VSRS Sodba XI Ips 22555/2010-154

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 24. 1. 2011 zoper obdolženega B. R. na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 31. 1. 2011 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi kršitve 200. in 307. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru pritrjuje očitku iz zahteve za varstvo zakonitosti, da v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, zakaj je bila odreditev pripora neizogibno potrebna.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Zagovornica v zahtevi navaja, da pripor zoper obdolženca oziroma njegova navzočnost na glavni obravnavi nista več nujna. Obdolženec je bil namreč že zaslišan in seznanjen z očitanim dejanjem in dokazi, zato ni ovire, da bi se glavna obravnava izpeljala le v navzočnosti njegove zagovornice. Meni, da je sodišče postopalo v nasprotju z namenom drugega odstavka 307. člena ZKP in 29. člena Ustave RS, ki obdolžencu zagotavlja pravico do sojenja v njegovi navzočnosti. Ker gre za obdolženčevo pravico (in ne dolžnost), sme država vanjo poseči le izjemoma z zaslišanjem obdolženca, s čimer mu zagotovi minimalno udeležbo v postopku. Ker so prenehali razlogi za pripor, po mnenju zagovornice sodišče ne bi smelo odrediti pripora oziroma bi ga moralo odpraviti najkasneje 1. 2. 2011, ko je predložila pooblastilo za zastopanje.

6Ena od temeljnih predpostavk vsakega pravnega postopka je dolžnost tistega, ki ga sodišče pokliče, da pride pred sodišče. Tudi kazenski postopek temelji na predpostavki, da je navzočnost obdolženca v postopku obvezna. Samo izjemoma in ob pogojih, določenih v tretjem odstavku 307. člena ZKP, je dopustno sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti. Glavna obravnava se praviloma opravi v navzočnosti obdolženca, kar je posebej razvidno iz določb XVII. poglavja ZKP, v katerem so med drugim določeni ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, in določb o glavni obravnavi (ZKP; Glavna obravnava in sodba). Zato ni mogoče pritrditi stališču zagovornice, da je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi zgolj njegova pravica in ne dolžnost, ki bi bila določena z zakonom.(1)

7Za odreditev pripora za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi po drugem odstavku 307. člena ZKP zadostuje, da se obdolženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP. Okoliščino, da navzočnost obdolženca na glavni obravnavi ni nujna, mora sodišče ugotavljati in obrazložiti le, če senat odloča o vprašanju, ali naj se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti (tretji odstavek 307. člena ZKP). Ob takšni razlagi drugega in tretjega odstavka 307. člena ZKP je tako zmotno stališče zagovornice, da bi moralo sodišče ob odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP posebej obrazložiti, zakaj je bila navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna.

8Vrhovno sodišče je že presodilo, da se ukrepi zoper obdolženca, ki se izmika prihodu na glavno obravnavo, stopnjujejo tako, da se po neuspešni privedbi zaradi njegove navzočnosti odredi pripor.(2) Ob ugotovitvi, da vabilo in privedba kot milejša ukrepa nista zadoščala za zagotovitev obdolženčeve prisotnosti na glavni obravnavi ter da je sodišče v obravnavani zadevi s sklepom z dne 15. 9. 2010 zoper obdolženca že odredilo pripor zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča ponovna odreditev pripora z izpodbijanim sklepom nujna za učinkovito izvedbo kazenskega postopka.

9Pripor, ki ga sodišče lahko odredi ob pogojih, določenih v drugem odstavku 307. člena ZKP, je časovno omejen. Traja lahko le do objave sodbe, najdalj pa mesec dni. Čeprav je sodišče v obravnavani zadevi zoper obdolženca že odredilo pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP (sklep z dne 15. 9. 2010), ki je po podatkih v spisu trajal (približno) 10 dni, to ni predstavljalo ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je bil dne 24. 1. 2011 pripor zoper obdolženca znova odrejen. Očitki zagovornice, da je prišlo v obravnavanem primeru do nedovoljenega podaljševanja pripora preko omejitve, določene v drugem odstavku 307. člena ZKP, so tako neutemeljeni.

C.

10Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

----

Op. št. (1): Tako tudi VS RS v sodbi I Ips 425/2008 z dne 8. 1. 2009.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS XI Ips 22/2009 z dne 26. 3. 2009 in I Ips 203/2008 z dne 5. 6. 2008.