VSL sklep I Cp 4475/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za potrebe parc.št. 12/8 k.o. G., last predlagatelja, določilo nujno pot v dolžini 270 m in s skupno površino 810 m2, ki poteka po že obstoječi asfaltirani poti, kot je razvidno iz skice sodnega izvedenca B. D. z dne 5.11.2004 in aero posnetka, ki je priloga izvedeniškemu mnenju, vse od javne ceste parc.št. 1798/2 in 1798/15 k.o. Ž. preko parc.št. 272/4 in 271/3 k.o. Ž. ter parcel št. 6/10, 6/2, 6/15, 6/6, 6/19, 6/8 in 6/9, vse k.o. G. do parc.št. 12/8 k.o. G.. Uporabo nujne poti je dovolilo za neomejeno hojo in vožnjo z vozili, katerih razdalja med kolesi ne presega 1,8 metra. Predlagatelju je še naložilo, da je dolžan v roku 30 dni plačati nasprotnim udeležencem M.M., S. M., J. P., A. J., Š.S., M. J., S. J., M.Ž., V.V. in A. S. denarno nadomestilo v skupni višini 6.075,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2010 do plačila. Zavrnilo pa je predlagateljev predlog za določitev nujne poti po parc.št. 16/6 k.o. G.. Odločilo je tudi o stroških postopka ter jih v plačilo naložilo predlagatelju.

Zoper sklep se pritožuje sedem od enajstih nasprotnih udeležencev in sicer M. M., S. M., J. P., A. J., Š. S., M. J. in S. J.. Uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sklep naslovnega sodišča spremeni tako, da nujno pot namesto po parcelah v lasti nasprotnih udeležencev, ki se pritožujejo, določi po nepremičninah v lasti G. A. oziroma predlog za določitev nujne poti zavrne, podrejeno pa predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa. V pritožbi povzemajo potek postopka za določitev nujne poti in izpostavljajo stališče izvedenca T., da druga varianta nujne poti po parceli predlagatelja G. A. izboljšuje rabo zemljišča nasprotnega udeleženca parc.št. 12/11. Pot v lasti pritožnikov je bistveno daljša in je izvedenec J. ni upošteval kot primerne za določitev nujne poti. Tudi za pritožnike je najprimernejša varianta po nepremičninah G. A., pri čemer ni točna trditev sodišča, da bi se po oranžni varianti spremenila dejanska raba nepremičnine. Po parc.št. 12/11 že sedaj poteka služnostna pot. S spremembo oziroma prestavitvijo poti na rob parcele se je strinjal tudi sam G.A.. Zaključek sodišča, da bi bilo potrebno to pot šele vzpostaviti in jo zgraditi ter bi se spremenila dejanska raba nepremičnin, je v nasprotju s podatki spisa, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev materialnega prava. Tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da bi sedanja parc.št. 12/26 v lasti zakoncev J. izgubila na vrednosti, saj s služnostjo ni obremenjena, je v nasprotju s podatki spisa. Sodišče ni upoštevalo izjav zakoncev J., ki sta jih podala na obravnavi 4.7.2007, da sta pripravljena skleniti izvensodno poravnavo po varianti 2. Svojo pripravljenost sta izkazala tudi z osnutkom pogodbe o določitvi poti. Do podpisa pogodbe ni prišlo, saj se s tako varianto ni strinjal predlagatelj. Zakonca J. se še vedno strinjata z drugo varianto, kar je razvidno iz dopisa R. J. z dne 24.8.2010, ki se prilaga k pritožbi. Ugotovitev sodišča, da se bo vrednost parcele 12/26 s postavitvijo nujne poti zmanjšala in da bi bila trasa bolj obremenjujoča tudi za zakonca J., je v nasprotju s podatki spisa in pomeni bistveno kršitev pravdnega postopka. Ni jasno, zakaj sodišče ni upoštevalo mnenja T.. Izvedenec J. je ocenil vrednost del za vzpostavitev najprimernejše nujne poti na 5.353,00 EUR. Če je sodišče menilo, da je za oceno stroškov posega z izvedbo nujne poti potrebno mnenje izvedenca dopolniti, bi lahko to zahtevalo. Ker tega ni storilo, ni mogoče oceniti, kolikšna bi bila končna cena vzpostavitve nujne poti, ali bi bila sploh drugačna od te, kot jo ocenjuje izvedenec. Sodišče bi lahko izvedenca tudi zaslišalo. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca J. je razvidno, da bi bilo potrebno posekati pet dreves, škode v zvezi s tem pa sodišče ni ocenilo po izvedencu. Bolj pavšalna navedba sodišča, da bi s tem nastala še dodatna škoda, ki naj bi bila takšna, da bi povzročila nesorazmerno škodo G. A., nima podlage v podatkih spisa. Tudi strojni izkop naj bi pomenil nesorazmeren poseg v nepremičnino, čeprav gre zgolj za 45 m3 materiala, kar je zanemarljivo majhna količina, ki bi bila nadomeščena z vgrajevanjem jalovine in utrjevanjem poti s tamponom. Ugotovljeno v zvezi s prekomerno obremenitvijo parc.št. 12/11 v lasti G. A. je torej v nasprotju s podatki v spisu. Zaključki sodišča so tudi v nasprotju s stališčem nasprotnega udeleženca G. A., ki je sam predlagal drugo varianto. Slednji bi ob vzpostavitvi nujne poti po drugačni trasi lahko predlagal ukinitev oziroma prestavitev služnosti na novoustanovljeno nujno pot ter bi z realizacijo nujne poti po tej varianti bila vzpostavljena nujna pot, s katero bi se strinjali tako predlagatelj kot nasprotni udeleženec G.A.. Nesprejemljivi so razlogi sodišča, da je asfaltirana pot v lasti pritožnikov za lastnike nepremičnin najmanj obremenjujoča. Lastnikov asfaltirane poti je 7, torej sedemkrat več uporabnikov poti, hiš ob tej poti pa je še pet več. Nelogičnost zaključkov sodišča je v tem, da naj bi vožnja po 72 metrov dolgi poti bolj obremenjevala bližnjo garažo, v kateri se glede na namembnost parkira avto, ki tudi vozi po tej poti ter 7,5 metrov oddaljeno hišo, kot 12 stanovanjskih hiš, ki stojijo ob 270 metrov dolgi asfaltirani poti, ob kateri so tudi hidranti, gospodarska poslopja, vrtovi, sadovnjaki. Vogal hiše M. J. je tik na robu asfaltirane ceste, kar je prav tako razvidno iz zapisnika. Dejstvo, da se namembnost zemljišča asfaltirane poti z dodatnimi vožnjami predlagatelja ne bo spremenila, je povsem brezpredmetno. Ker se G. A. in zakonca J. strinjajo, da bi se pot prestavila na rob parcele 12/11, ne moremo govoriti o prekomerni obremenjenosti nepremičnin. V postopku gre za soglasje nasprotnih udeležencev in zakoncev J. o tem, kje naj bi nujna pot potekala, edini, ki se s tako rešitvijo ne strinja, je predlagatelj A. T.. Razlog je v ceni vzpostavitve poti, ta argument pa ne more biti upoštevan. V tem primeru je predlagatelj dolžan kriti stroške vzpostavitve nujne poti in plačati odškodnino za že obstoječo pot. Dolžan je sprejeti ponujeno pot, še posebno, če se ta ponudba sklada z oceno izvedencev o najustreznejši trasi nujne poti. Pritožba opozarja še na pomanjkanje razlogov sklepa v zvezi z določitvijo skupne površine dovoljene nujne poti, ki je ocenjena za 810 m2, saj tega izračuna v izvedeniških mnenjih ni. Tudi dolžina poti ni 270 m2 in tudi ta odločitev sodišča ni obrazložena. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev sodišča, ki je brez zadostnih razlogov, da lahko vozijo po asfaltirani poti vsa vozila, katerih razdalja med kolesi ne presega 1,8 metra. Sodišče je neutemeljeno razširilo predlog predlagatelja, saj le-ta ni predlagal neomejenega števila voženj, in je torej prekoračilo zahtevek predlagatelja. Vse to pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Že višje sodišče je v prvi odločbi opozorilo, da so razlogi odločitve sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki spisa, na kar ponovno opozarja pritožba, saj je sodišče prve stopnje ponovno zagrešilo enake napake. Druga varianta po mnenju izvedenca D. bi prispevala k boljši vključitvi na javno pot ter bi bilo križišče preglednejše. Nasprotni udeleženec G. A. pa bi s predlogom za prestavitev služnosti na novo traso dosegel prestavitev služnostne poti na rob njegove parcele, s čimer bi ta pridobila na vrednosti. Nasprotni udeleženci predlagajo, da se v primeru razveljavitve izpodbijanega sklepa zadeva dodeli drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

