VSL sodba in sklep II Cp 3227/2010

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah 4.5, 5 in 6 izreka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, nerazveljavljenem delu potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

V tej pravdni zadevi obstaja med pravdnima strankama spor glede solastništva parcele št. 155/2 k.o. D. ter glede obstoja služnostne pravice na parc. št. 148/2 k.o. D..

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v celoti lastnik parc. št. 155/2 k.o. D.. Zato je toženi stranki naložilo, naj navedeno parcelo izroči tožeči stranki. Sodišče je nadalje ugotovilo, da sta tožnika priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje po parc. št. 148/2 k.o. D.. Zahtevku po pozitivni ugotovitveni tožbi je zato ugodilo. Negativno ugotovitveno tožbo nasprotnih tožnikov pa je zavrglo. Sodišče je zavrnilo tudi tožbene zahtevke po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka solastnik parc. št. 155/2 k.o. D. oziroma izključni lastnik parc. št. 155/2 iste katastrske občine. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine glede navedene parcele. Prav tako je zavrnilo zahtevek po nasprotni negatorni tožbi nasprotnih tožnikov. Zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek, naj sodišče odloči, da služnostna pravica hoje in vožnje po parceli nasprotnih tožnikov preneha. Posledično je zavrnilo tudi negatorni tožbeni zahtevek nasprotnih tožnikov. Nazadnje je sodišče odločilo še o stroških postopka.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka, ki je obenem nasprotno tožeča stranka. Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da bo tožečo stranko, ki je obenem tožena stranka po nasprotni tožbi, imenovalo tožeča stranka, nasprotno tožečo stranko, ki je obenem tožena stranka po tožbi, pa tožena stranka. Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred drugega sodnika.

Pritožba trdi, da je izrek v 1. točki izreka nerazumljiv. Ni namreč jasno, na kateri del vrta se obveznost toženca nanaša.

Sodišču pritožba očita protispisnost. Tako trdi, da iz izpovedb prič T. M., A. A. in C. M. ne izhaja, da bi povedale, da je toženec izvrševal posest, ki jo je dobil od tožnika.

Pritožba trdi, da je ugotovitev sodišča, češ da toženec ni izvrševal lastniške posesti v nasprotju z izpovedbami prič P. L., M. S. in T. V.. Prav tako je v nasprotju z izpovedbo toženca.

Navedba sodbe, da izpovedba priče T. V. potrjuje izpovedbo tožnika o tem, da je tožnik izročil tožencu posest leta 1972, je nerazumljiva, nejasna, nepojasnjena in protislovna.

Pritožba obširno napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pri tem se izdatno opira na izpovedbe prič M. S. in P. L..

Obrazložitev naj bi bila pomanjkljiva in naj ne bi obravnavala dejstev in dokazov, ki ne gredo v kontekst odločitve. Pritožba se znova obrača k predlogu za razdružitev solastnega premoženja iz leta 1968. S tem in z izpovedbami toženca ter njegovih sester izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o lastniškem izvrševanju posesti s strani toženca. Dalje pravi, da dejstvo, da je sodnik v nepravdnem postopku parceli 155 namenil poseben odstavek, govori v prid temu, da je prišlo do pisne napake. V nasprotnem primeru bi bila namreč ta parcela navedena skupaj pri imenu tožeče stranke.

Sodišču pritožba očita, da je spregledalo, da sta tako tožnik kot toženec vedela za napako v zapisu poravnave.

Pritožba se nadalje ukvarja z razkorakom med izjavo in voljo. Zoperstavlja se razlogom izpodbijane sodbe, ki se z navedenim vprašanjem niso želeli ukvarjati. Iz tega razloga je dejansko stanje ugotovljeno napačno in nepopolno.

Odločitev, da je toženec dobil posest od tožnika, je v sodbi pojasnjena samo na podlagi napačne interpretacije toženčeve izpovedbe, ki je iztrgana iz konteksta.

