VSL sklep IV Cp 1111/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V tej nepravdni zadevi gre za odločanje o predlogu izreka ukrepov po ZPND (1). Med strankami tega družinskega oziroma post družinskega razmerja je sodišče prve stopnje že izreklo ukrepe po ZPND in sicer v nepravdnih zadevah opr. št. N 756/2009 in N 191/2010. 30. 09. 2010 pa so predlagateljice podale nov predlog za določitev ukrepov prepovedi nasilnih dejanj.

Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo.

Proti sklepu vlagajo pritožbo predlagateljice. Pritožbo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Pritožba se ne more strinjati z razlogi izpodbijanega sklepa, češ da bi se morale žrtve umakniti v spodnje stanovanje. Sprašujejo se tudi, kako bi jim ta beg lahko koristil. Pritožba navaja, da je nasprotni udeleženec ob dogodku 10. avgusta 2010 kršil sodno prepoved, ki mu je bila naložena v prejšnjih nepravdnih postopkih. Prvo predlagateljico je s tem ponovno iztiril iz že tako krhkega duševnega ravnotežja. Z opisanimi ravnanji v predlogu je nasprotni udeleženec najmanj posegel v dostojanstvo predlagateljic. Tega pa sodišče v okrnjenem dokaznem postopku sploh ni ugotavljalo. Z dopuščanjem takšnih posegov, toleriranjem nasilja in celo bežanjem v drugo stanovanje, bi predlagateljice privolile v kršitev svojih osebnostnih pravic. Sodišče se do navedb, da se predlagateljice nasprotnega udeleženca bojijo, da se počutijo ogrožene in prestrašene sploh ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do povzročiteljevega odnosa do svojih ravnanj. Sodišče tudi ni opravilo neformalnega razgovora z mladoletno T. S. Tak razgovor bi sodišče lahko prepričal, da je pri njem podan občutek ogroženosti zaradi ravnanj očeta. Sicer pa pritožba povzema trditve, ki so bile podane že na sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu. Ta je nanjo odgovoril. Zastopa stališče, da gre pri predlogu v tej zadevi za manipulacijo. Sklicuje se na svoj pogovor z D. D. Ta naj bi mu pojasnil, da naj bi se predlagateljica družila z R., za katerim je razpisana mednarodna tiralica.

Pritožba je utemeljena.

ZPND določa časovno omejenost ukrepov (4. odstavek 19. člena zakona). To pa ne more pomeniti, da žrtev po tem obdobju sploh več ne bi mogla predlagati izdaje novih ukrepov (z novim predlogom, če so ogrožene osebnostne dobrine, za katerih varstvo je namenjen ZPND). Ob na novo vloženem predlogu je treba pretehtati, ali so podani materialnopravni pogoji za izrek ukrepa.

Kljub temu, da gre za nov predlog, pa je treba življenjski primer presojati celovito. Ponovljena dejanja nasilja je zato treba umestiti v celovit življenjski primer. To pa pomeni, da ni nepomembno ozadje, zaradi katerega je bil ukrep izrečen že v prvem postopku.

Res je, da mora biti postopek v tovrstnih nepravdnih zadevah hiter (24. člen ZPND). Razlog za to pa je izključno v varstvu žrtve. Iz tega razloga sodišče ukrep lahko izreče ob podobnih standardih, kot veljajo v postopkih za izdajo začasne odredbe. Nujnost hitrega postopka pa po drugi strani sodišča ne upravičuje do tega, da z dokaznimi predlogi predlagatelja opravi na hitro (in mnogih npr. ne izvede) ter nato predlog zavrne.

Predlog v obravnavani zadevi gradi na dogodku, ki se je pripetil 10. avgusta 2010. V predlogu je podan opis dogodka, katerega obstoj med obema strankama tega postopka ni sporen, različna je njuna interpretacija tega dogodka. Opis dogodka je tak, da bi lahko ustrezal normativnemu pojmu psihičnega nasilja iz 4. odstavka 3. člena ZPND. Psihično nasilje je tam opredeljeno kot ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri drugem družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.

