VSL sodba in sklep I Cp 3792/2010

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v 4. in 5. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Tožniki so dediči denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno več delov stanovanjske stavbe na V.. Toženec je bivši imetnik stanovanjske pravice na enem izmed delov (podstrešno stanovanje) te iste stavbe. V njej sedaj biva kot najemnik. Tožniki so v tej pravdi zahtevali, naj toženec izprazni posamezne dele stavbe, ki jih zaseda brez pravnega naslova. Toženec je vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da je lastnik prostora (bivše pralnice) v pritličju stavbe na V.

Sodišče prve stopnje je najprej zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, s katero toženec kot nasprotni tožnik zahteva ugotovitev lastništva na bivši pralnici v sporni zgradbi. Zavrnilo je tudi zahtevek po tožbi, v skladu s katerim bi bil toženec dolžan izprazniti podstrešni prostor, kot je opisan v 2. točki izreka izpodbijane sodbe. Prav tako je zavrnilo zahtevek po tožbi, da je dolžan izprazniti garažo, opisano v 3. točki izreka. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku v tistem delu, v katerem tožniki zahtevajo, naj toženec izprazni pralnico (gre za prostor v pritličju hiše na V), kakor je podrobneje opisan v 4. točki izreka izpodbijane sodbe. Sodišče je nazadnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti 1. in 4. točki izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da bo tožečo stranko, ki je obenem tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju imenovalo tožeča stranka; toženo stranko, ki pa je obenem tožeča stranka po nasprotni tožbi, pa bo imenovalo tožena stranka. Tožena stranka s pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo bodisi tako spremeni, da bo zahtevku po nasprotni tožbi ugodeno, zahtevek po tožbi pa bo v celoti zavrnjen bodisi sodbo v 1. in 4. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba znova opozarja na problem aktivne legitimacije. Sodišče naj bi svoje ugotovitve, da so tožniki otroci pokojnega upravičenca B. P. oprlo zgolj na nedokazano tožbeno trditev, ne pa na dokaze. Zapuščinski postopek sploh še ni bil končan. Tako je odprto vprašanje, kdo je sploh dedič po pokojnem B. P. in ali so tožniki sploh dediči po njem. Dalje opozarja na problem skrbništva v obravnavani zadevi. Skrbnik (to je B. P.) ni pooblaščen in upravičen brez posebnega pooblastila varovanca vlagati tožbenih zahtevkov. Sodišče naj bi spregledalo tudi dejstvo, da je bila z upravno odločbo kot skrbnica za posebni primer postavljena tudi L. P.. Pritožba dalje navaja, da tožniki sploh niso uspeli dokazati, da prostor, kot je opredeljen v zahtevku tožeče stranke, sploh obstaja. Iz zemljiškoknjižnih podatkov namreč ne izhaja, da bi bil tak prostor vpisan v zemljiški knjigi. Dalje navaja, da je sporni prostor nesporno adaptiral, preden je bilo premoženje vrnjeno v last denacionalizacijskemu upravičencu. S preureditvijo prostora je pralnica izgubila namembnost skupnega prostora. Predstavlja samostojni etažni del. Čim je tako, potem sporni prostor tudi ni bil vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu. Temu je bil sicer res vrnjen ustrezen delež na skupnih prostorih stavbe, vendar po stališču pritožbe pralnica v skupne prostore ne sodi več. Poleg tega meni, da mu podlago za uporabo spornega prostora daje veljavno sklenjena najemna pogodba. Če pa sodišče meni, da gre za skupni prostor, kot trdijo tudi tožniki, potem ima toženec na podlagi najemne pogodbe za stanovanje pravico do uporabe takega skupnega prostora. Pritožnik še meni, da si je s preureditvijo tega prostora reševal svoje stanovanjsko vprašanje, saj je bilo stanovanje, ki meri približno 40 m2 zaradi funkcionalne zasnove zanj premajhno.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba proti 1. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena, pritožba proti 4. točki izpodbijane sodbe pa je utemeljena.

Glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi (1. točka izreka izpodbijane sodbe):

Pri odločanju o lastninskopravni tožbi nasprotnih tožnikov gre za vprašanje uporabe 116. člena SZ (1). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila preureditev pralnice (kot skupnega prostora) v nasprotju s tedaj veljavnim 68. členom ZSR (2) ter tako protipravna, je pravilna. Nasprotni tožniki namreč za poseg niso imeli soglasja stanovanjskega organa, ki bi ga po prej navedeni določbi morali imeti.