Pritožba trdi, da je dobra vera toženca temeljila na pridobitvi v last od očeta in po očetovi volji ter v soglasju z dediči.

V nadaljevanju pritožba napada odločitev, ki se nanaša na vprašanje sporne služnostne pravice. Bistvo pritožbenih navedb je v očitku sodišču, da ni uporabilo 219. člena SPZ. Dalje poudarja, da priposestvovalna doba gotovo ni mogla začeti teči še za časa očetovega življenja. Ta je bil namreč lastnik služeče in gospodujoče stvari. Služnosti na lastni stvari pa ni. Dalje opozarja na uporabo pravil ODZ in ZTLR. Pomembna pa je izpovedba tožnika, da je izdelal izhod na javno pot z namenom razbremenitve služečega zemljišča. Tega dela izpovedbe sodba sploh ne povzema oziroma se do njega ne opredeli.

Pritožba se zavzema za dodelitev zadeve drugemu sodniku. Sodnica se je namreč do zadeve že dokončno opredelila.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

O priposestvovanju dela parcele 155 k.o. D.:

Odločilno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev glede vindikacijskega zahtevka po tožbi (1. točka izreka izpodbijane sodbe) in glede ugotovitvenega stvarnopravnega zahtevka po nasprotni tožbi (točka 4.1 in 4.2. izreka izpodbijane sodbe), je, ali je tožena stranka na kakršnikoli pravni podlagi pridobila solastninski delež na sporni nepremičnini.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvega sodišča, da tožena stranka na podlagi sodne poravnave sklenjene pod opr. št. Rnp 583/68 dne 18.12.1968 pred Občinskim sodiščem I v Ljubljani, kakor tudi na podlagi sklepa sodišča v isti zadevi, solastninske pravice ni mogla pridobiti. Vsebina obeh aktov za to ne daje nobene podlage, nasprotno, vsebina obeh aktov je takšna, da lastninska pravica na sporni nepremičnini v celoti pripade prvemu tožniku. Pritožba se sklicuje na razkorak med voljo in izjavo in smiselno uveljavlja obstoj napake volje. Ker pa tožena stranka napak volje na pravno predviden način (tožba za razveljavitve sodne poravnave) ni uveljavljala, kakor tudi ni vložila pravnega sredstva proti sklepu o delitvi (kakršenkoli pomen je ta sklep že hotel imeti v razmerju do sodne poravnave o isti zadevi), sta navedena akta takšna, kot sta nedvoumno zapisana. Takšna pa sta lahko predstavljala le podlago za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke, nikakor pa ne tožene stranke. Ker pritožba sodišču očita, da se z vprašanjem razkoraka med voljo in izjavo ni ukvarjalo, je treba odgovoriti, da je tak pristop ob tem, da v tej zadevi ne gre za tožbo za razveljavitev sodne poravnave, tudi povsem pravilen. Če pa pri tem misli, da navedenega vprašanja sodišče ni upoštevalo pri ugotavljanju dobre vere, pa ta očitek ni točen. Sodišče se je z vprašanjem dobrovernosti namreč ukvarjalo celovito.

Tožena stranka solastninske pravice prav tako ni mogla pridobiti pravnoposlovno od očeta pravdnih strank. Prvič, pravni posel (darilo) ni bil dokazan in s takšno dejansko ugotovitvijo pritožbeno sodišče soglaša, in, drugič, tudi če bi zavezovalni posel obstajal, se na njegovi podlagi tožena stranka ni vpisala v zemljiško knjigo, kar bi šele predstavljalo pridobitni način lastninske pravice na nepremičnini. Nasprotno, sporna nepremičnina je bila najprej predmet dedovanja po pokojnem očetu pravdnih strank in nato tudi predmet že prej navedene sodne poravnave.

