčevo dostojanstvo in ostale pravice zagotovljene ter priznane z Ustavo Republike Slovenije v 34., 35 in 18. členu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18. 4. 2008 iz zadeve opr. št. I Pd 992/2007 izločilo denarne zahtevke. V ponovljenem postopku v zvezi s presojo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljen. Iz navedenega izhaja, da so zahtevki (zlasti renta v višini 519.458,40 EUR ter stroški zdravstvenega zavarovanja v višini 1.107,56 EUR), ki temeljijo na zatrjevani nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neutemeljeni. Podarja, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil GPRS sistem nevarna stvar. Tožnikove navedbe o spornem GPRS sistemu v službenih vozilih ter domnevnem sevanju niso podkrepljene z ničemer drugim kot s tožnikovimi pavšalnimi ocenami in navedbami. Tožena stranka je vpeljala sistem nadzora in upravljanja voznega parka zaradi racionalizacije dela v voznem parku ob začetku poslovanja januarja 2004. Sistem, ki ga je vpeljala tožena stranka, je imel vsa potrdila o tehnični skladnosti z veljavno zakonodajo in standardi na tem področju in jih je ponudnik sistem U. d.o.o. priložil kot sestavni del ponudbene dokumentacije. Delavci so bili o vpeljavi sistema nadzora obveščeni že leta 2003, ko so bili še zaposleni v T. d.d. in ob sami uvedbi. Tožena stranka je sistem uporabljala do 31. 3. 2007. Nerazumne so tožnikove trditve, da je tožena stranka dolžna poravnati vse stroške, nastale z nakupom njegovih dveh oziroma treh osebnih vozil ter vsa osebna in kasko zavarovanja. Tožnik nikoli ni bil dolžan za opravljanje svojega dela uporabljati zasebno vozilo, saj tožena stranka razpolaga z zadostnim številom službenih vozil, do tega je prišlo izključno na njegovo željo in dobre volje tožene stranke. Vsi zahtevki tožnika, ki se kakorkoli nanašajo na povrnitev stroškov, nastalih z nakupom njegovih privatnih osebnih avtomobilov, so neutemeljeni. V znesku izplačane kilometrine je tudi že vračunana amortizacija in ostali stroški v zvezi z vozilom. Iz tega razloga so neutemeljeni tudi zahtevki iz naslova povračila za uporabo cest in rednega vzdrževanja vozil. Prav tako je neutemeljen zahtevek iz naslova povračila mesečnih obrokov stanovanjskega posojila. Tožnik ni z ničemer izkazal pravnega temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj ni predložil dokazov, da bi bilo domnevno neplačevanje mesečnih obrokov z njegove strani kakorkoli povezano z dejanji delodajalca. Tožnik tudi neutemeljeno zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 500.000,00 EUR za povzročene duševne bolečine. Tožnik ni izkazal pravnega temelja odškodninske odgovornosti, saj ni predložil dokazov, niti ni zatrjeval, da je prišlo do domnevnih posegov v njegovo osebnost oziroma zdravje. Enako velja za zahtevek v višini 200.000,00 EUR iz naslova okrnitve pravice do časti in dobrega imena ter zahtevek v višini 1.000.000,00 EUR za duševne bolečine za pretrpljene telesne bolečine. Ne drži, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 2. 2006 sklenil pod prisilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. V obrazložitvi tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, s čimer pritožba očita bistveno kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo zavrnitve dokaznih predlogov tožnika, s čimer naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, so neutemeljene. Kot že rečeno, odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP pa mora sodišče navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, kar pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Izvedbo ostalih dokazov je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zavrnilo kot nepotrebne, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilno. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja:

