VSL sodba I Cp 4609/2010

Pritožbi se delno ugodi in stroškovni del odločitve v 2. točki izreka spremeni tako, da odmerjeni stroški postopka na prvi stopnji znašajo 1.032,30 € (namesto 1.142,50 €).

V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.000- € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2008 dalje. Stroški tožeče stranke v višini 1.142,50 € so naloženi v plačilo toženi stranki.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da pravna podlaga, na osnovi katere je toženi stranki naložena obveznost, v sodbi ni navedena. Sodba se zaradi te pomanjkljivosti ne da preizkusiti. Sklicuje se le na 82. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ga sodišče navaja zaradi razlage pogodbenih določil. Ker pogodbena določila niso sporna, je to določilo neutemeljeno uporabljeno. Posledično je neupravičeno zavrnjen dokaz z zaslišanjem strank in prič ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitev, da je bila dogovorjena odmena, ki je določena v smislu finančne satisfakcije zaradi sklenitve opcijske pogodbe, je zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ne gre za kakršnokoli odmeno, ampak za povrnitev stroškov. Sodišče ignorira 1. člen aneksa in sosledje sklepanja pogodbe in aneksa. Vse opcijske pogodbe so bile sklenjene z enakimi določili in nobena ni vsebovala določila, da je potrebno opcijo plačati. Ravno nasprotno, z jasnimi pogodbenimi določili je bilo kakršnokoli plačilo izključno. Z ugotovitvijo, da je opcijo treba plačati, je sodišče neutemeljeno in v nasprotju s sklenjeno pogodbo, sklicujoč se na 2. odstavek 6. čl. pogodbe, 3. alinejo 1. čl. aneksa in 4. alinejo 1. čl. aneksa, širilo dogovor pogodbenih strank. Svojo voljo, ki je v kritju stroškov, sta stranki jasno zapisali, zato je razlaga v popolnem nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi. Takšna ugotovitev je posledica tudi neizvedbe dokazov z zaslišanjem strank. Sodba je v nasprotju sama s seboj in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter materialnim pravom. Tožnik pa ni upravičen niti do stroškov sklepanja pogodbe, o čemer se sodišče sploh ni opredelilo. Tožnik se s toženo stranko ni pogajal in tudi če bi se, bi si nadomestilo za opcijsko pogodbo in domeno moral izgovoriti. Iz obravnavanega 2. čl. aneksa jasno izhaja, da je tožnik do stroškov upravičen le v primeru neodkupa delnic, sicer pa ne. Ker tožnik ni izkazal, da je imel nujne in potrebne stroške, ni upravičen do vtoževanega zneska. Tudi višine prisojenega zneska sodišče ni obrazložilo. Opredelilo se ni niti do trditve, da bo tožnik s prisojo zahtevanega zneska neupravičeno obogaten in naj sodišče zahtevek v skladu z določili obligacijskega zakonika primerno zniža. Posledično je tudi odločitev o stroških postopka nepravilna Nekritično so tožniku priznani pravdni stroški v višini 200 točk za konferenco s stranko.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da v prvostopenjski sodbi ni naveden materialni predpis, na osnovi katerega je tožniku terjatev prisojena. Ta predpis je 1. odstavek 239. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Sodba vsebuje razloge, ki uporabo navedenega materialnega predpisa utemeljujejo, zato jo je mogoče preizkusiti. Ker je zgoraj navedeno materialnopravno določilo realizacija temeljnih načel obligacijskega prava iz 9. čl. Obligacijskega zakonika (dolžnost izpolnitve obveznosti) in 5. čl. Obligacijskega zakonika (načelo vestnosti in poštenja), ki ju poznajo in morajo spoštovati vsi udeleženci obligacijskih razmerij, niti pritožnikova pravica do učinkovitega pravnega sredstva ni bila kršena. Z navedbo pravne podlage odločitve v sodbi pritožbenega sodišča je pomanjkljivost odpravljena.

Utemeljeno pritožba navaja tudi to, da določila pogodbe o prodaji imenskih delnic z dne 19.4.2007 (v nadaljevanju pogodba) in njenega aneksa z dne 19.4.2007 (v nadaljevanju aneks) med strankama niso sporna. Kljub temu se prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicuje na razlagalno pravilo iz 82. čl. Obligacijskega zakonika, saj je pogodbo in aneks kot materialno podlago zahtevka moralo razlagati. Razlagalo ju je enako kot pravdni stranki. Ker sta oba pravna posla jasno, razumljivo, strokovno in eksaktno zapisana, je pogodbena volja skleniteljev pravnega posla ugotovljiva že z jezikovno razlago določil pisne pogodbe in aneksa.