116člen SZ sicer o soglasju stanovanjskega organa ne govori. 1. odstavek 116. člena SZ namreč govori le o gradbenem dovoljenju in o odločitvi o dovolitvi priglašenih del. V sodni praksi je bila razlaga tega pravila že razrešena in sicer tako, da navedeni upravni odločbi (gradbeno dovoljenje oziroma odločba o dovolitvi priglašenih del) nista predpostavki za ex lege pridobitev lastninske pravice po 116. členu SZ (3). Tako se lahko zastavlja vprašanje, kakšen pa je pomen dejstva, da za preureditev skupnih prostorov oseba ni imela soglasja stanovanjskega organa. Takšna preureditev je bila, kot že rečeno, po tedaj veljavnih predpisih protipravna. Ali je ta protipravnost ovira za pridobitev lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ, je lahko vprašljivo. S to pravno dilemo, ki je sodna praksa doslej še ni reševala, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Ugotovilo je namreč, da v obravnavani zadevi manjka že eksplicitni pogoj iz 116. člena SZ, zaradi česar do pridobitve lastninske pravice ni prišlo. Eksplicitni pogoj iz 116. člena SZ namreč je, da si oseba s preureditvijo skupnih prostorov rešuje svoje stanovanjsko vprašanje. V obravnavani zadevi pa si toženec s preureditvijo pralnice ni reševal svojega stanovanjskega vprašanja.

Toženec je bil namreč imetnik stanovanjske pravice na podstrešnem stanovanju stavbe na V.. Sporna pralnica ne sodi v funkcionalen, zaokrožen del tega stanovanja in tudi ne predstavlja pomožnega prostora v smislu 2. odstavka 2. člena SZ. Gre preprosto za ločen, samostojen prostor. S preureditvijo ta prostor ni postal sestavni del podstrešnega stanovanja. S preureditvijo ta prostor prav tako ni postal samostojen predmet stvarnega prava. To je bil še vedno del skupnih prostorov, čeprav se ni uporabljal v ta namen. Ta del skupnih prostorov je tožena stranka okupirala (res da s soglasjem Sveta stanovalcev, ne pa tudi s soglasjem tedanjega stvarnopravnega titularja). Kar je bistveno je to, da si s takšnim (protipravnim) ravnanjem ni reševala svojega stanovanjskega vprašanja. Njeno stanovanjsko vprašanje je bilo v duhu določb ZSR že rešeno in sicer s tem, da je bila tožena stranka imetnica stanovanjske pravice. Z adaptacijo pralnice ni ustvarjala nove stvari in tudi te stvari ni priključila k stanovanju, na katerem je imela stanovanjsko pravico. Stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico, je ostalo enako, pralnici pa s preureditvijo tudi ni spremenila stvarnopravnega statusa. Iz tega razloga predpostavka za pridobitev lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ ni izpolnjena (4).

Odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka po nasprotni tožbi je torej materialnopravno pravilna.

Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki na račun pravilnosti izpeljanega postopka. Dejstvu, da so tožniki otroci pokojnega B. P., tožena stranka ni obrazloženo nasprotovala. To, da so tožniki njegovi otroci, pa navsezadnje izhaja tudi iz denacionalizacijske odločbe. Sodišče prve stopnje je povsem jasno obrazložilo, na podlagi katerih dejstev pravno sklepa, da so tožniki dediči po denacionalizacijskem upravičencu. Sodišču ni treba čakati na zaključek zapuščinskega postopka. Dediči so namreč tožniki postali z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

Pritožba neutemeljeno graja tudi problem skrbništva v obravnavani zadevi. Tožniki oziroma nasprotni toženci so vsi trije, ki so navedeni v predlagalnih aktih in tudi v uvodu sodbe. Vsi trije so tudi pooblastili prvotnega pooblaščenca U. K. in kasnejšega pooblaščenca T. U.. Osebno pa jim je bila navsezadnje vročena tudi nasprotna tožba. Tožniki torej v obravnavani zadevi nastopajo kot samostojni pravni subjekti, ki so v skladu z veljavnim procesnim redom pooblastili za zastopanje kvalificiranega pooblaščenca.