Tako ostane odprto le še vprašanje morebitne pridobitve solastninske pravice s priposestvovanjem. Pogoj za priposestvovanje je bila po vseh stvarnopravnih predpisih, ki so veljali v obdobju od leta 1968 do danes (sodišče prve stopnje se je na te predpise sklicevalo) posestnikova dobra vera. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvotožena stranka ni bila v dobri veri. Dokazno gradivo (zaslišanja strank in prič) je bilo glede tega vprašanja neenotno. Pred to neenotnostjo (nekatere izmed prič, predvsem izpovedba priče P. L., so bile izrazito v prid toženi stranki) si sodišče prve stopnje ni zatiskalo oči. Nasprotno, to neenotnost (različnost) je sodišče prve stopnje z obširno in celovito dokazno oceno razrešilo. Sodišče prve stopnje se je nadrobno opredelilo do izpovedbe vseh zaslišanih prič in nato po celoviti dokazni oceni ugotovilo, da tožena stranka ni mogla biti v dobri veri. Ključno vezivo v dokaznem gradivu je po prepričanju pritožbenega sodišča ugotovitev, da je bil prvotoženec zemljiškoknjižni referent, ki se je zavedal, kakšen pomen imata dejstvi, da je po sodni poravnavi iz leta 1968 celotna nepremičnina pripadla tožniku in da je bil ta tudi ves čas (to je pa skoraj 40 let, dokler ni prišlo do konflikta) vpisan v zemljiško knjigo. Njegova vera, da posest izvršuje kot lastnik, zato ni mogla biti pravna, marveč je šlo lahko kvečjemu za golo upanje, da bo del nepremičnine lahko ob bratovem dovoljenju vseskozi ekonomsko izkoriščal. Takšno upanje pa ni položaj, ki bi ustrezal pravnemu pojmu dobre vere. Prepričanje pritožbenega sodišča v pravilnost dokazne ocene prvega sodišča še dodatno utrjuje tisti del dokaznega gradiva, ki ga predstavljajo izpovedbe prič T. M., A. A. in C. M.. Vse priče so izpovedale, da so se glede najema dela sporne parcele vselej dogovarjale s tožnikom in nikdar s tožencem. Tudi simbolično odmeno (mleko, skuto, gnoj) so vselej dajale tožniku in nikoli (vsaj brezplačno ne) tožencu. Ta del dokaznega gradiva je prvemu sodišču nudil zanesljivo oporo za zaključek, da tožnik in toženec tudi navzven nista nastopala kot idealna solastnika vsak do ene polovice in to navzlic dejstvu, da je tožena stranka vseskozi uporabljala del parcele (drugačno, zgolj subjektivno prepričanje priče T. V. dokazne tehtnice ni moglo nagniti v drugo stran). Slednje pa je močan indic, ki govori proti toženčevi dobrovernosti. Tega ne spremeni sicer utemeljena pritožbena navedba, da navedene priče niso izpovedale, da bi toženec posest dobil od tožnika.

V dokaznem gradivu pa so, kot že rečeno, tudi takšni deli, ki so v prid tožene stranke. Na tem delu dokaznega gradiva, razumljivo, izdatno gradi tudi pritožba tožene stranke. Ko povzema posamezne dele izpovedb toženca, P. L., M. S. in T. V. sodišču očita protispisnost. Ta procesni očitek (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (1)) pa ni utemeljen. Sodišče namreč v razlogih sodbe ni napačno povzelo zapisnikov o izpovedbah teh prič in tožene stranke ter jim pripisalo, da so izjavili nekaj drugega, kot so v resnici izjavili, marveč je navedene dokaze (se pravi: njihove izpovedbe) dokazno ocenilo v povezavi z drugimi dokazi. S takšno dokazno oceno, ki preverljivo in argumentirano pozunanja notranje dokazno prepričanje sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče soglaša. Protispisnosti prav tako ni glede tega, da naj bi (kot neutemeljeno trdi pritožba) sam tožnik izpovedal da je vedel za napako v sodni poravnavi. Tega tožnik ni nikoli izrazil na način, ki ga skuša podtaktniti pritožba. Tožnik je vedel, da je zapis poravnave tak, kot v resnici je. O tem, da naj bi bil tak zapis plod napake, pa ni nikoli izpovedal, prav nasprotno. Tožnik je trdil, da je bil dogovor natanko tak, za drugačno vsebino predloga, ki ga je sestavil toženec, pa ni vedel. Ne le, da tu ni zatrjevane protispisnosti, tudi za dokazni zaključek, da bi tožnik vedel, da je prišlo do napake (ne pa do pravilnega zapisa dogovora), ni podlage.