Na pritožbo je odgovoril predlagatelj in prerekal podane pritožbene navedbe. V odgovoru na pritožbo je opozoril, da se je o nujni poti do svoje nepremičnine pogajal z M. in R. J., pa do dogovora ni prišlo. Izjava J., ki jo v pritožbi pritožbi prilagajo pritožniki, nima pravne veljave, saj je predložena prepozno, poleg tega pa je J. sam izrecno odklonil sodelovanje v tem postopku. J. ni hotel sodelovati s predlagateljem, prav tako ne on ne G. A. nista podpisala pogodbe o določitvi poti. Sedaj je nastalo novo dejstvo, da so postale zazidljive tudi parcele 12/26, 12/25, 12/24 in 12/16 k.o. G., ki so last staršev M.J., M. in I. S., zato bi bila pot, ki bi bila kot nujna pot dovoljena predlagatelju, koristna tudi za druge parcele. Samo zato je J. podal izjavo, priloženo pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Predlagateljeva nepremičnina parc.št. 12/8 k.o. G., na kateri stoji stanovanjska hiša predlagatelja, nima potrebne povezave z javno cesto, zato je sodišče odločalo o določitvi nujne poti. Pritožniki v pritožbi predvsem grajajo odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je slednje nujno pot določilo prek njihovih nepremičnin in sicer po trasi že obstoječe asfaltirane poti ter izpostavljajo, da bi sodišče pot moralo določiti po zemljišču prvega nasprotnega udeleženca G. A. ter zakoncev J., ki nista udeleženca v postopku, po trasi, ki bi jo bilo treba v celoti šele vzpostaviti.

V obravnavani zadevi je predlagatelj podal dva predloga za določitev nujne poti, enega po zemljišču prvega nasprotnega udeleženca G. A. in sicer po obstoječi trasi služnostne poti, ustanovljene za kmetijske namene, v breme parcele 12/11 k.o. G., drugega pa po zemljiščih ostalih nasprotnih udeležencev po obstoječi trasi že asfaltirane vozne poti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je prva varianta predlagatelja po že obstoječi makadamski poti od občinske ceste parc.št. 1746/1 k.o. G. preko parc.št. 12/12 in 12/11 k.o. G. nasprotnega udeleženca G. A. za parcelo nasprotnega udeleženca najbolj obremenjujoča zaradi bližine poti, namenjene vsakodnevni rabi predlagateljeve nepremičnine s stanovanjsko hišo, do objekta prvega nasprotnega udeleženca (1,25 metra od roba garaže). V izogib ponavljanju se glede razlogov o neprimernosti določitve nujne poti po tej trasi služnostne poti pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Na naroku na kraju samem je nato izvedenec geodetske stroke predlagal še dve drugi varianti poti preko nepremičnine prvega nasprotnega udeleženca, od katerih bi bila primerna predvsem varianta ob robu parcele – druga varianta, ki jo pritožniki opisujejo kot oranžno varianto, vendar pa bi slednja potekala tudi po nepremičninah 12/12 k.o. G. v lasti R. in M. J.. Slednja po pozivu sodišča v postopek nista želela vstopiti, pri čemer je R. J. v zadnji vlogi sodišču dne 18.9.2007 izrecno navedel, da naj sodišče v nobenem primeru ne posega v njegovo nepremičnino (list.št. 159 spisa). Sodišče zato subjektivne spremembe predloga predlagatelja na zakonca J. ni dovolilo, sklep sodišča z dne 3.12.2007 pa je postal pravnomočen. Pritožbene navedbe, kako sta J. pripravljena na dopustitev poti preko njunega zemljišča, so zato v nasprotju s podatki v spisu, k pritožbi predložene izjave pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče pri odločitvi ne more več upoštevati (določilo 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Predlagatelj je v nadaljevanju postopka predlog vložil tudi zoper preostale nasprotne udeležence ter predlagal določitev nujne poti po njihovih parc.