VSL sklep in sodba I Cpg 21/2011

I.

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka:

a/ delno spremeni tako, da mora tožena stranka v 15. dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 6.907,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi
- od zneska 1.655.224,60 SIT od 15. 02. 2006 do 31. 12. 2006,
- od zneska 6.907,13 EUR pa od 01. 01. 2007 do plačila in;

b/ delno razveljavi in sicer za znesek 1.714,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 410.766,92 SIT od 15. 02. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.714,10 EUR od 01. 01. 2007 do plačila ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

2. V preostalem izpodbijanem delu 1. točke izreka (s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2.065.990,64 SIT od 26. 03. 2004 do 14. 02. 2006) pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II.

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno razveljavi in sicer za znesek 1.714,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 02. 2006 dalje do plačila ter tožba v tem delu zavrže;

2. v preostalem izpodbijanem delu 2. točke izreka pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu te točke izreka izpodbijana sodba potrdi.

III.

Pritožbama pravdnih strank proti 3. točki izreka se ugodi, odločitev o pravdnih stroških se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

IV.

Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

Uvod

1Spor izvira iz pogodbe o oddaji in prevzemu instalacijskih del (prenova V-A C, II. faza) številka 7/2003 (v nadaljevanju pogodba B7), ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 05. 02. 2003. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo 10 % zadržanih sredstev po potrjenih začasnih situacijah iz 6. člena te pogodbe, dogovorjenega za zavarovanje izpolnitve pogodbenih obveznosti. Tožena stranka ugovarja, da vseh obveznosti iz pogodbe B7 tožeča stranka ni izpolnila, saj ji ni izročila garancij in A-testov niti odpravila reklamacij svojega dela, kar da je bila po 7. členu pogodbe B7 dolžna storiti. Zato je na stroške tožeče stranke sama po svojih podizvajalcih odpravila napake ter tudi sama priskrbela manjkajočo dokumentacijo. Po njenem zato tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Med pravdo je vložila še nasprotno tožbo. Z njo od tožeče stranke zahteva plačilo 8.745,28 EUR s pripadki. Od tega del zahtevka v višini 1.714,10 EUR odpade na njene stroške, ki jih je imela s tem, da je sama izpolnila pogodbo B7. Drugi del zahtevka v višini 7.031,18 EUR pa odpade na kapitalizirane zamudne obresti na zadržanih 10 % sredstev, katerih njej, dokler sama ni izpolnila obveznosti iz pogodbe B7, investitor kot njena pogodbena stranka, ni hotel izplačati. Te kapitalizirane zamudne obresti so obračunane za čas od 01. 04. 2005 do 15. 02. 2006, ko je tožena stranka predala dokumentacijo investitorju (katero bi morala priskrbeti stranka). Istih 1.714,10 EUR je tožena stranka uveljavljala tudi v pobot. To je storila še predno je oblikovala nasprotni tožbeni zahtevek.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbi pravdnih strank

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah pod opr.št. Ig 2005/00484 z dne 05. 12. 2005 se razveljavi tudi v preostalem delu, to je v 1., 3. in 4. točki izreka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

2Zavrne se nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, ki glasi:

„1. Tožeča stranka A. T. d.o.o. K., ki je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki.G. P. za g. d.o.o. H. znesek 8.745,28 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.714,10 EUR od 15. 02. 2006 dalje do plačila in od zneska 7.031,18 EUR od dne 14. 11. 2007 dalje do plačila.

2Tožeča stranka A. T. d.o.o. je dolžna toženi stranki G. d.o.o. H. povrniti v roku 8 dni pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.“

3Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.“

3Proti tej sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Vsaka jo izpodbija v zanju neugodnem delu. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Vsaka predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni njej v prid, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe v neugodnih delih za vsako pritožnico in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na pritožbo je odgovorila le tožena stranka in predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev izpodbijane sodbe v tistem delu, v katerem jo izpodbija ona.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6Upoštevajoč pravnomočen popravni sklep z dne 09. 12. 2010 pritožbenih kritik o napačnem pravnem pouku pritožbeno sodišče ne komentira.