V zvezi s pomenom predloga delitve podedovanega nepremičnega premoženja, ki ga je sestavil toženec, dalje v zvezi z morebitno napako volje toženca ob sklepanju poravnave v letu 1968, kakor tudi v zvezi z dejstvi, kaj je oče želel, pa tega pravno nikoli ni izpeljal (toženec trdi, da je oče želel sporno parcelo izročiti obema bratoma oziroma, da je to celo neformalno storil), pa pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da ob vsem, kar se je zgodilo ob sklenitvi sodne poravnave in v vsem času po tem, navedena dejstva ne morejo utemeljiti dobre vere tožene stranke. Ključni sta že omenjeni dokazni vezivi (glej predprejšnji odstavek), zaradi katerih toženčevega subjektivnega prepričanja po letu 1968 (in le to obdobje je zaradi pravnoposlovne, sodne ureditve razmerij med živimi tudi pravno relevantno) ni mogoče opredeliti drugače kot upanje, da bo del nepremičnine lahko ob bratovem dovoljenju vseskozi ekonomsko izkoriščal.

Pritožba ne pojasni, katerih pomembnih delov izpovedb posameznih prič, naj bi sodišče zaradi selektivnosti ne upoštevalo. Očitek je zato pavšalen in ga ob pravilu o mejah pritožbenega preizkusa ni mogoče upoštevati (350. člen ZPP).

Pritožba problematizira tudi vprašanje, od koga naj bi toženec dobil posest sporne nepremičnine. Vprašanje je zgolj indičnega pomena. V odgovor na pritožbene navedbe, da se je sodišče pri ugotavljanju tega dejstva oprlo zgolj na izpovedbo toženca, ki da je iztrgana iz konteksta, ni korekten. Sodišče je namreč predvsem ugotavljalo, kaj se je dogajalo po očetovi smrti oziroma še natančneje po toženčevem povratku iz vojske. Glede na uvodoma opisane pravne podlage, je to tudi edino pravilno. Po sklenitvi sodne poravnave in po toženčevem povratku domov, pa je posest lahko pridobil edinole ob brata (tožnika). O tem dejstvu pa sodišče ni sklepalo le na podlagi toženčevega delca izpovedbe, marveč celovito.

Nazadnje pa pritožbeno sodišče odgovarja še na očitek, da je izrek sodbe v prvi točki nerazumljiv. Pritožbeno sodišče soglaša, da izrek ni najboljši. Zlasti to velja za tisti del, ki je v oklepaju. Vendar pa je razlaga konkretnega pravnega pravila iz 1. točke sodbe lahko le ena. Toženec je dolžan tožniku izročiti vse, kar zaseda na parcelni št. 155/2 k.o. D.. Čim je tako, pa izrek sodbe ni nerazumljiv.

O priposestvovanju služnostne pravice na parc.št. 148/2 k.o. D.:

Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede pravilnosti odločitve, da sta tožnika navedeno služnostno pravico priposestvovala. V vsem obdobju po letu 1968 do uveljavitve SPZ (2) v letu 2003 je znašala prisposestvovalna doba 20 let. Takšno pravno pravilo se je v sodni praksi oblikovalo že v času, ko so se uporabljala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Ker se ta niso uporabljala neposredno, marveč zgolj kot podlaga za oblikovanje pravnih pravil, ni relevatna 30 letna doba, o kateri je govoril par. 1468 ODZ. Že z načelnim pravnim mnenjem zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 je bilo namreč sprejeto, da znaša prisposestvovalna doba 20 let (3). Takšno pravilo se je enotno uporabljalo v sodni praksi. Od leta 1980 dalje pa je bilo tudi formalno uzakonjeno v 28. členu ZTLR (4).