Predlog se obenem sklicuje na minule nepravdne postopke ter izrecno navaja, da je dogodek z dne 10. 08. 2010 le drobec v nizu dolgoletnega maltretiranja. Predlog se nadalje sklicuje na zdravstvene težave predlagateljice ter tudi na poslabšanje le-teh (duševne stiske), ki so posledica tega dogodka. Tako zasnovan predlog bi moralo sodišče celostno obravnavati. Dogodek z dne 10. 08. 2010 (pa tudi ostale zatrjevane okoliščine – tako klic s policijske postaje in grožnje, ki naj bi jih izrekel nasprotni udeleženec) bi moralo sodišče prve stopnje umestiti v celovit življenjski primer, katerega sestavni del je tudi dejanska podlaga v postopkih N 756/2009 in N 191/2010. Izrazito pomembna okoliščina konkretnega življenjskega primera je tudi vpliv tako kontekstualiziranega dogodka na telesno in duševno zdravje prve predlagateljice. Predlog vsebuje številne dokazne predloge (glej list. št. 4 tega nepravdnega spisa), ki jih je sodišče (izvzemši zaslišanje predlagateljice in vpogled v listinske dokaze) zavrnilo, češ da se je že na podlagi zaslišanja predlagateljice in nasprotnega udeleženca prepričalo, da predlog ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z zgoraj opisano zasnovo tovrstnega nepravdnega postopka. Dogodek z dne 10. avgust 2010 je obravnavalo samega zase ter ga ni umestilo v celoten življenjski primer, katerega del je tudi dejanska podlaga odločitve v zadevah opr. št. N 756/2009 in N 191/2010. Sodišče prve stopnje je navedena nepravdna spisa sicer vpogledalo, vendar pa se do njih ni z ničemer opredelilo. Pritožbeno sodišče tako ob odločanju sploh ne more vedeti, na kakšni dejanski podlagi so bili izrečeni ukrepi v navedenih dveh zadevah. Navedeni nepravdni spisi kot priloženi spisi tudi niso bili predloženi v odločanje pritožbenemu sodišču. A kar je bistveno, je to, da se sodišče prve stopnje do tega vidika relevantnega življenjskega primera z ničemer ne opredeli. Tako tudi pritožbeno sodišče nima nobene dejanske (spoznavne) podlage, na kateri bi opisan dogodek z dne 10. 08. 2010 lahko umestilo v celovito življenjsko (post družinsko) razmerje. Šele na ta način pa bi bilo sploh mogoče ugotoviti, ali obravnavan dogodek ustreza pojmu psihičnega nasilja. Enako velja glede groženj, ki so opisane v točki VI predloga. Sodišče prve stopnje dogodka z dne 08. 10. 2010 in prej navedenih groženj tudi ni presojalo z vidika učinka (odziva), ki naj bi ga takšno zatrjevano ravnanje povzročilo v psihičnem ravnovesju prve predlagateljice. Prav v zvezi s tem vprašanjem vsebuje predlog več dokaznih predlogov. V zvezi s samim dogodkom 10. avgusta 2010 pa predlog vsebuje tudi dokazni predlog z zaslišanjem očividke Z. K.

Iz vseh navedenih razlogov ni mogoče preizkusiti, ali je dogodek z dne 10. 08. 2010 (kakor tudi zatrjevane grožnje ter dogodek s klicem s policijske postaje) v kontekstu celovitega življenjskega primera tak, da ustreza materialnopravni zasnovi pojma psihičnega nasilja iz 4. odstavka 3. člena ZPND.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (3. točka 365. člena ZPP (2)). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zatrjevana ravnanja nasprotnega udeleženca presojati v kontekstu celovitega življenjskega primera, kot izhaja iz obrazložitve tega razveljavitvenega sklepa.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS, št. 16/2008)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji)