VSL sodba II Cp 682/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 58.294,28 EUR s pp in odločilo, da mora tožnik plačati toženi stranki 2.725,94 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in odloči v zadevi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2084/2010 z dne 08.09.2010, saj je tudi po ponovljenem postopku izdalo povsem identično sodbo. Mnenja izvedenca in njegove dopolnitve ni upoštevalo kot celoto. Napačno je tolmačilo izvedensko mnenje in nepravilno zaključilo, da vzročna zveza med prepozno urgentno operacijo tožnika in nastalo škodo ni podana z dovolj visoko verjetnostjo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je hematom v času 24 ur po odkritju povzročil dodatne okvare na živčnem sistemu. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je vzročna zveza podana, če je protipravno ravnanje sposobno povzročiti določeno posledico in če je ta posledica verjetna. Tožena stranka ni oporekala izvedenskemu mnenju glede vzročne zveze med prepozno odstranitvijo hematoma in nastalo škodo. Tožnik ni privolil v obravnavan poseg, saj ni bil v celoti informiran o vseh njegovih možnih posledicah. Delavec tožene stranke ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti, saj tožnika ni obvestil o vseh možnih in redkih zapletih. Tožnik je podpisal vnaprej pripravljen tipski obrazec. S tem podpisom je potrdil, da je seznanjen s tem, kar mu je o posegu povedal dr. K. Taka nedefinirana izjava ne more pomeniti, da je tožnik privolil v poseg z vsemi možnimi riziki, s katerimi ni bil niti seznanjen. Zdravniški poseg, opravljen brez potrebnega soglasja pacienta, je protipraven.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je bil dne 24.05.2005 pri zavarovanki tožene stranke, Ortopedski bolnišnici Valdoltra, operiran zaradi utesnitve hrbteničnega kanala. Po operaciji je prišlo do redkega zapleta, nastanka hematoma, ki je bil dne 27.05.2005 odstranjen z urgentno operacijo. Zaradi hematoma tožnik trpi hude posledice, kot so inkontinenca vode in blata, motnje erekcije in kronične bolečine v predelu ledvene hrbtenice. Od tožene stranke zato zahteva denarno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Uveljavlja dva temelja odškodninske odgovornosti, in sicer opustitev pojasnilne dolžnosti, ker ni bil opozorjen na možnost nastanka hematoma, in zdravniško napako, ker hematom ni bil pravočasno odstranjen.

O kršitvah določb pravdnega postopka:

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo navodil, ki izhajajo iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2084/2010 z dne 08.09.2010. Iz navedene odločbe izhaja, da je v ponovljenem postopku potrebno celovito oceniti izvedensko mnenje in se do njega opredeliti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje natančno povzelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, se do njih opredelilo in jih ustrezno interpretiralo. Sodišče prve stopnje je torej sledilo navodilom višjega sodišča in v tej zvezi ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako ni storilo kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP), saj so razlogi sodbe jasni, popolni in razumljivi. V sodbi so obrazloženi razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato je preizkus sodbe mogoč. Med razlogi sodbe in njenim izrekom oziroma razlogi in izvedenimi dokazi ni nasprotij. Sodišče prve stopnje torej ni storilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka.

O obsegu pojasnilne dolžnosti:

Stališče sodne prakse (npr. odločba VS opr. št. II Ips 99/2006 z dne 12.06.2008) je, da pojasnilna dolžnost obsega pojasnilo diagnoze, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo tveganja. V okviru pojasnila tveganja zdravnik ni dolžan pacienta poučiti o vseh možnih zapletih, ampak ga mora v poglavitnih obrisih in na ustrezen način opozoriti na običajno, redno tveganje. Zdravnik pacienta torej ni dolžan opozoriti na vsak, še tako malo verjeten zaplet, temveč le na tiste, ki so statistično pogostejši. Zaplet, kakršen je nastal pri tožniku, se pojavi pri 0,1 do 1,1% operacij na hrbtenici. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ga zato ni mogoče šteti za redno tveganje, in da torej ne gre za zaplet, na katerega bi zdravnik v okviru svoje pojasnilne dolžnosti bil dolžan tožnika opozoriti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil opravljen razgovor med tožnikom in ortopedom, v katerem je bil tožnik opozorjen na redna tveganja in običajne zaplete. Tožnik je podpisal soglasje za operativni poseg. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da se za privolitev v operacijski poseg ne zahteva posebna oblika. Privolitev je lahko dana pisno, lahko pa tudi ustno ali celo s konkludentnimi dejanji (2). Pojasnilna dolžnost je torej kljub temu, da tožnik morda ni bil opozorjen prav na statistično malo verjeten zaplet, do katerega je nato prišlo, bila izpolnjena. Sodni odločbi, na kateri se v zvezi s pojasnilno dolžnostjo v pritožbi sklicuje tožeča stranka, nista primerljivi z obravnavano zadevo, saj je v enem primeru (opr. št. II Ips 16/2003) bila operacija opravljena v večjem obsegu, kot je znašala privolitev pacienta, v drugem primeru (opr. št. VSM I Cp 1107/2004) pa je bila kršena pojasnilna dolžnost v zvezi s pojasnilom diagnoze in ne pojasnilom tveganja.