Pritožba pravilno poudarja, da zaradi pravila, da ni služnosti na lastni stvari, priposestvoalna doba za časa očetovega življenja ni mogla teči. Tedaj je bil namreč oče lastnik tako služeče kot gospodujoče stvari. A ta napaka sodišča prve stopnje na odločitev ni vplivala. Četudi je začel čas prisposestvovanja teči po sklenitvi sodne poravnave v letu 1968 (ko sta lastnika služeče in gospodujoče stvari postala različna), sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnika služnostno pot uporabljala celotno zahtevano prisposestvovalno dobo. Ta se je iztekla leta 1988. Odločilno dejstvo nedvoumno sledi iz dejanske podlage izpodbijane sodbe in med strankama v resnici niti sporno. Kakor ni sporno niti to, da bi toženca takšnemu izvrševanju v letih od 1968 do 1988 kakorkoli nasprotovala oziroma se temu upirala.

Vsi pogoji za priposestvovanje služnostne pravice so bili glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (navzlic upoštevanju napačnega časovnega izseka 20 let) tako kljub vsemu podani.

Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivi zaključki sodišča prve stopnje, da tožnika služnostne poti nista uporabljala na podlagi dovoljenja do preklica. Teh zaključkov pritožba ne uspe omajati. Pritožbeno sodišče se na razloge sodišča prve stopnje sklicuje.

Tožnika sta torej služnostno pravico prisposestvovala in plod takšne ugotovitve je tudi pravilna ugoditev ugotovitvenemu zahtevku.

O problemu zavrženja nasprotne tožbe, v delu, ki predstavlja negativno ugotovitveno tožbo glede (ne)obstoja služnostne pravice:

Pritožba trdi, da je bila najprej s strani tožencev vložena negativna ugotovitvena tožba, da služnost ne obstaja in šele po tem s strani tožeče stranke pozitivna ugotovitvena tožba, da služnost obstaja. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo temu nasprotuje, češ da je že prvotna tožba z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uresničevala enak namen.

Pritožbeno sodišče najprej (kljub drugačnemu stališču v revizijski odločbi (5), na katero se očitno opira izpodbijana sodba) ugotavlja, da med obema tožbama ni popolne identitete. Res je, da pozitivna ugotovitvena tožba predstavlja zaradi litispendence oviro, da bi bila kasneje vložena negativna ugotovitvena tožba. Tako je zato, ker je s pozitivno ugotovitveno tožbo odločeno o vsem, kar bi bilo nato tudi predmet odločanja po negativni ugotovitveni tožbi. Vendar pa ne velja tudi obratno. Pravni pomen (pravna posledica), ki jo tožnik pridobi z uspešno pozitivno ugotovitveno tožbo ni le gola ugotovitev, marveč tudi ta, da pridobi listino, na podlagi, katere bo svojo pravico lahko vpisal v zemljiško knjigo in tako tudi proti tretjim zavaroval svoj pravni položaj. Takšne listine pa, nasprotno, ne predstavlja odločba, s katero je zavrnjen zahtevek po negativni ugotovitveni tožbi.

Vendar pa je razlog, da je odločitev o zavrženju negativne ugotovitvene tožbe v obravnavani zadevi pravilna, drugje. Nasprotna tožnika namreč ne izkazujeta, da bi z uspehom po negativni ugotovitveni tožbi lahko imela kakšno pravno korist (drugi odstavek 181. člena ZPP). Edino pravno korist, ki jo toženca uveljavljata, lahko dosežeta z negatorno tožbo, torej s tožbo s katero zahtevata, naj tožnika opustita hojo in vožnjo prek njune parcele. Tak zahtevek sta tudi postavila in je bilo o njem odločeno. Za negativno ugotovitveno tožbo torej toženca nimata pravnega interesa. Čim je tako, pa je odločitev o zavrženju takšne tožbe, pravilna.