K delni spremembi izpodbijane 1. točke izreka (na pritožbo tožeče stranke)

7Pravno zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da niti od takrat dalje, ko je bila pogodba B7 v celoti izpolnjena, tožeča stranka ni upravičena do izplačila zadržanih sredstev. Tožena stranka sama navaja, da je po tistem, ko je tožečo stranko večkrat neuspešno pozivala k predaji manjkajoče dokumentacije iz 7. člena pogodbe (1. točka navedb nasprotne tožbe, list. št. 42) sama priskrbela „navodila za uporabo, garancijske liste in A-testno dokumentacijo (2. točka navedb, list.št. 43) in jo dne 15. 02. 2006 izročila investitorju, to je svoji pogodbeni stranki (predzadnji odstavek 2. točke navedb, list.št. 44). Najkasneje tega dne je torej bila pogodba B7 v celoti izpolnjena. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo tožbenega zahtevka tožeče stranke po 101. členu OZ. Tožeča stranka namreč pogodbe B7, ker jo je (v celoti) izpolnila tožena stranka, v manjkajočih delih (glede izročitve dokumentacije) ne more več izpolniti. Tožena stranka ne prereka trditev tožeče stranke, da je do izročitve objekta 12. 12. 2003 opravila vsa pogodbena dela. Navaja le, kot rečeno, da ji tožena stranka ni izročila zgoraj omenjenih listin, katere si je zato priskrbela sama in da je že po prevzemu objekta opravila določena dela, ki bi jih kot reklamacijo morala odpraviti tožeča stranka.

8Tožena stranka zato, ker je sama priskrbela manjkajočo dokumentacijo in odpravljala pomanjkljivosti, ki so se pokazale po predaji objekta, zahteva plačilo 1.714,10 EUR. Ta znesek, kot rečeno, najprej uveljavlja v pobot, potem pa še kot del nasprotnega tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da ne uveljavlja sorazmernega znižanja pogodbeno dogovorjenih del zaradi zatrjevane delne izpolnitve pogodbe (delni ugovor nenastale pravice). Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke od takrat dalje (15. 02. 2006) utemeljen v višini pogodbeno dogovorjenega zneska. Ker pa znesek stroškov, ki jih je tožena stranka, kot zatrjuje, imela v zvezi z izpolnitvijo tistega dela pogodbe B7 (1.714,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 02. 2006 dalje) uveljavlja v pobot, je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tej fazi postopka lahko utemeljen le za razliko med obsegom izvedenih del v višini tožbenega zahtevka (8.621,23 EUR) in v pobot uveljavljano terjatvijo (1.714,10 EUR). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP za znesek 6.907,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 02. 2006 izpodbijano 1. točko izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ta del ugodilo.

K delni razveljavitvi 1. točke izreka

9Za znesek 1.714,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 02. 2006 je pritožbeno sodišče izpodbijano 1. točko izreka zaradi v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke v isti višini razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (glej 14., 15. in 16. točko te obrazložitve).

K delni potrditvi izpodbijane 1. točke izreka

10Glede zamudnih obresti, katerih plačilo je tožeča stranka zahtevala že od 26. 03. 2004 dalje, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke za čas do 14. 02. 2006 zavrnilo in izpodbijano 1. točko izreka potrdilo, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke zapadel v plačilo šele po izpolnitvi pogodbe. S pritožbenim zatrjevanjem, da je iz sodbe Pg 227/2006 razvidno, da je A.H. (podizvajalec tožeče stranke) „predal tudi garancijske liste“ pritožnica ni izpodbila prvostopnih ugotovitev, oprtih na številne pozive (priloga B13a, B15, B6, B4, B3, B5 in B8) in izpovedi A. H., da A- testi in garancijski listi za vgrajene materiale s strani tožeče stranke niso bili izročeni niti toženi stranki niti investitorju. To pa pomeni, da je plačilna zamuda tožene stranke lahko nastopila, upoštevajoč citirani 6. člen pogodbe B7 šele 15. 12. 2006, ko je bila pogodba B7, kot rečeno, v celoti izpolnjena. Zato je obrestni zahtevek tožeče stranke dotlej neutemeljen. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj v tem delu ni zaznalo uradno upoštevnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke

11Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek na plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti na zadržana sredstva investitorja do tožene stranke za čas od 01. 04. 2005 do 12. 05. 2006 v višini 7.031,18 EUR (priloga B28), ki jih tožena stranka uveljavlja kot odškodninski zahtevek. Vendar je kljub temu presodilo, da je ta del tožbenega zahtevka utemeljen. Taka presoja praviloma predstavlja absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar je kljub temu preizkus izpodbijane sodbe, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, mogoč. Zato pritožbeno sodišče zaradi te kršitve izpodbijanega dela sodbe ni razveljavilo.