Tožnik v tem sporu od tožene stranke kot svojega delodajalca uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala pri toženi stranki pri njegovem delu.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajelec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, kot trdi tožnik v obravnavanem primeru, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok, kar mora dokazati imetnik nevarne stvari ali tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Dokazno breme o obstoju nevarne stvari ali dejavnosti pa je na strani tožnika.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik z družbo T. d.d. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 11. 2003 za delovno mesto „merilec tk kabelskega omrežja“. V mesecu januarju 2004 je T. d.d. dejavnost gradnje in vzdrževanja tk omrežja prenesel na toženo stranko, ki je prevzela tudi vse delavce, ki so izvajali to dejavnost, med drugim tudi tožnika. Tožena stranka je dne 14. 4. 2004 sprejela Pravilnik o prevozih in odločitev, da se v službena vozila vgradi sistem nadzora in upravljanja voznega parka, in sicer je šlo za GPRS sistem, telekomunikacijsko sledilno napravo znamke Talk Track. Ta sistem je tožena stranka najela od družbe U. d.o.o in ga je uporabljala do 1. 4. 2007, ko je bila najemna pogodba odpovedana. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik toženo stranko opozarjal, da naprava oddaja določeno sevanje, kar je zdravju škodljivo, prosil pa je tudi za odstranitev teh naprav iz službenih vozil. Tožnik se je s toženo stranko dogovoril, da bo lahko uporabljal lastni avto za službene namene ob povračilu kilometrine, kar mu je bilo tudi izplačevano ob izplačilu plače za obdobje september 2004 in oktober 2005. Svoj avto je tožnik za službene potrebe uporabljal približno eno leto, v tem obdobju si je kupil dva avtomobila, in sicer novembra 2004 Renault Clio in februarja 2005 še Opel Corsa.

Tožnik je v zvezi s povrnitvijo premoženjske škode iz naslova mesečne oziroma kapitalizirane rente v višini 519.458,40 EUR in premoženjske škode iz naslova plačila zdravstvenega zavarovanja, odvetniških stroškov in poštnine v višini 1.107,56 EUR zatrjeval, da mu je ta škoda nastala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek v tem delu neutemeljen, je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ločeno obravnavajo zahtevki iz iste tožbe, in sicer je zahtevke v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi obravnavalo pod opr. št. I Pd 992/2007, odškodninske zahtevke pa je obravnavalo v tem sporu. Glede na ugotovitev, da je bilo v času izdaje te sodbe v zadevi opr. št. I Pd 992/2007 že odločeno in sicer je bil tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sodbo opr. št. I Pd 992/2007 z dne 8. 1. 2010 zavrnjen, pri čemer ta odločitev še ni postala pravnomočna, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil odškodninski zahtevek v tem delu vsaj preuranjen. Ker pa je, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, sodba, opr. št. I Pd 992/2007 z dne 8. 1. 2010 z odločitvijo pritožbenega sodišča dne 9. 9. 2010 postala pravnomočna, in sicer je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, ki izhaja iz nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v tem delu pravilna. Tožnik je zahtevek na plačilo rente utemeljeval tudi z navedbami, da je 28. 10. 2005 moral skleniti pogodbo o zaposlitvi pod prisilo oziroma grožnjo, s tem pa je v finančnem smislu prišel v brezizhoden položaj, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2005 ni izpodbijal zaradi napake volje, zaradi česar je bila le-ta veljavno sklenjena, niti ni ugotovilo finančnega brezizhodnega položaja, kot ga je zatrjeval tožnik glede na to, da je razlike v plači med prejšnjo pogodbo o zaposlitvi (priloga A1) in novo pogodbo o zaposlitvi (priloga A/7) ni bilo. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal obstoja protipravnega ravnanje tožene stranke, škode in ne vzročne zveze med njima, kot elementov odškodninske odgovornosti, zaradi česar odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka v delu, kjer tožnik zahteva povračilo premoženjske škode iz naslova kupnine za dva avtomobila, zavarovanje in cestnine v višini 48.076,16 EUR. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da mu je tožena stranka odvzela pravico uporabe službenega avtomobila pri opravljanju dela in mu omogočila uporabo lastnega avta, zaradi česar je bil prisiljen kupiti najprej en, nato pa še drugi osebni avto, v zvezi s tema avtomobiloma pa je imel poleg kupnine še stroške z njunim vzdrževanjem, zavarovanjem, servisiranjem. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, da je tožena stranka tožniku le omogočila oziroma dovolila, da za službene namene uporablja osebni avto, kar so potrdile zaslišane priče in da mu je tožena stranka plačevala kilometrino, v katero so zajeti amortizacija, gorivo in vsi ostali stroški uporabe avta, pravilno odločilo, da ni podano nedopustno ravnanje tožene stranke, niti škoda, ki naj bi tožniku nastala. Odškodninska odgovornost tožene stranke zato ni podana.

