VSL sodba II Cp 4374/2010

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. 2547 I 734/2007 z dne 26.10.200 v veljavi v 1. točki izreka za znesek 9.024,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2007 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 94,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Sklep je o izvršbi je razveljavilo v I. točki izreka za zakonske zamudne obresti od glavnice 9.024,64 EUR od 21.8.2007 do 27.8.2007 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 594,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe). Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je toženec, ki je prometno nesrečo 25.2.2005 povzročil v stanju alkoholiziranosti, regresno odgovoren tožeči stranki na podlagi določila 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (Uradni list RS, št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami; ZOZP) in je tožeči stranki dolžan povrniti odškodnino izplačano oškodovancu v višini dejanskih stroškov popravila vozila.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3, s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen, vse s stroškovno posledico. Oporeka pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da se limit regresne pravice po 6. odstavku 7. člena ZOZP nanaša le na povračilo glavnice, ne pa tudi na obračunane zamudne obresti. Sklicuje se na Splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 (splošni pogoji), ki v 3. odstavku 3. člena določajo regresno pravico tožeče stranke na izplačanih zneskih, zamudnih obrestih in stroških in zato zakonski limit velja za vse tri kategorije skupaj, ne samo za glavnico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je dolžan tožeči stranki povrniti celoten znesek, ki ga je le-ta plačala za popravilo vozila oškodovanca v višini 1.621.465,27 EUR (pravilno SIT), čeprav je le-ta ocenila, da bi bilo popravilo vozila rentabilno le do višini 1.200.000,00 SIT. Razlika med cenitvijo tožeče stranke in plačano odškodnino znaša skoraj 60 %, zato je mogoče zaključiti, da je tožeča stranka izvedla cenitev nestrokovno in ni ravnala kot dober gospodarstvenik. Plačala je višjo odškodnino, kot jo je bila dejansko dolžna izplačati, zato mora sama nositi škodo v obsegu, ki je nastala zaradi takšnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da ni prerekal navedb tožeče stranke, da je bilo ugotovljeno, da je škoda večja od ocenjene, ko je bilo vozilo razstavljeno in poplačilo na podlagi obračuna totalke ne bi bilo več smiselno. V vlogi 28.5.2010 je namreč prerekal navedbe tožeče stranke iz njene vloge 23.12.2009. Tožnica pa svojih navedb tudi ni z ničemer dokazala.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec obrazloženo ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno upoštevalo, da se omejitev višine regresa (Novela ZOZP-A, Uradni list RS, št. 67/2002 z dne 26.7.2002) na 8.345,85 EUR (prej 2.000.000,00 SIT) nanaša le na povračilo glavnice, ne pa tudi na obresti (primerjaj Gordana Ristin in drugi; Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje L. 2008, stran 69 – 71; II Ips 461/2009). Ob neizpodbijani ugotovitvi, da znesek 9.024,64 EUR obsega glavnico v višini 6.962,21 EUR in obresti v znesku 2.062,93 EUR, toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravilno upoštevalo omejitve regresa. Splošni pogoji (3. odstavek 3. člena Splošnih pogojev), na katere se sklicuje toženec, napotujejo na uporabo 6. odstavka 7. člena ZOZP, po katerem se omejitev regresa ne razteza na obresti in stroške, ki so akcesorne terjatve glavnice.

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo izplačilo celotne izplačane odškodnine (stroške popravila vozila O. DTI, poškodovanega v prometni nesreči 15.2.2005) in ne le škode obračunane po sistemu totalke, kot je uveljavljal toženec in pri čemer vztraja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z utemeljenostjo izplačane odškodnine (toženec je višini izplačane odškodnine ugovarjal) navedlo izčrpne, jasne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnici, ki je ocenila, da bi bilo popravilo vozila rentabilno do 1.200.000,00 SIT (ob ogledu poškodovanega vozila in cenitvi stroškov z dne 18.2.2005 je bila škoda ocenjena na 1.073.484,96 SIT), dejanski stroški popravila pa so bili višji (1.621.474,69 SIT), ni mogoče očitati, da ni ravnala kot skrben gospodar. Pritožnik je očitno zmotno prepričan, da dejstvo, da se je ocena stroškov popravila razlikovala od dejanskih stroškov popravila, zadošča za zaključek, da je tožena stranka cenitev opravila nestrokovno in ni ravnala kot dober gospodarstvenik. Toženec dejstvu (potrjenem z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca I. Ž.), da se je dejanski obseg škode pokazal šele, ko je bil avtomobil razstavljen, kar sodišče prve stopnje navaja kot nosilni razlog za upravičenost izplačila dejanskih stroškov popravila, v pritožbi obrazloženo niti ne nasprotuje. Trditev tožnice (pripravljalna vloga 13.12.2009), da so se dodatne poškodbe, spričo katerih je bila dejansko ugotovljena škoda višja od ocenjene pokazale šele, ko je bilo vozilo že razstavljeno in pripravljeno za popravilo, pa toženec tudi ni (obrazloženo) prerekal, zato jih je sodišče prve stopnje upravičeno štelo za dokazane (2. odstavek 214. člena ZPP). Z navedbo v pripravljalni vlogi 28.5.2010, da prereka navedbe tožeče stranke iz njene vloge 23.12.2010 (pravilno 23.12.2009), na katero se pritožnik sklicuje, toženec pogoju 2. odstavka 214. člena ZPP ni zadostil.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka in 3. točka izreka sodbe). Toženec do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Stroškov tožeče stranke z odgovorom na pritožbo, pa glede na njeno vsebino pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.