VSRS Sodba G 3/2010

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožeči stranki ne izda dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave v A. d.d., ker je presodila, da ne izpolnjuje pogoja štirih let kvalificiranih izkušenj in ne bo zagotovila poslovanja zavarovalne delniške družbe v skladu s pravili, določenimi v zakonu, in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

2Zoper navedeno odločbo tožene stranke je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri predlaga sodišču, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči, da se ji izda dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave v Z. T. d.d., oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Ugovarja napačno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitve pravil postopka. Navaja, da je tožena stranka pri presoji izpolnjevanja pogoja iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZZavar oziroma drugega odstavka 24. člena ZZavar napačno uporabila materialno pravo, posledično je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Opozarja še na kršitve pravil postopka, ker je iz odločbe razvidno, da je bila izdana na seji dne 17. 11. 2009, tožeča stranka pa je pisni odpravek zapisnika prejela v podpis in pripombe šele 25. 11. 2009 (pripombe pa je podala 9. 12. 2009). Tožeča stranka je vlogo za izdajo dovoljenja dopolnila 1. 12. 2009 in 15. 12. 2009, ker je ocenila, da ji na predstavitvi ni bila dana možnost konkretnejše predstavitve. Kljub temu, da je senat odločal pred prejemom dopolnitev, pa je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da dopolnitve ne morejo bistveno vplivati na odločitev.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev, v pripravljalni vlogi pa zavrženje tožbe.

4Stranki sta v nadaljevanju s pripravljalnimi vlogami dopolnjevali ter pojasnjevali svoja pravna naziranja.

5Tožba je dovoljena.

6Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu in mora biti podana ves čas postopka. Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 v 6. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če upravni akt, ki se izpodbijana s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

7Tožena stranka je obstoju pravnega interesa tožeče stranke v odgovoru na tožbo nasprotovala in se pri tem sklicevala tudi na sklep Vrhovnega sodišča G 21/2002 z dne 24. 1. 2006 ter dejstvo, da je nadzorni svet A. d.d. s sklepom z dne 17. 6. 2010 razveljavil sklep o imenovanju tožeče stranke za člana uprave A., iz česar je izpeljevala, da morebitna odprava izpodbijane odločbe ne bi izboljšala njenega pravnega položaja.

8Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi G 21/2002, na katero se sklicuje tožena stranka, ni primerljiva, saj temelji na drugačnem dejanskem stanju. Tožeča stranka je izpodbijala odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije članice uprave Z. T.. V času, ko je vložila tožbo, ni bila več članica uprave. S samim prenehanjem funkcije člana uprave pa ji je še pred izdajo izpodbijane odločbe že po samem zakonu prenehalo tudi sporno dovoljenje, torej po zakonski določbi in neodvisno od s tožbo izpodbijane odločbe.

9Ustava RS v tretjem odstavku 49. člena zagotavlja, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. To ne pomeni, da ima posameznik v primeru kandidiranja za določen položaj zakonsko ali celo ustavno zavarovane pravice do zasedbe takšnega položaja. Ima pa pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo tega položaja (glej odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-198/03 z dne 14. 4. 2005 in U-I-20/07 z dne 25. 5. 2006). Zato lahko tudi neizdaja dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave (zaradi neobstoja druge pravne poti za odpravo neugodne ocene profesionalne usposobljenosti) posega v pravni položaj tožeče stranke (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča G 22/2009 z dne 5. 10. 2009).

10Tožba ni utemeljena.

Materialno pravo

11Prvi odstavek 24. člena ZZavar določa, da je član uprave zavarovalne delniške družbe lahko oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje: 1. da je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice; in 2. da ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi enega od v nadaljevanju naštetih kaznivih dejanj, storjenih iz malomarnosti, ki še niso bila izbrisana iz evidence. Drugi odstavek 24. člena pa določa, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje zavarovalnih poslov ter najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov. Prvi odstavek 24. člena ZZavar določa pogoje za člana uprave zavarovalne delniške družbe, drugi odstavek tega člena pa natančneje definira pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena (da je nekdo ustrezno strokovno usposobljen in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice) in torej predstavlja zakonski pogoj. Ravno v tem se bistveno razlikuje od besedila, ki je bilo podlaga za odločanje v zadevi G 12/2003 (sodba z dne 10. 5. 2005), na katero se sklicuje tožeča stranka.

12Glede na zgoraj navedeno se Vrhovno sodišče ne strinja z razlago določb 24. člena ZZavar, kot jo ponuja tožeča stranka. Kot že navedeno, prvi odstavek 24. člena ZZavar (v 1. in 2. točki) določa pogoje za člana uprave zavarovalne delniške družbe, drugi odstavek tega člena pa natančneje definira pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena (torej, kdaj je izpolnjen pogoj, da je nekdo ustrezno strokovno usposobljen in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice). Zato je tudi zmotno razlogovanje tožeče stranke, da tožena stranka ni presojala izpolnjevanja pogojev iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZZavar oziroma je uporabila izključno drugi odstavek tega člena. Prav z uporabo drugega odstavka je tožena stranka posredno sklepala o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZZavar(1).

13Prav tako se Vrhovno sodišče ne strinja z razlago pojma vodenja poslov, kot jo ponuja tožeča stranka. Vodenja poslov zavarovalnice oziroma podjetja primerljive velikosti in dejavnosti ne gre enačiti z vodenjem zavarovalniških poslov, saj glede na zakonsko besedilo, ki govori o vodenju poslov podjetja, ni mišljeno opravljanje poslov, torej izvajanje dejavnosti podjetja, ampak poslovodenje, torej vodenje zavarovalnice ali primerljivega podjetja(2). Vodenje poslov vključuje predvsem temeljne prvine poslovnih in vodstvenih funkcij(3).