št. 271/3, 6/10, 6/2, 6/15, 6/6, 6/19, 6/8, 6/16 in 6/9 k.o. G. po že obstoječi trasi asfaltirane poti. Sodišče je tudi ta predlog predlagatelja moralo presojati glede na kriterije za določitev nujne poti iz 89. člena SPZ. Ugotoviti je moralo, ali bi se z dovolitvijo nujne poti po omenjeni trasi ne onemogočala ali znatno ovirala uporaba nepremičnin, po katerih naj bi nujna pot potekala. Ker je predlagatelj predlagal določitev trase po že asfaltirani poti, kjer poteka promet po navedbah samih nasprotnih udeležencev že do dvanajstih stanovanjskih hiš, pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da dopustitev predlagateljeve vožnje po tej poti ne bi dodatno bistveno obremenila tujih nepremičnin. Ovirala bi jih ravno toliko, kot jih že dosedanje vožnje, ki vse potekajo v soglasju vseh nasprotnih udeležencev po trasi, ki so jo sami določili. Uporaba poti bi torej ostala v bistvenem enaka. Da je pot že sedaj obremenjena z vsakovrstnimi vozili, pa se je pritožbeno sodišče prepričalo tudi z vpogledom v predložene fotografije. Zato so bili v danem primeru izpolnjeni vsi pogoji za dopustitev nujne poti po nepremičninah sedanjih pritožnikov in sodišče ni imelo razlogov, da bi predlagateljev predlog zavrnilo. Ker sodišče odloča v okviru predlogov predlagatelja, tega pa glede nepremičnin R. in M. J. predlagatelj ni postavil oziroma je sodišče pravnomočno odločilo, da razširitve predloga ne dopusti (sklep z dne 3.12.2007), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo upoštevati varianto 2 oziroma oranžno varianto, ki sega tudi na nepremičnine omenjenih dveh sosednjih lastnikov ter s tem povezane pritožbene navedbe o vrednostni primerjavi med stroški izgradnje omenjene poti ter višino plačila sedaj določene odškodnine. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi nima pomisleke v ugotovitev sodišča prve stopnje, da načelo sorazmernosti in čim manjše obremenitve tuje nepremičnine z določitvijo poti, kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, nista kršeni. Odločitev o predlogu za dovolitev nujne poti je odločitev sodišča, ki s sklepom traso poti oblikuje, ne pa odločitev izvedencev, ki so sodišču dolžni zgolj priskrbeti ustrezna geodetska, gradbena in cenitvena znanja ter podatke, ki jih sodišče pri odločitvi potrebuje. Zato sodišče tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka, če ni upoštevalo mnenj izvedencev o tem, katera pot bi bila najprimernejša, saj v tem delu, ker gre za pravno presojo, mnenjem ni bilo dolžno slediti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da površina nujne poti ni ocenjena v izvedeniških mnenjih. Podatek o površini 810 m2 izhaja iz dopolnitve izvedeniškega mnenja S. J., ki ga je sodišče prejelo 29.6.2009 (list.št. 261 spisa), prav tako iz omenjenega mnenja izhaja tudi dolžina poti 270 metrov (navedba površinske mere m2 pa je zgolj očitna napaka sodbe). Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da v sodbi ni navedenih zadostnih razlogov o omejitvah vožnje poti na vozila z osno razdaljo, ki ne presega 1,8 metra, vendar pa gre v tem delu za odločitev v korist nasprotnih udeležencev, zato za pritožbo v smeri odprave zgoraj omenjene omejitve niti nimajo pravnega interesa. Prav tako sodišče ni prekoračilo predlagateljevega predloga, saj ta ni predlagal omejenih voženj, temveč določitev nujne poti hoje in vožnje z vsemi vozili, torej neomejeno, to pa je pri določitvi poti upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Ker glede na navedeno v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Ker nasprotni udeleženci s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 37. členom ZNP).