VSRS Sodba I Up 210/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 27. 10. 2010, s katero je tožena stranka v rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno subsumirala relevantna dejanska stanja na zakonski dejanski stan. Strinja se z razlogi, ki jih je navedla tožena stranka in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno (in subsidiarno) zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ. Dejanja, ki jih je opisal, tudi po mnenju sodišča niso dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic. Opredelilo pa se je tudi do tožbenih ugovorov in pojasnilo, zakaj ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi.

3Tožnik je vložil pritožbo zaradi kršitev procesnega in materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sodba je popolnoma ignorirala tožbeni ugovor o tem, da tožena stranka strokovne metodologije zakonitega odločanja sploh ne zna uporabljati; da na natančno utemeljene tožbene ugovore napačne ocene dejanskega stanja izpodbijana sodba ni odgovorila; da je izpodbijana sodba neobrazložena, kar predstavlja kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave; da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do predlagane ustavno konformne interpretacije 26. člena ZMZ in v tem okviru še posebej do stališč Priročnika UNHCR, kdaj diskriminacija preraste v preganjanje v smislu Ženevske konvencije o beguncih (v nadaljevanju ŽK). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neresnično trdi, da se je pooblaščenec samo z nekaj besedami opredelil do tujih poročil o stanju v izvorni državi in s tem popolnoma ignorira vsebino tožbe. Napačno tudi trdi, da tožnik zaradi ugotavljanja dejanskega stanja ni predložil nobenega gradiva k tožbi, saj ga je predložil v sami tožbi. Napačno navede tudi razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj je bistveni razlog huda in ponižujoča diskriminacija Romov v Bosni. Določbe 26. člena ZMZ so v nasprotju z ustavno zahtevo, da morajo biti zakoni v skladu z ratificiranimi in Slovenijo zavezujočimi mednarodnimi konvencijami. Ta očitna neskladnost z ŽK je v tem, da ta kot temeljni pogoj za podelitev azila predpisuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne pa že izvršena preganjalna dejanja. Predlaga sprožitev postopka po 156. členu Ustave. Nedopustna je tendenca dosedanje upravne in sodne prakse, ki je bila zreducirana samo na preganjalna dejanja, včasih samo fizičnega nasilja, izključuje pa upravičenost do azila in vse druge oblike hudih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki zaradi svoje teže lahko naredijo normalno življenje prizadetemu v njegovi državi neznosno in s tem pomenijo preganjanje v smislu ŽK. Huda diskriminacija Romov (pri zaposlovanju, zdravstvu, šolanju, socialni pomoči) po stališču Priročnika UNHCR v hujših primerih namreč že lahko pomeni preganjanje v smislu ŽK. Sodišče prve stopnje je v očitnem nasprotju s sodno prakso Ustavnega sodišča zavrnilo predlog za presojo ustavnosti 26. člena ZMZ z neobrazloženo trditvijo, da to zakonsko določbo šteje za ustavno skladno. Opozarja na neresnice v zvezi z možnostjo psihosocialne pomoči organizacij „Medico“ in „CVT“, saj sta ti dve organizaciji specializirani za pomoč ženskam in otrokom (Medico) oziroma za preživele žrtve mučenja iz taborišč (CVT), kar tožnik ni. Odločba je nezakonita tudi v delu glede subsidiarne zaščite. Tožena stranka je popolnoma pomešala kriterije in pogoje za status begunca s tistimi za subsidiarno zaščito. Posebej bi bilo treba ugotavljati, ali ugotovljena stopnja diskriminacije (če prosilcu še ne bi povzročalo utemeljenega strahu pred preganjanjem) po drugačnih kriterijih iz 28. člena ZMZ lahko pomeni ponižujoče ravnanje in s tem resno škodo za prosilca. Tudi v tem primeru tožena stranka subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo sploh ni naredila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj po opravljeni glavni obravnavo odloči v sporu polne jurisdikcije.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite (azila) v Republiki Sloveniji dne 13. 10. 2005, torej še v času, ko je bil veljaven Zakon o azilu. Sedaj veljavni Zakon o mednarodni zaščiti – ZMZ v prvem odstavku 140. člena določa, da se postopki, začeti po Zakonu o azilu, nadaljujejo in končajo po določbah novega zakona, zato sta tožena stranka in sodišče prve stopnje tožnikovo prošnjo pravilno obravnavala na podlagi določb ZMZ.

7Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik muslimanski Rom, doma iz A. Po njegovih izjavah so mu hišo porušili Srbi med vojno; četniki so ga pretepli z rokami in s koli; utrpel je poškodbe in zaradi stalnih napadov živčno zbolel; jeseni 2003 je dobil vpoklic za služenje vojaškega roka v srbski vojski, kar je zavrnil, zato ga sedaj išče policija; odšel je v bolnišnico v B., kjer je bil mesec dni hospitaliziran; dobil je tablete, ko pa jih je zmanjkalo, ni imel denarja, da bi kupil nove; socialne pomoči v B. ni dobil, ker je Rom; v B. nikoli ni imel stalnega prebivališča, prenočišča je menjal na 10 do 15 dni; v B. so mu muslimani povedali, da ne sodi tja in da naj se vrne v A. (Republika Srpska), ker Romi v B. nimajo kaj iskati; njegov brat, ki je bil vrnjen iz Slovenije v Bosno in Hercegovino, je na cesti, bolan, brez službe in prebivališča; tudi v B. so ga nadlegovali, ker je Rom, ga pljuvali in zaničevali; zaščite pri uradnih organih zaradi napadov, nadlegovanja in zaničevanja nikoli ni iskal.

8Tožnik je glede na svoje navedbe o preganjanju torej prosil za priznanje statusa begunca zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na narodn(ostn)i pripadnosti.

9Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, osebnega razgovora s tožnikom s prilagojeno tehniko izpraševanja (v skladu z napotilom upravnega in Vrhovnega sodišča) ter na podlagi informacij o izvorni državi in celotnega izvedenega upravnega postopka pravilno in zakonito zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker dejanja zoper tožnika ne dosegajo standarda preganjanja iz 26. člena ZMZ.

10Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča dejanja, ki jim je bil tožnik po lastnih izjavah izpostavljen, v objektivnem smislu ne utemeljujejo tožnikovega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo. Tožnik se lahko vrne v B., kjer je bil po lastnih navedbah sicer tudi izpostavljen določenim oblikam zaničevanja ter je imel težave pri urejanju socialne pomoči, vendar v obsegu, kot jih je navedel in opisal tožnik, ni razvidno, da bi šlo za hudo diskriminacijo Romov, ki bi lahko pomenila preganjanje v smislu Ženevske konvencije o beguncih. Tako stališče Vrhovnega sodišča temelji na navedbah v poročilih o informacijah o stanju v Bosni in Hercegovini s poudarkom na položaju pripadnikov romske narodnosti na območju, kjer je tožnik živel, preden je zapustil izvorno državo. Iz poročil izhaja (na splošno), da je bilo za varstvo Romov kot izredno ranljive manjšinske skupnosti v Bosni in Hercegovini sprejetih več akcijski načrtov različnih vladnih in nevladnih organizacij in da je splošna varnost vseh narodnostnih manjšin na enaki ravni kot varnost drugih državljanov, ter kažejo na izboljšanje situacije položaja Romov v BiH, kot je ta izhajala iz gradiva tožene stranke z dne 1. 6. 2005 (gradivo informacijsko dokumentacijskega centra - „Romi v BiH“), na katerega se je sklicevala tožeča stranka v tožbi. Glede pritožbenega ugovora o neresnični trditvi sodišča prve stopnje, da se je tožnikov pooblaščenec samo z nekaj besedami opredelil do vseh poročil, ne pa do vsakega posameznega, Vrhovno sodišče navaja, da je tožnikov pooblaščenec sicer res podal svoje mnenje o vsakem posameznem poročilu, vendar zelo pavšalno in z očitnim apriorno negativnim stališčem do vseh navedb v poročilih, ki se ne skladajo z njegovim mnenjem o položaju Romov v tožnikovi izvorni državi. Navedena kršitev sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja take kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj ni imela vpliva na pravilnost odločitve.

11Tožnikov pooblaščenec je sam predložil analizo aktualnih dogodkov v Bosni in Hercegovini Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane z dne 7. 9. 2010, v katerem analitiki opozarjajo na težko stanje na vseh področjih življenja v Bosni in Hercegovine ne glede na entiteto ali nacionalno pripadnost državljanov. Navedena analiza posebej ne zajema problematike Romov v Bosni in Hercegovini in je pravno manj pomembna kot poročila, ki jih pribavila tožena stranka in ki se nanašajo na romsko problematiko na območjih, kjer je tožnik živel pred odhodom iz BiH.

12Pritožbeni ugovor, da je 26. člen ZMZ (ki izvira iz Direktive EU, št. 2004/83/ES) v nasprotju z Ženevsko konvencijo o beguncih, ni utemeljen. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zadevi U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009, s katero je (med drugim) zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 26. člena ZMZ (2. točka izreka), v obrazložitvi odločbe navedlo, da so očitki pobudnikov, da je prvi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z ŽK, neutemeljeni. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi navedlo, da pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti izpostavljen preganjanju. Ni namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen. Vendar pa to ne pomeni, da sta vsako dejanske ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, preganjanje v smislu ŽK o beguncih. Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da prosilec za mednarodno zaščito lahko izpolni pogoje za pridobitev statusa begunca.

13Po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka določb 26. člena ZMZ ni uporabila in razlagala v nasprotju z navedenimi stališči Ustavnega sodišča.

14Tudi tožbeni ugovor o neopredelitvi sodišča prve stopnje do tožbenih ugovorov, kar naj bi predstavljalo kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, ni utemeljen. Ustavno sodišče je namreč že večkrat (npr. v sklepu Up-409/03) navedlo, da se sodišče ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Glede postopkovne kršitve sodišča prve stopnje v zvezi z navedbami pooblaščenca o poročilih v tožnikovi izvorni državi je Vrhovno sodišče v tej sodbi že zavzelo stališče. Glede ostalih tožbenih navedb in trditev pa Vrhovno sodišče navaja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Pri tem je treba poudariti, da je tožbi cela vrsta navedb in trditev, ki jih tožnik zmotno šteje za dokazane, čeprav za njih ni predlagal izvedbe nobenih dokazov.

15Glede na tožnikovo duševno in zdravstveno stanje, kot je razvidno iz psihiatričnega mnenja nevropsihiatra prim. C. C. (da tožnik potrebuje zdravljenje zaradi posttravmatske stresne motnje), pritožbeno sodišče navaja, da bolezen (in tožnikovo duševno stanje) ne more predstavljati razloga za podelitev statusa mednarodne zaščite na podlagi 26. člena ZMZ. Še posebej ob dejstvu, da je bil tožnik pred odhodom iz BiH zdravljen v bolnišnici, ravno tako pa je zdravljen sedaj tudi njegov brat. Sodišče ne more presojati kakovosti in obsega zdravstvenega varstva romske populacije v BiH, vendar navedena podatka kažeta na to, da je tudi Romom v BiH, ne glede na (ne)urejeno zdravstveno zavarovanje, nudena vsaj osnovna zdravstvena oskrba, tako da na tem področju ni mogoče govoriti o hudi diskriminaciji, ki bi lahko pomenila preganjanje v smisli ŽK. Odločitev sodišča prve stopnje pa ne temelji na dejstvu, da bi bila tožnikova zdravstvena oskrba možna v okviru organizacij Medico in CVT, ampak na dejstvu, da je tožniku (bila) nudena vsaj osnovna medicinska oskrba.

16Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na (ne)priznanje subsidiarne zaščite na podlagi 28. člena ZMZ. Tožena stranka naj bi po mnenju pritožnika popolnoma pomešala kriterije in pogoje za status begunca s tistimi za subsidiarno zaščito, izhajala pa naj bi iz svojih napačnih ugotovitev, da naj bi prosilcu preganjanje grozilo samo od nedržavnih subjektov. Do take napačne ugotovitve naj bi tožena stranka prišla zato, ker preganjanje razume le kot fizičen napad in žalitve, ne pa hude diskriminacije Romov, ki po merilih Priročnika UNHCR lahko že pomenijo preganjanje v smislu Ženevske konvencije o beguncih.

17Na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Na podlagi 28. člena ZMZ pa resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega ogroženega spopada. Da bi tožniku grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ s strani državnih (ali nedržavnih) organov, iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno. Tožnik se zaradi dejanj, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, nikdar ni obrnil na pristojne organe v izvorni državi, zato ni mogoče sklepati, da ne bi bil deležen ustrezne pomoči, oziroma da bi mu zaradi njegove narodnosti s strani državnih organov v takem primeru grozila resna škoda.

18Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).