12Pritožbeno sodišče poudarja, da je odškodninski zahtevek utemeljen le v primeru nastanka škode. Škoda je bodisi zmanjšanje premoženja (torej upad premoženja – navadna škoda) ali preprečitev povečanja (izgubljeni dobiček). Izgubljeni dobiček je po določilu 3. odstavka 168. člena OZ tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Tožena stranka ne zatrjuje, da so vtoževane kapitalizirane zamudne obresti njena dejanska škoda, da se je torej za ta znesek zaradi ravnanja tožeče stranke njeno premoženje zmanjšalo. Tudi ne zatrjuje, da bi ta dohodek ustvarila, če bi tožeča stranka ne kršila pogodbe. To pomeni, da nasprotna tožba tožene stranke v tem delu ni sklepčna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke (za znesek 7.031,18 EUR s pripadki) zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, pa četudi je to storilo iz drugih razlogov kot sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

13Nasprotni tožbeni zahtevek v višini 8.745,28 EUR je sestavljen (kot je pojasnjeno že v 1. točki te obrazložitve) iz dveh delov: iz zneska 1.714,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 02. 2006 dalje in iz zneska 7.031,18 EUR, ki ga predstavljajo kapitalizirane zamudne obresti. Kot je že obrazloženo v zgornjih dveh točkah, je nasprotni tožbeni zahtevek na plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti neutemeljen.

14Torej je predmet pritožbenega odločanja le še tisti del 2. točke izreka, s katerim tožena stranka uveljavlja plačilo 1.714,10 EUR s pripadki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta znesek tožena stranka najprej uveljavljala v pobot (2. točka navedb, list. št. 44), nato pa ga je uveljavljala še z nasprotnim tožbenim zahtevkom. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje za 1.714,10 EUR s pripadki zaradi litispendence nasprotno tožbo zavreči. Ker ni ravnalo tako, je to storilo pritožbeno sodišče in na podlagi določila 2. odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter za ta znesek izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo tožene stranke v tem delu zavrglo. To pa pomeni, da o v pobot uveljavljanem zahtevku v višini 1.714,10 EUR še ni odločeno. Zato bo predmet novega sojenja le še pobotni ugovor tožene stranke v višini 1.714,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2006 do plačila, ki ga tožena stranka uveljavlja proti tožeči stranki v povezavi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke za isti znesek (glej 8. točko te obrazložitve).

15Kljub obširnim navedbam v pripravljalni vlogi z dne 05. 12. 2007 (list. št. 52-3) tožeča stranka v pritožbi ni izpodbijala dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z izpolnitvijo tistega dela pogodbe, ki je tožeča stranka ni izpolnila, imela za 1.714,10 EUR stroškov. To bi praviloma od pritožbenega sodišča zahtevalo ugotovitev, da v pobot uveljavljana terjatev v tej višini obstoji. Ker pa je prvostopno sodišče kljub obrazložitvi, da je zahtevek tožene stranke na plačilo tega zneska utemeljen, zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, tožeča stranka ni imela interesa za pritožbo proti taki odločitvi. Iz tega izhaja, da bi pritožbeno sodišče, če bi sledilo obrazložitvi prvostopnega sodišča in samo ugotovilo obstoj pobotnega ugovora tožene stranke, v škodo tožeče stranke kršilo načelo kontradiktornosti.

16V novem sojenju torej sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o razveljavljenem delu 1. točke izpodbijane sodbe in v višini 1.714,10 EUR s pripadki in o pobotnem ugovoru v isti višini, ne bo smelo spregledati navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 5.12.2007 (list. št. 52 do 53), kot je to storilo v izpodbijani sodbi.

17Ker je sodišče prve stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. Upoštevajoč določilo 3. odstavka 165. člena ZPP pa je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.