Med strankama je sporno, ali je nastopil dejanski stan iz 2. člena aneksa oz. s tem določilom spremenjenega 2. odstavka 6. člena pogodbe, ki se glasi: „V primeru, da med strankama te pogodbe ne pride do zaključka posla, povezanega z nakupom delnic družbe M.K. d.d. pod pogoji in načini, dogovorjenimi s to pogodbo, potem se zaveže pridobitelj odsvojitelju kriti stroške v zvezi s poslom, v pavšalni višini 10.000- €, povečano za pripadajoči DDV. To obveznost bo izpolnil tako, da bo na prvi poziv odsvojitelja v roku 8. dni po takšnem pozivu, na TRR odsvojitelja plačal odmeno v navedeni višini ali pa tako, da bo plačal račun v višini odmene osebi, ki jih bo določil odsvojitelj. Pridobitelj ni dolžan plačati prej navedene odmene, če je pogodba razdrta iz razloga, navedenega v drugem odstavku 3. člena pogodbe (nepridobitev vsaj 25 % in 1 delnice družbe) ali če odsvojitelj krši svojo obveznost iz zadnjega odstavka 3. člena pogodbe.“

Med strankama ni sporno, da do prodaje delnic na osnovi sklenjene opcijske pogodbe (zaključka posla) ni prišlo. Za tak primer pogodba predvideva, da pridobitelj (toženec) odsvojitelju (tožniku) plača 10.000- €, kar je tudi nesporno. Tudi dogovorjeni čas in način plačila nista sporna. Med strankama je sporno, ali je prišlo do razdrtja pogodbe iz razloga, navedenega v drugem odstavku 3. člena pogodbe. Če je do razdrtja prišlo, tožnik ni upravičen do plačila.

Drugi odstavek 3. čl. pogodbe se glasi: „Odsvojitelj in pridobitelj sta soglasna, da se ta pogodba šteje za razdrto, če pridobitelj ne uspe skleniti vsebinsko enakih pogodb kot je ta še z drugimi delničarji družbe (z izjemo določbe zadnjega stavka tega odstavka), tako, da bo skupaj pridobitelj na podlagi teh pogodb lahko pridobil vsaj 25 % in 1 delnico družbe, potem se ta pogodba šteje za razdrto. V primeru razdrtja iz navedenega razloga se odsvojitelj zavezuje pridobitelju plačati stroške priprave pogodbe in druge s pogodbo povezane stroške v višini 400 €.“

Toženec v 1. točki odgovora na tožbo zatrjuje, da ni uspel pridobiti 25% in 1 delnico družbe M.K. d.d., ne navede pa razloga za to. Tak razlog bi npr. bil: da ni sklenil dovolj opcijskih pogodb za tak odkup; da mu delničarji, s katerimi je imel sklenjene pogodbe, delnic niso hoteli prodati in podobno. Če bi tožena stranke razloge navedla, bi jih sodišče seveda moralo preveriti tako z zaslišanjem strank kot z zaslišanjem prič, katerih se ti razlogi tičejo. Ker pa je tožena stranka nemožnost odkupa samo zatrdila, ni pa navedla dejstev, ki bi njegov zaključek o nezmožnosti odkupa utemeljevala, je sodišče dokazni predlog z zaslišanjem strank in prič utemeljeno zavrnilo. Stranka je tista, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze za svoje trditve (212. čl. ZPP). Če stranka dejstva ne navedbe, ga sodišče ne sme, v konkretnem primeru tudi ne more dokazovati, saj ni jasno, kaj naj bi toženi stranki onemogočilo odkup delnic. Če je razlog na njeni strani (npr. pomanjkanje denarja, sprememba odločitve glede odkupovanja delnic...), to seveda ni razlog za odklanjanje plačila dogovorjenega zneska. Pogodba oz. aneks določata, da je pridobitelj upravičen odkloniti plačilo dogovorjenega zneska 10.000- €, če iz razlogov na strani odsvojiteljev ne more pridobiti dogovorjene količine delnic (25 % in 1 delnico) in je pogodba iz tega razloga razdrta.