Prav tako ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke v zvezi z zahtevkom za povrnitev plačila stanovanjskega kredita v višini 6.001,77 EUR, glede katerega je tožnik zatrjeval, da se je zaradi nakupa dveh avtomobilov in že najetega stanovanjskega posojila za rešitev stanovanjskega problema njegove matere, znašel v tako težki finančni situaciji, da je bil dne 3. 2. 2006 prisiljen prodati svoje novozgrajeno stanovanje, saj ni mogel poravnati stroškov bivanja v tem stanovanju in vseh najetih kreditov. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnikove kreditne obveznosti iz stanovanjskega razmerja niso v vzročni zvezi z delovnim razmerjem. Tožena stranka kot tožnikov delodajalec v skladu z določbo 184. člena ZDR odgovarja zgolj za škodo, ki delavcu nastane pri delu ali v zvezi z delom.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, kjer tožnik zahteva povrnitev nepremoženjske škode zaradi okrnitve osebnostne pravice – pravice do časti, dobrega imena, osebnega življenja in zasebnosti, glede na to, da za povrnitev te škode tožena stranka ni pasivno legitimirana. Tožnik je v zvezi z nastankom škode zatrjeval, da mu je le-to povzročila pooblaščena zdravnica dr. A.L.. Iz listin v spisu (zdravniško spričevalo – priloga A40) izhaja, da je navedena zdravnica zaposlena v ZD ..., Dispanzer .... V 1. odstavku 147. člena ZDR je določeno, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Glede na ugotovitev, da navedena zdravnica ni zaposlena pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za povrnitev škode. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 74. člena OZ, kjer je opredeljeno pooblastilo in 148. člena OZ, kjer je določena odškodninska odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da med imenovano zdravnico, ki je za toženo stranko izvajala zdravstvene preglede, ni šlo za pooblastilno razmerje, kot je to določeno v 74. členu OZ, niti ni imenovana zdravnica organ tožene stranke, za delovanje katerega bi v skladu z določbo 148. člena odgovarjala tožena stranka kot pravna oseba.

Tudi v zvezi z zahtevkom na povračilo nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin v višini 1.000.000,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ni utemeljen, saj ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke.