O vzročni zvezi:

1odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (3) (OZ) določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. V skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, če so kumulativno izpolnjeni splošni elementi civilnega delikta: škoda mora izvirati iz protipravnega ravnanja, škoda mora nastati, ugotovljeni morata biti vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. V skladu s 131. členom OZ mora oškodovanec, da bo z zahtevkom za povrnitev škode uspel, zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza, škoda).

Tožnik je uspel dokazati protipravnost ravnanja zavarovanke tožene stranke (da je druga, urgentna operacija bila opravljena prepozno) in nastanek škode (nevrološkega deficita). Vprašanje, ki še ostaja odprto, pa je vzročna zveza med prepozno operacijo in posledicami hematoma.

Iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke izhaja, da bi, če bi urgentna operacija bila opravljena 26.05.2005, torej takoj ob pojavu opozorilnih simptomov, obstajala možnost manjših okvar na živčnem sistemu. Možno bi bilo celo, da do trajnih okvar ne bi prišlo. Obstajajo pa tudi primeri, pri katerih so kljub pravočasni urgentni operaciji nastale trajne nevrološke okvare. V nobenem primeru ni mogoče trditi, da bi pravočasna operacija zanesljivo preprečila trajno okvaro v kakršni koli obliki. Če bi bil hematom odstranjen 26.05.2005 bi bila verjetnost nastanka trajnih okvar manjša, možno pa je, da so bile okvare na živčnem sistemu že ob pojavu alarmantnih znakov takšne, da je prišlo do trajnih okvar na živčnih koreninah. Hematom je v času od pojava alarmantnih znakov do druge operacije nedvomno povzročil dodatne okvare na živčnem sistemu. Če bi bil odstranjen takoj po nastanku simptomov, bi lahko bil nevrološki deficit manjši. Nikakor pa ne moremo vedeti, kakšna je bila okvara živčnega sistema ob pojavu simptomov. Tožnikovo stanje bi kljub pravočasni operaciji lahko bilo enako. Obstaja le verjetnost, da bi z urgentno operacijo zmanjšali možnost nastanka trajnih okvar.

Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo izvedensko mnenje in pravilno zaključilo, da niti s pomočjo izvedenca medicinske stroke ni mogoče ugotoviti, kakšen obseg škode je posledica dejstva, da dežurni zdravnik ni takoj izvedel urgentne operacije. Mogoče je, da bi posledice kljub pravilnemu in takojšnjemu ukrepanju zdravnika bile povsem enake. Mogoče je, da bi bile manjše, obstaja tudi možnost, da jih sploh nebi bilo.

Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, se v praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. To pomeni, da povzročitelj škode odgovarja za celotno škodo, ki je nastala zaradi škodnega dogodka, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti (50 odstotkov) dokaže, da je ravnanje odgovorne osebe povzročilo škodni dogodek. To merilo je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, ali je tožnik z verjetnostjo 50% dokazal, da je prav prepozna urgentna operacija vzrok za nastalo škodo.

Iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke izhaja, da je popolnoma nemogoče ugotoviti, kakšne so posledice prepozne operacije, saj bi le-te kljub pravočasni operaciji lahko bile enake, mogoče pa je, da bi bile blažje ali da jih ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel z verjetnostjo, višjo od 50%, dokazati, da je vzrok za nevrološki deficit prav prepozna operacija. Ni torej mogoče z dovolj visoko stopnjo verjetnosti ugotoviti, da do nevrološkega deficita pri tožniku nebi prišlo, če bi bila urgentna operacija opravljena pravočasno, torej takoj, ko so se pojavili opozorilni znaki. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, to je vzročne zveze med škodnim ravnanjem in nastalo škodo, je pravilna, zato je pravilna tudi odločitev, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, tekom postopka pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Podan torej ni noben od razlogov, iz katerih tožnik izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo skladno s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)Ur. l. RS 73/2007 – UPB3 in 45/2008

(2) Strnad, Igor: Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne prakse s študiji primerov, Podjetje in delo, letnik 2002, številka 5.

(3)Ur. l. RS 97/2007 – UPB1