VSRS Sodba II Ips 78/2008

Revizija se zavrne.

1Tožnica se je poškodovala pri padcu na stopnicah nadhoda čez železniško progo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je, da za škodo, ki ji je nastala, ni odgovorna tožena stranka.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskih okoliščinah škodnega dogodka je sprejelo kot pravilne.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno zaključili, na kateri stopnici je tožnica padla. Čeprav niso bile poškodovane vse stopnice, je bilo celotno stopnišče neravno, stopnice so bile delno okrušene in ker so bile zavite, je bila med njimi tudi neenakomerna razdalja. Poleg tega stopnice niso bile zaščitene z gumo proti zdrsu in niso bile ustrezno čiščene. V kolikor se je morala tožnica izogibati štrlečemu železju na dveh stopnicah in je zato izgubila ravnotežje na tretji oziroma na četrti stopnici, še vedno obstaja vzročna zveza med poškodovanostjo stopnic in tožničinim padcem. Javne površine morajo biti urejene in vzdrževane tako, da ob manj pozorni uporabi niso nevarne za pešce. Toženka za škodo, do katere pride na površinah, ki jih je dolžna urejati, odgovarja objektivno, če površine niso vzdrževane tako, da da bi bile varne za uporabo. Uporabniki javnih površin namreč upravičeno pričakujejo, da so javne površine urejene, zato se upravljalec javnih površin ne more razbremeniti odgovornosti, če so površine poškodovane le v manjši meri.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370 člena ZPP), izhaja, da je tožnica padla po stopnicah pri nadhodu čez železniško postajo ... Rob pohodne ploskve na prvi in drugi stopnici stopnišča je bil odkrušen, ostale stopnice pa so bile nepoškodovane. Tožnica je padla, ker se je spotaknila ob četrto, nepoškodovano stopnico, zato ni vzročne zveze med njenim padcem in poškodovanostjo stopnic. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče navedb tožnice, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje ter dokazno oceno sodišča prve stopnje (navedbe glede mesta padca tožnice), ni upoštevalo. Enako velja za trditve glede neenakomerne razdalje stopnic, neočiščenosti stopnic ter nezaščitenosti stopnic proti zdrsu. Te navedbe so poleg tega, da izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, tudi nedovoljena revizijska novota. Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva le v primeru, da se ta nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen.

7Revizijska trditev, da je bilo stopnišče nevarno, ker ni bilo urejeno tako, da bi omogočalo varno uporabo, je prav tako revizijska novota. Tožnica tekom postopka na prvi in drugi stopnji ni zatrjevala, da bi bilo tveganje za nastanek poškodbe pri hoji po stopnicah večje od običajnega ter da nevarnost stopnic presega nevarnosti, s katerimi se človek vsakodnevno srečuje. Svoj tožbeni zahtevek je utemeljevala s trditvami, da je odgovornost tožene stranke objektivna, ker stopnišča ni vzdrževala, čeprav bi ga kot upravljalka javnih površin morala. Odgovornost tožene stranke je torej gradila na podlagi opustitve dolžnostnega ravnanja (vzdrževanja javnih površin), kar pa je po svoji naravi krivdna in ne objektivna odgovornost. Za opredelitev stvari kot nevarne mora povečana nevarnost izhajati iz same narave stvari. V kolikor pa je nevarnost stvari posledica opustitve dolžnega nadzora, ni mogoče govoriti o povečani nevarnosti kot o vzroku škodnega dogodka, ampak o nedopustnem, krivdnem ravnanju. Le lastnosti stvari objektivne narave, ki niso posledica neskrbnosti, lahko prispevajo k temu, da se neka stvar oceni za nevarno.

8Tudi če bi tožnica zatrjevala okoliščine, ki kažejo na objektivno odgovornost tožene stranke, pa revizijsko sodišče poudarja, da stopnice po ustaljeni sodni praksi ne predstavljajo nevarne stvari in hoja po stopnišču ne nevarne dejavnosti (prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 826/2006, II Ips 935/2007 in II Ips 328/93).

9Sodišči nižjih stopenj sta tožničin zahtevek zavrnili zaradi neobstoja vzročne zveze med padcem tožnice in opustitvijo tožene stranke, saj vzroka za padec ni mogoče pripisati poškodovanemu stopnišču. Ker je revizijsko sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, vezano na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, se z vprašanjem mesta padca tožnice ni ukvarjalo, zaključuje pa, da je glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč treba pritrditi njunim zaključkom, da ni podane vzročne zveze med padcem tožnice in opustitvijo tožene stranke, kot ene izmed predpostavk krivdne odgovornosti (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

10Revizijo tožnica vlaga tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer ne pojasni, s čim naj bi nižji sodišči zagrešili kršitve. Ker revizijsko sodišče na obstoj procesnih kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), temveč jih preizkusi le v mejah razlogov, ki so v reviziji obrazloženo navedeni, teh nesubstanciranih revizijskih očitkov ni upoštevalo.

11Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožničin predlog za povrnitev revizijskih stroškov.