Zaslišanja strank in prič ni potrebno izvajati niti zaradi dokazovanja višine zahtevka. Tožeča stranka trdi, da je bilo - zaradi stroškov celotnega posla, obveznosti v zvezi s koordinacijo ostalih prodajalcev (delničarjev), stroškov v zvezi s postopanjem na skupščinah in dolge dobe, ki je bila tožencu na razpolago za odkup - dogovorjeno plačilo v pavšalnem znesku 10.000- €. Da je bil dogovorjen pavšalni znesek dokazuje 2. čl. aneksa in je zaslišanje strank ter izvajanje drugih dokazov v tej zvezi nepotrebno. Tožena stranka dogovorjenega zneska ne zanika, meni le, da bi morala tožeča stranka višino zahtevka kljub temu dokazovati (4. točka pripravljalne vloge z dne 30.8.2010). Njeno stališče je napačno, ker je višina plačila pogodbeno dogovorjena. Nezanikanega dejstva, da je bilo dogovorjeno plačilo v višini 10.000- €, pa ni treba dokazovati (1. odstavek 214. čl. ZPP).

Ker je bila višina plačila dogovorjena, tožeči stranki stroškov in ostalega prikrajšanja, ki je bilo podlaga za dogovorjeni znesek, ni treba dokazovati. Ugovor tožene stranke, da je bil ta znesek previsoko dogovorjen, bi sodišče moralo raziskati, če bi tožena stranka zaradi očitnega nesorazmerja dajatev izpodbijala veljavnost tega pogodbenega določila (118. čl. Obligacijskega zakonika). Tega pa tožena stranka ni storila. Njeno zatrjevanje, da je zahtevek v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava, ni zadostna trditvena podlaga niti za uveljavljanje ničnosti dogovora o plačilu zneska 10.000- €. Sankcija ničnosti je predvidena za primere protiustavnih, nazakonitih in nemoralnih pravnih poslov, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo (86. čl. Obligacijskega zakonika). Na ničnost pogodbe oz. njenih posameznih določil sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti, vendar morajo stranke razloge za ničnost zatrjevati. Trditvena podlaga tožene stranke tudi glede teh razlogov ni zadostna. Tožena stranka zatrjuje, da zahtevek predstavlja 21,40 % pogodbene vrednosti, torej le svojo ekonomsko prikrajšanost, ne pa dejstev, zaradi katerih bi bilo iz javnopravnih razlogov nevzdržno, da določilo o dogovorjenem plačilu 10.000- € ostane v veljavi.

Pritožbi je treba pritrditi, da se je prvostopenjsko sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, katere stroške oz. manjke sta stranki upoštevali pri določitvi zneska 10.000- €, ne pa tudi, da je sodba zaradi tega sama s seboj v nasprotju in da razlogi nasprotujejo izreku. Razlogi o tem, katere vrste tožnikovega prikrajšanja dogovorjeni znesek 10.000- € pokriva, so odveč, ne ustvarjajo pa nejasnosti, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva oz. kako drugače prizadeta njena celovitost in koherentnost; absolutna bistvena kršitev iz 14. ter 15. točke II. odstavka 339. čl. ZPP ni bila storjena.

Tožena stranka soglaša, da je bilo plačilo zneska 10.000- € dogovorjeno zaradi tožnikovih stroškov in torej temelja dogovorjene terjatve oz. obveznosti ne zanika. Ker podlaga za plačilo obstaja, je ugovor neupravičene obogatitve neutemeljen. Predpostavka za neupravičeno obogatitev je prehod premoženja brez podlage (190. čl. Obligacijskega zakonika). Znižanje s pogodbo dogovorjenih obveznosti pa ni v pristojnosti sodišča.

Ker je zahtevek utemeljen, so tudi stroški tožeče stranke pravilno naloženi v plačilo toženi stranki. Utemeljeno pritožba opozarja le, da Odvetniška tarifa (Ur. list RS 67/03 s spremembami) posebne nagrade za konferenco s stranko ne predvideva oziroma stroške posveta vključuje v nagrado za sestavo vloge, ki sestanku s stranko sledi - tožbe oz. pripravljalne vloge. Ker so stroški v višini 200 točk po Odvetniški tarifi neutemeljeno priznani, jih pritožbeno sodišče v tej višini (91,80 € z 18,40 € DDV) zmanjšuje. Ker je pritožnik s pritožbo uspel le zoper stransko dajatev, je njegov uspeh minimalen in sam krije stroške pritožbenega postopka. (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).