Tožnik je v postopku zatrjeval, da je sledilna naprava, katero je tožena stranka namestila v vozilo, nevarna stvar, saj mu je z elektromagnetnim sevanjem povzročala zdravstvene težave, kot so glavoboli, depresija, izguba zavesti, bolečine v okončinah, razbijanje srca. Pritožbeno sodišče prve stopnje se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da vgrajena sledilna naprava, tako model št. 1040 kot model št. 1540, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili nameščeni v službena vozila pri toženi stranki, ni nevarna stvar. Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar OZ sicer ne nudi, pravna teorija pa je enotna v tem, da je nevarna stvar tista stvar, ki zaradi svojih namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode in da te kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti. Iz zaslišanja priče B.P., ki je zaposlen v podjetju T. (včasih imenovano T.), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za vse telekomunikacijske naprave velja, da mora proizvajalec pridobiti ustrezne certifikate glede ustreznosti naprave. Pri električnih napravah ustreznost zajema varnostni, okoljevarstveni in zdravstveni vidik, pri slednjem pa tudi ugotovitev, da sevanje ni škodljivo. V Republiki Sloveniji preglede in meritve, ki so potrebne za izdajo takih certifikatov, opravlja Slovenski institut za kakovost in meroslovje (SIQ). Če so meritve ustrezne, je na aparaturah odtisnjen znak “CE”. Priča je še izpovedala, da je SIQ pri teh napravah opravil tudi preglede o elektromagnetni združljivosti oziroma o tem, da je sevanje v dopustnih mejah. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta oba modela vgrajenih sledilnih naprav, tako model št. 1040 in kot model št. 1540, oddajala elektromagnetno sevanje v dovoljenih mejah, saj med drugim v nasprotnem ne bi imela oznake “CE”. Da je imel model št. 1040 vsa potrebna dovoljenja za uporabo, izhaja iz dokumentacije v spisu, katero je predložila tožena stranka. Glede predložitve dokumentacije o ustreznosti modela št. 1540 pa je bila tožena stranka prekludirana, zaradi česar sodišče prve stopnje predložene dokumentacije za navedeni model pravilno ni upoštevalo, vendar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede ustreznosti le-tega utemeljeno sledilo izpovedi priče B.P., ki je izpovedal, da je imela tudi navedena naprava vsa ustrezna dovoljenja za uporabo. Tožnik v pritožbi sicer izpostavlja, da tožena stranka za model 1540 ni predložila ustrezne dokumentacije, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje napačna, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z 8. členom ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih dokaznih predlogov, to je znanstvenih dognanj ter opozoril kompetentnih strokovnjakov tako s področja elektromagnetnih sevanj mobilnih naprav kot s področja Medicine dela, na kar opozarja Zavod za ... v prilogi 79. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se med dokumentacijo, katero je med postopkom predložil tožnik, nahaja zgolj članek iz revije ... o sevanju mobilnih aparatov, kateri pa ne predstavlja ugotovitev kompetentnih strokovnjakov. Iz predložene dokumentacije tako ne izhaja, da sta oba modela sledilnih naprav nevarna stvar, tožnik pa v postopku tudi predlagal izvedbe dokaza z izvedencem ustrezne stroke. Zmotno je stališče pritožbe, da bi šele naknadno, ko bi tožena stranka predložila ustrezno dokumentacijo za oba modela sledilnih naprav, lahko zahteval postavitev izvedenca. V skladu z razpravnim načelom, določenim v 7. členu ZPP in 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb pa mora stranka v skladu z določbo 286. člena ZPP podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, razen izjemoma kasneje, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj toženi stranki pri uporabi sledilnih naprav ni mogoče očitati nobenega nedopustnega (protipravnega) ravnanja oziroma ji ni mogoče očitati nobene opustitve dolžnega ravnanja, tožniku pa tudi ni uspelo dokazati zatrjevane škode. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede presoje ravnanja tožene stranke. Njena odločitev o uporabi službenih vozil ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj lahko le-ta samostojno organizira delovni proces. Tožena stranka je svojo odločitev izčrpno pojasnila, o uvedbi sledilnega sistema je obvestila tudi vse zaposlene. O tem dejstvu je izpovedovala priča J.S., ki je na zaslišanju pojasnil, da so bili vsi zaposleni o sledilnih napravah obveščeni preko oglasne deske, ustrezne določbe pa so bile vnešene tudi v Pravilnik o prevozih, ki ga je uprava sprejela dne 14. 4. 2004. Ne glede na to, da Pravilnik o prevozih sodišče prve stopnje ni sprejelo kot dokazno gradivo, ker je bila tožena stranka s predložitvijo prekludirana, sodišče prve stopnje glede dejstva obveščenosti tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sledi izpovedi J.S.. Tožena stranka je od proizvajalca pred vgradnjo sledilnih naprav pridobila tudi vsa potrebna dovoljenja za uporabo. Glede na navedeno toženi stranki ni mogoče očitati nobene opustitve dolžnega ravnanja. Tožnikove pritožbene navedbe v pritožbi, te ugotovitve ne uspejo omajati. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati nastanka zatrjevane škode. Iz dokumentacije v spisu namreč ne izhaja, da naj bi bile zdravstvene težave posledica sevanja sledilnih naprav, pri čemer tožnik vztraja v pritožbi.

Tudi v zvezi z zahtevkom v zvezi s povrnitvijo nepremoženjske škode zaradi okrnitve osebnostne pravice – pravice do življenja, zdravja in telesne integritete ter zdravega življenjskega okolja v višini 150.000,00 EUR je sodišče pravilno ugotovilo, da le-ta ni utemeljen, saj ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je v vozila namestila nevarne sledilne naprave, pri tem pa je kršila človekovo dostojanstvo in izvajala znanstvene poskuse. Glede na ugotovitve, da sledilne naprave niso nevarna stvar in da toženi stranki v zvezi z vgradnjo le-teh ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pravilen.

Pritožbeno sodišče na ostale številne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).