VSRS Sklep I Up 327/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zaradi varstva ustavnih pravic iz 32., 33. in 35. člena Ustave Republike Slovenije – URS zaradi nezakonitosti posamičnega dejanja, kar naj bi bilo tožniku storjeno 20. 4. 2009, ko mu je mestni redar z lisicami priklenil njegovo osebno vozilo zaradi napačnega parkiranja, mu izdal obvestilo o prekršku po 5. točki prvega odstavka 30. člena Odloka o cestno prometni ureditvi Mestne občine Ljubljana (Ur. l. RS, št. 122/2007, v nadaljevanju Odlok), zaradi česar je moral plačati stroške odklenitve vozila v višini 35 EUR, utrpel pa je tudi večjo izgubo časa.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da ima ukrep priklenitve vozila z lisicami, ki ga določa Odlok, podlago v določbi četrte alineje drugega odstavka 15. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP-1, ki določa, da pogoje in način uporabe naprave, s katero se začasno prepreči odpeljati vozilo (lisice), ki je parkirano na cesti v naselju, v nasprotju s tem zakonom ali s prometno ureditvijo, določijo občine. Uporaba lisic je po presoji sodišča prve stopnje ukrep, povezan s storjenim prekrškom, torej je del prekrškovnega postopka, ki je enovit. Zato je za očitano nezakonito dejanje zagotovljeno drugo sodno varstvo znotraj postopka o prekršku, ne pa subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za dva ločena postopka, in sicer za postopek prekrška zaradi nepravilnega parkiranja in za postopek priklepanja nepravilno parkiranega vozila z lisicami. Ne trdi, da prekrška z nepravilnim parkiranjem ne bi storil, vendar priklepanje avtomobila z lisicami ni stvar prekrškovnega postopka, pač pa gre za poseben postopek, zoper katerega ni sodnega varstva. Zato bi moralo sodišče odločati meritorno. Zakon o prekrških (ZP) ne pozna sankcije priklenitve vozila z lisicami, ZVCP-1 pa le pooblašča občine, da lahko same uredijo način priklepanja vozil z lisicami kot ukrep urejanja prometa. Sodišče prve stopnje je pri sojenju uporabilo Odlok, ki ureja priklepanje vozil z lisicami. To priklepanje je urejeno kot neke vrste stranska kazen, ki pa je Zakon o prekrških – ZP ne pozna, pa tudi ZVCP-1 lisičenja vozila ne opredeljuje kot stransko kazen. Zato sodišče prve stopnje Odloka ne bi smelo uporabiti, saj je v neskladju z 2., 22., 25., 32., 33., 35., 120. ter 153. členom URS, pa tudi z ZVCP-1. Z uporabo Odloka je bilo v obravnavanem primeru poseženo tudi v njegovo človekovo pravico iz drugega odstavka 14. člena URS zaradi neenakega obravnavanja v primerjavi z drugimi kršitelji pravil Odloka.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je sodno varstvo v zvezi s priklenitvijo vozila z lisicami ob storitvi prekrška zagotovljeno v prekrškovnem postopku ali pa na podlagi drugega odstavka 157. člena URS in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu.

7V drugem odstavku 157. člena URS je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8Vrhovno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je priklenitev vozila z lisicami ukrep (dejanje), ki je vezano na določen prekršek (nepravilno parkirano vozilo), kar izhaja iz četrtega odstavka 15. člena ZVCP-1 in 53. člena v zvezi z 48. členom Odloka, in je zato sodno varstvo v zvezi s takim ukrepom zagotovljeno v skladu z Zakonom o prekrških – ZP-1 pri sodišču splošne pristojnosti (glej 57. b in 59. člen ZP-1, katerih vsebino je v izpodbijanem sklepu navedlo že prvostopenjsko sodišče). V prekrškovnem postopku pa lahko oseba, ki sodno varstvo zaradi prekrška in posledične priklenitve vozila z lisicami uveljavlja, uveljavlja vse ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na kršitve ustavnih pravic, prav tako lahko uveljavlja, da sodišče pri odločanju ne uporabi določb Odloka. Subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu je torej zaradi zagotovitve rednega sodnega varstva v prekrškovnem postopku v takem primeru izključeno.

9Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnilo, da se zaradi zavrženja tožbe ni vsebinsko opredeljevalo do drugih tožbenih navedb in do zahtevka za povrnitev škode.

10Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi pritožbene navedbe, ki izhajajo iz zmotnega tožnikovega stališča, da je sodno varstvo za presojo zakonitosti uporabe ukrepa priklenitve vozila z lisicami zagotovljeno v upravnem sporu, ne morejo vplivati.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1.

K II. točki izreka:

12Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).