14Res gre v konkretni zadevi za največjo zavarovalnico, na kar opozarja tožeča stranka, ki pri tem meni, da ob taki razlagi dovoljenja, razen ozkega kroga oseb, ne bi mogel dobiti nihče, kar bi pomenilo nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljene pravice enakosti in svobode dela. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča ta ugovor ni utemeljen. Ne ZZavar ne tožena stranka ne zahtevata enakosti, ki bi jo bilo v tem primeru nesorazmerno težko doseči, ampak (le) primerljivost (velikosti in dejavnosti). Vrhovno sodišče pa je tudi že večkrat pojasnilo, da je treba primerljivost presojati glede na konkreten primer, tako ob upoštevanju velikosti pravne osebe kot tudi obsega in vrste poslov, saj se dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave izda za konkretno zavarovalnico.

15Neutemeljeni so tožbeni ugovori glede kriterija zadostnih teoretičnih in praktičnih znanj. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je senat Agencije ugotovil, da tožeča stranka z odgovori na vprašanja ni izkazala, da ima zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje poslov A. Zaključek glede tega je po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijani odločbi razumljivo, sprejemljivo in ustrezno obrazložen. Pri presoji tega standarda namreč Agencija nosi odgovornost, da za člane potrjuje primerne kandidate, medtem ko je standard presoje primernosti s strani Vrhovnega sodišča omejen na presojo sprejemljivosti in argumentiranosti razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi(4). Neutemeljen pa je tudi očitek glede uporabe petega odstavka 25. člena ZZavar in s tem v povezavi glede nevročitve dopisa Banke Slovenije tožeči stranki. Dopis Banke Slovenije namreč le potrjuje navedbe tožeče stranke v obrazcu, ki ga je priložila vlogi, torej dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka sama. Glede na to nevročitev dopisa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj je sprejeta odločitev utemeljena že na podlagi lastnih navedb tožeče stranke. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka svojo odločitev oprla, poleg ugotovitve neizpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZZavar, tudi na predstavitev tožeče stranke, in zaključila, da tožeča stranka ne bo zagotovila poslovanja zavarovalne delniške družbe v skladu s pravili, določenimi v tem zakonu, in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, oziroma drugimi zakoni, ki urejajo poslovanje zavarovalne delniške družbe, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi (peti odstavek 25. člena Zzavar).

Pravila postopka

16Po presoji Vrhovnega sodišča so tožbeni ugovori o kršitvah pravil postopka glede zapisnika in pripomb nanj neutemeljeni. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (ki se uporablja podrejeno po določbi 266. člena ZZavar) je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina in je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni (80. člen ZUP). V obravnavani zadevi po navedbah tožne stranke odpravek zapisnika predstavlja dobesedni prepis magnetograma predstavitve vodenja poslov po 25. členu ZZavar in torej niti ni zapisnik v smislu 75. člena ter devetega in desetega odstavka 76. člena ZUP, ki se narekuje v elektronski nosilec zvoka (in bi pri povzemanju oziroma narekovanju lahko prišlo do napak). Tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi v posledici tega, da je bila odločitev sprejeta še preden je prejela zapisnik in nanj dala pripombe, bilo v izpodbijani odločbi kaj napačno povzeto ali da določenih dejstev v odločbi zaradi tega ni in je to vplivalo na odločitev. Organ – senat Agencije pa je odločil po stanju, ugotovljenem na predstavitvi dne 17. 11. 2009, na kateri so bili člani navzoči. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča ta kršitev sama po sebi ne vpliva na odločitev v zadevi.

17Tožeča stranka v tožbi ugovarja tudi, da je naknadno (po predstavitvi) svojo vlogo za izdajo dovoljenja dopolnila (dne 1. 12. 2009 in 15. 12. 2009) in da je senat dopolnitve v obrazložitvi izpodbijane določbe označil kot dopolnitve, ki ne predstavljajo nobenega novega dejstva ali dokaza, čeprav je dejansko odločil že pred njihovim prejemom, da je torej navedena trditev kontradiktorna in je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z dejstvi, ki so v njej navedena. Iz zakona izhaja, da tožena stranka odloči na podlagi listin iz drugega odstavka 25. člena ZZavar, lahko pa tudi po opravljeni predstavitvi po tretjem odstavku istega člena. Ker sta dopolnitvi prispeli po sprejeti odločitvi, ju, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane določbe, tožena stranka ni upoštevala. Zato tudi nadaljnja navedba, da dopolnitvi ne predstavljata nobenega novega dejstva ali dokaza, na samo odločitev ne more vplivati.

18S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tožbene navedbe, ki so bile (po njegovi materialnopravni presoji) bistvenega pomena za odločitev. Če na katere od njih ni odgovorilo izrecno, pa je odgovor razviden iz konteksta celotne obrazložitve sodbe.

19Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi drugim odstavkom 281. člena ZZavar kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroški postopka

20Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v zvezi drugim odstavkom 281. člena ZZavar sama trpi svoje stroške postopka.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbah npr. G 9/2009 z dne 14. 12. 2010 in G 22/2009 z dne 5. 10. 2010

Op. št. (2): Primerjaj razloge Vrhovnega sodišča v sodbi G 9/2005 z dne 16. 5. 2006.

Op. št. (3): Mag. Miloš Čas, Uporaba 24. in 25. člena Zakona o zavarovalništvu, Pravna praksa, št. 42/2010.

Op. št. (4): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča G 10/2007 z dne 11. 11. 2008