Pritožba si prihaja v nasprotje, ko trdi, da tožniki niso uspeli dokazati, da prostor, ki je sporen, sploh obstaja, saj ni vpisan v zemljiški knjigi. Ta trditev je povsem nasprotna naslednji pritožbeni trditvi, da sporna pralnica predstavlja samostojen etažni del. Obstoj prostora, glede katerega teče pravda, med strankama ni sporen. To, da ni vpisan v zemljiško knjigo kot samostojen etažni del, prav tako ni sporno. Tega, da bi bil sporni prostor etažiran, pa tudi nihče ni zatrjeval. Nič od v pritožbi povzetega ne nasprotuje pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sporen prostor del skupnih prostorov stavbe na V..

Ker pritožba proti zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi (1. točka izreka izpodbijane sodbe) ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v 1. točki izreka izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP (5)).

Glede odločitve o vindikacijskem zahtevku (4. točka izreka izpodbijane sodbe):

Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da sporna pralnica sodi v skupne dele večstanovanjske hiše. Iz dejanske sodbe nadalje izhaja, da so bili pravnemu predniku tožnikov v denacionalizacijskem postopku vrnjeni posamezni deli stavbe na V.. Med eksplicitno navedene posamezne dele stavbe sporna pralnica ne sodi. Vendar pa je bil z denacionalizacijsko odločbo pravnemu predniku tožnikov vrnjen tudi pripadajoč delež na skupnih prostorih. Iz navedenih dejanskih ugotovitev sklep o tem, da so tožniki dokazali (izključno; opomba pritožbenega sodišča) lastninsko pravico na pralnici (še) ne izhaja.

Zahtevek, o katerem je bilo odločeno pod točko IV. je po svoji vsebini vindikacijski (92. člen SPZ (6)). Ob ugotovitvi, da je sporni prostor del skupnih prostorov, pa vindikacijski zahtevek zgolj dela etažnih lastnikov ni mogoč. Navedeno pa ne pomeni, da tožniki glede njihove stvarnopravne pravice na skupnih prostorih nimajo pravnega varstva. Imajo ga, vendar le v okviru svojega upravičenja, ki pa ni izključno.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odprto je vprašanje, kakšna so stvarnopravna razmerja v večstanovanjski hiši. O tem, da gre za večstanovanjsko hišo, je iz razlogov sodbe mogoče le domnevati. Odprto je tudi vprašanje, kakšno je v tem okviru stvarnopravno upravičenje tožnikov. Iz razlogov sodbe je mogoče sklepati, da gre za njihovo pravico na skupnih prostorih, ne pa za izključno lastninsko pravico, kot materialnopravno napačno zaključuje sodišče prve stopnje na 19. strani izpodbijane sodbe. Zastavlja se tudi vprašanje, kakšen je pravni položaj tožene stranke do tega prostora. Ali ima kot najemnik pravico do souporabe pralnice kot skupnega prostora? V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na določbo 3. odstavka 24. člena SZ-1 (7).

Navedena vprašanja bo moralo v ponovljenem postopku razrešiti sodišče prve stopnje. V ponovljenem postopku bi se utegnilo izkazati, da je tožeča stranka kot solastnik upravičen vsaj do varstva po pravilih o negatorni tožbi (99. člen SPZ), kolikor je ta vsebovana v obstoječem zahtevku (se pravi: izpraznitev stvari).

Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke proti odločitvi v 4. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo in sodbo v tem obsegu razveljavilo. Pooblastilo za takšno odločitev je podano v 355. členu ZPP; odločitev za razveljavitev in ne za razpis pritožbene obravnave pa je narekovalo načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka (11. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo namreč postopek le dopolnilo, pritožbeno sodišče pa bi ga moralo začeti znova.

Posledica odločitve o razveljavitvi dela sodbe, je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (5. točka izreka izpodbijane odločbe). Pooblastilo za takšno odločitev je podano v 4. odstavku 165. člena ZPP.

Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz obrazložitve.

---------------------------------------------------------

(1) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadaljnji).

(2) Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82).

(3) (primerjaj odločbo VS RS, II Ips 814/2005 in druge).

(4) Primerjaj razloge sodbe VS RS, II Ips 172/2009.

(5) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).

(6) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).

(7) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 69/2003).