VSL sklep I Cpg 93/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe, opr. št. VII Pg 4502/2010-12 z dne 14. 12. 2010, spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka zavarovanja in je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 416,28 EUR ugovornih in pritožbenih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 14. 12. 2010 zavrne in ostane sklep v celoti v veljavi.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru tožene stranke in zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje terjatve iz tožbenega zahtevka na izposlovanje spremembe ureditve prometa po cesti med kamnolomom U. in obratom tožeče stranke tako, da bo vsak od njenih dveh tovornjakov oziroma tovornjakov njenih dveh pogodbenih partnerjev lahko vozil material za proizvodnjo iz kamnoloma v obrat tožeče stranke po cesti J. od vključno ponedeljka do vključno petka vsak dan od 6.00 ure do 19.00 ure in ob sobotah od 6.00 do 14.00. Terjatev je utemeljevala na dogovoru pravdnih strank, vsebovanem v Pogodbi o urejanju medsebojnih razmerjih, opr. št. SV 1436/08 z dne 12. 11. 2008 (v nadaljevanju Pogodba), s katerim se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočila prevoz materiala iz kamnoloma po cesti skozi J. v okviru takrat veljavnih časovnih, osnih ter drugih morebitnih omejitev. Med strankama nesporno dejstvo je bilo, da je tožena stranka po sklenitvi Pogodbe dne 15. 09. 2010 izdala Odločbo o postavitvi prometne signalizacije, s katero je omejila do takrat veljavni prometni režim na dotični lokalni cesti.

Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. VII Pg 4502/2010-12 z dne 14. 12. 2010, predlagano začasno odredbo izdalo, saj je presodilo, da je tožeča stranka dokazala verjetnost terjatve (na spremembo pogodbenega režima skladno z obveznostjo tožene stranke po Pogodbi) ter tudi nastanek težko nadomestljive škode zaradi kršitve Pogodbe s strani tožene stranke (v posledici omejenega prometnega režima zmanjšana proizvodnja, prodaja, zmanjšan dohodek, možna izguba delovnih mest). Pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje ne sledi.

Skladno s 15. členom Zakona o varnostni cestnega prometa (1) (ZVCP-1) je tožena stranka pooblaščena za urejanje prometnega režima in signalizacije na občinskih cestah. Gre za urejanje, ki je določeno v javnem interesu. Stališče sodne prakse (2) je v tej zvezi jasno: sklep/odločba o prometni ureditvi ima splošen značaj ne glede na to, če in koliko obremenjuje posamezne lastnike nepremičnin ob poti. Gre za to, da ima občina zakonsko pristojnost in dolžnost urejanja prometnega režima in s tem določanje prometne signalizacije, v ta namen izdaja ustrezne predpise, pri tem pa je zavezana slediti javnemu interesu in ne urejati (zgolj) posamičnih razmerij. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da pogodbena zaveza tožene stranke ne more prevladati nad javnim interesom, ki ga je tožena stranka zavezana uresničevati, zato odločitve o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče graditi zgolj na zaključku, da gre med strankama za spor iz premoženjskopravnega razmerja dveh pravnih oseb. Pogodbene zaveze tožene stranke sicer zaradi povedanega ne izgubijo teže/obvezljivosti, presoditi pa je potrebno njihovo iztožljivost v luči siceršnjih zakonskih obveznosti tožene stranke.

Na navedeno ne vpliva odločitev v odločbi Ustavnega sodišča, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (opr. št. Up-57/99), saj je Ustavno sodišče o možnosti vzpostavitve konkretne prometne ureditve z začasno odredbo presojalo v okviru upravnega postopka. Slednji je namenjen prav tehtanju javnega interesa, ki ga zastopajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil v razmerju do pravic, obveznosti ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (3). Razlogovanja Ustavnega sodišča pa ni mogoče nekritično prenesti na področje obligacijskega prava znotraj pravdnega postopka, kjer gre v okviru materialnopravnih pravil obligacijskega prava za kolizijo (zasebnih) interesov fizičnih in pravnih oseb (4). Pogodbena obveznost tožene stranke ne more prevladati nad javnim interesom, posledično ni mogoče toženi stranki naložiti obveznosti reguliranja prometnega režima, ki bi (lahko) presegal oziroma izničil njene zakonske obveznosti po 15. členu ZVCP-1, zato, po mnenju pritožbenega sodišča, zahteva/terjatev na spremembo prometnega režima (četudi ta temelji na pogodbenem razmerju) ni verjetno izkazana.

Skladno z zgoraj navedenim se ostali pritožbeni razlogi izkažejo kot neodločilni, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ).

Pritožbeno sodišče tako šteje, da predlagatelj ni izkazal osnovnega pogoja po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), t.j. verjetnega obstoja terjatve, zato je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da je ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in sklep z dne 14. 12. 2010, s katerim je sodišče izdalo predlagano začasno odredbo, spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Tožeča stranka, ki v tem postopku ni uspela, mora nositi sama svoje stroške postopka in toženi stranki v 15ih dneh povrniti stroške postopka, ki znašajo 416,28 EUR (stroški ugovornega postopka: nagrada za postopek 102,30 EUR (tarif. št. 3461), poštne in telek. storitve 20,00 EUR (tarif. št. 6002), 20% DDV, skupaj 146,76 EUR; stroški pritožbenega postopka: nagrada za postopek 204,60 EUR (tarif. št. 3468), poštne in telek. storitve 20,00 EUR (tarif. št. 6002), 20% DDV, skupaj 269,52 EUR).

-------------------------------

(1) Ta skladno z določbo 123. člena Zakona o cestah velja še do 31. 06. 2011.

(2) Odločbe Vrhovnega sodišča, I Up 25/2000 z dne 18. 12. 2002, I Up 1064/99 z dne 10.12.1999, U 1516/94-5 z dne 10. 12. 1999, U 1516/94-5 z dne 13. 02. 1997, sklep Ustavnega sodišča RS U-I-51/00 z dne 22. 06. 2000.

(3) 1. člen Zakona o splošnem upravnem postopku.

(4) Tako tudi L. Ude, v Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 86.