VSL sodba in sklep I Cp 685/2011

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se odločitev o stroških spremeni tako, da se glasi:

1. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 924,88 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev pod izvršbo.

2. V ostalem se pritožba zavrne.

3. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki 26,40 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev pod izvršbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju odločilo, da je tožena stranka dolžna prenesti na ime tožnika 169 delnic, glasečih na ime L. K. ter mu plačati dividende za leto 1999, 2000 in 2001 z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilnim sklepom je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 3.795,72 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijani odločbi spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi zoper sodbo tožena stranka navaja, da tožbeni zahtevek ni določen in ga ni mogoče izpolniti in bi bilo potrebno tožbo zavreči. Na ime tožnika ni mogoče prenesti delnic, saj bi bilo to možno le na trgovski račun pri posameznem borznem članu ter bi moral tožbeni zahtevek vsebovati številko trgovskega računa in oznako člana pri katerem je odprt. Nedoločen je tudi zahtevek za izplačilo dividend. Sodišče naj bi s tem zagrešilo bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka člena 339 ZPP. V zvezi z ugovorom zastaranja tožena stranka navaja, da je tožnikov oče kot pooblaščenec za prenos delnic zvedel že januarja 1998 in ne marca 2000 kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožniku tudi poslala potrdilo o sprejemu naročila 29.7.1997 in obračun prodaje vrednostnih papirjev z dne 30.7.1999. Vsako leto je KDD tožniku poslalo obvestilo o stanju vrednostnih papirjev, tako tudi v letu 1998. Ugotovitev sodišča, da razen zastaranja preostalo med pravdnima strankama ni sporno, je nepravilna saj je tožena stranka ves čas zatrjevala, da ni podana pasivna legitiamcija, ker tožena stranka v P. ni imela poslovalnice; v kolikor je bil dan kakšen nalog v P., je bil lahko dan le v poslovalnici družbe P.F.., ki je opravljala nekatere storitve za toženo stranko.

V pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških tožena stranka navaja, da je odločitev napačna, ker je sodba napačna. Napačna pa je tudi odločitev po višini, saj je prisojeni znesek stroškov bil že priznan v postopku zoper prvotoženo stranko I. in so bili ti stroški odmerjeni za celotno vrednost spora in je v tem delu tožeča stranka dobila povrnjene že vse pravdne stroške. Tožnik bi bil upravičen le do sorazmernega dela stroškov.

Pritožba zoper sodbo je neutemeljena, pritožba zoper sklep pa delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru niso splošne določbe o odškodninski odgovornosti (čl. 154 ZOR), na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, temveč določbe prvega odstavka člena 33 Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP Ur. list RS 23/99), po katerih član klirinško depotne družbe objektivno odgovarja imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register, za škodo, ki mu je povzroči z opustitvijo vnosa oziroma nepravilnim vnosom naloga, kot je bilo že navedeno v predhodni odločbi I Cp 2490/2007 z dne 26.9.2007. Odgovornosti je prost, če dokaže, da je vzrok za nepravilen vnos naloga dogodek, ki je bil zunaj njegovega poslovanja ali njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (drugi odstavek člena 33 ZNVP) ali če dokaže, da je vzrok za opustitev vnosa oziroma nepravilen vnos naloga ravnanje imetnika ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (tretji odstavek člena 33 ZNVP). Tožena stranka v postopku do razveljavitvene sodbe sodišča prve stopnje sploh ni oporekala svoji odgovornosti oziroma ni podala trditev, da bi se razbremenila svoje odgovornosti, saj je tožniku oporekala le aktivno legitimacijo, da predstavljajo sporne delnice skupno premoženje in ugovarjala zastaranje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja v ponovljenem postopku, da sta dana ugovora tožene stranke neutemeljena. V konkretnem primeru gre za delnice, ki se glasijo na ime tožnika tako, da tožena stranka v tem postopku neutemeljeno zatrjuje, da sporne delnice predstavljajo skupno premoženje tožnika in E. Ž., ne glede na navedeno pa tudi ne morejo predstavljati skupnega premoženja, glede na to, da je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zakonska zveza prenehala v letu 1988, tožnik pa je postal lastnik delnic že po razvezi. Pravilno je odločeno tudi o ugovoru zastaranja, saj tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik obveščen o prenosu delnic konec leta 1997. Od prenosa delnic brez pooblastila tožnika je prišlo 29.7.1997, tožnikov oče kot pooblaščenec je za to zvedel marca 2000 tako, da je objektivni zastaralni rok 5 let potekal 29.7.2002 (člen 376 ZOR), tožba pa je bila vložena 25.3.2002, tako da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja. Prav tako je sodišče pravilno odločilo, da je zahtevek tožnika določljiv in izvršljiv, saj toženi stranki nalaga točno število delnic, ki jih mora tožena stranka izročiti tožniku, tudi zahtevek za plačilo dividend je zadosti določen, še zlasti ker sodišče prve stopnje ugotavlja v razlogih, koliko so zanašale za posamezno leto. Sodišče prve stopnje je sicer res navedlo za odločanje v tej zadevi napačno materialnopravno podlago: namesto specialnega predpisa, to je Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP), splošne določbe o odškodninski odgovornosti (čl. 154 ZOR), vendar to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je ZNVP glede odgovornosti strožji kot določbe člena 154 ZOR. Glede na ugovore tožene stranke v prvem odločanju je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh ugovorov. S trditvami v pritožbi, da tožena stranka v P. ni imela poslovalnice in da je bilo naročilo za prodajo delnic dano v poslovalnici P.F., tožena stranka v pritožbi zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno, saj tožena stranka za to ne navaja nobenega upravičenega razloga (drugi odstavek člena 337 ZPP). Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

V konkretnem primeru je isti pooblaščenec zastopal vse tri tožnike (postopek v zvezi s tožbo I. A. in V. A. se je pravnomočno končal s sodbo I 1017/2002, potrjeno s sodbo I Cp 2490/2007). Omenjenima tožnikoma so bili prisojeni pravdni stroški v znesku 3.189,82 EUR. Ker se tudi tožbeni zahtevek tega tožnika nanaša na podobno pravno in dejansko podlago in tudi tožnika zastopa isti pooblaščenec, je glede stroškov postopka, nastalih do razveljavitve sodb sodišča prve stopnje tožnik upravičen do 10% priznanih stroškov v prejšnjem postopku, to je 318,98 EUR (čl. 9 Odvetniške tarife Ur. l. RS, št. 67/2003). Od razveljavitvene sodbe glede tožnika pa je tožnik uspel v celoti in je upravičen do nadaljnjih pravdnih stroškov v celoti, kot mu jih je odmerilo sodišče prve stopnje v znesku 605,90 EUR, skupaj torej 924,88 EUR (318,98 + 605,90 EUR). V tem obsegu je bilo pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških ugoditi, v ostalem pa pritožbo zavrniti, kolikor tožena stranka trdi, da tožnik ni upravičen do povračila pravdnih stroškov (čl. 365 tč. 2 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tožena stranka je uspela s pritožbo zoper stroške, odmerjene s posebnim sklepom v višini 24%, in tožnik ji mora povrniti 24% njenih stroškov, ki znašajo 110,00 EUR, to je 26,40 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 166 ZPP v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.