O zahtevku za ukinitev služnosti:

Prvi odstavek 222. člena SPZ določa, da lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

Pritožba utemeljeno opozarja na dvoje. Najprej na izpovedbo tožnika z naroka 23.4.2009 (l.št. 89 spisa), kjer je izpovedal, da si je na vzhodni strani hiše pred tremi leti uredil izhod na javno pot z namenom, da razbremeni dvorišče tožencev. Takšne izpovedbe sodišče ni presojalo z vidika spremenjenih razmer.

Drugi pritožbeni očitek, ki je utemeljen, pa je materialnopravne narave. Pritožba opozarja, da je sodišče spregledalo pravilo 219. člena SPZ, ki govori o izvrševanju služnosti. Ta pravi, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Toženca sta v postopku navedla več razlogov, zaradi katerih je izvrševanje služnosti zanju moteča in tako obremenjuje njuno lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je gradilo na predpostavki, da sta mogoči le dve rešitvi. To je, da se zahtevku v celoti ugodi in služnost preneha ali pa, da se zahtevek zavrne in služnost v celoti ostane. Pravilno je ugotovilo, da razlogov za popolno prenehanje služnosti, ni. Tako je zato, ker tožeča stranka po poti, ki je speljana do javne poti na vzhodni strani hiše, ne more v celoti doseči dostopa do svoje nepremičnine. Ni pa sodišče upoštevalo, da tožeča stranka po navedeni poti lahko v pretežnem delu dostopa do svoje nepremičnine. Zaradi ožine (horizontalne in vertikalne) poti ter zaradi kota in naklona namreč tožeča stranka do svoje nepremičnine ne more priti le z dostavnimi vozili, ki so večja. Sicer pa lahko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da poleg prej navedenih možnosti obstaja še tretja rešitev. To pa je, da se služnost ustrezno utesni. Na primer tako, da se v njenem opisu izrecno omeji le na tiste primere dostopa, ki jih tožeča stranka ne more izvršiti po drugi poti. Tak zahtevek je zajet v zahtevku, naj služnost v celoti preneha.

Ker predstavlja služnost omejitev lastninske pravice, jo je treba utesnjevati, kolikor to dopuščata njen namen in narava. Pri tovrstni utesnitvi služnosti ge za enak primer, kakor pri prestavitvi služnosti. V okvir obzirnega izvrševanja služnosti sodi tudi zahteva lastnika služečega zemljišča, da se lokacija izvrševanja služnosti prestavi (6). Gre preprosto za tehtanje dveh pravic: lastninske pravice na eni in služnostne pravice na drugi strani. Merilo tehtanja pa predstavlja pravilo 219. člena SPZ, ki ga je treba ustrezno upoštevati tudi ob razlagi 222. člena SPZ. To tehtanje pa je prav enako, če gre za prestavitev ali pa za utesnitev služnosti.

Iz povedanega izhaja, da sodišče prve stopnje dejstva, da so z ureditvijo poti na vzhodni strani nastopile spremenjene razmere, ki resda ne utemeljujejo popolnega prenehanja služnosti, utemeljujejo pa morda vsaj utesnitev služnosti (torej delno ugoditev zahtevku za prenehanja služnosti) zaradi napačne uporabe materialnega prava (neupoštevanja 219. člena v zvezi s 222. členom SPZ) ni ustrezno presojalo.

Odločitev pritožbenega sodišča:

Iz obrazloženega je razvidno, da sodišče prve stopnje soglaša z naslednjimi odločitvami sodišča prve stopnje:

da je zahtevek za izročitev nepremičnine parc.št. 155/2 k.o. D. (1. točka izreka izpodbijane sodbe) utemeljen, ker je tožeča stranka lastnik, tožena stranka pa za posest nima pravnega naslova;

da je zahtevek za ugotovitev, da ima lastnik gospodujočega zemljišča služnostno pravico na služečem zemljišču (2. točka izreka) utemeljen, ker sta tožnika to pravico v preteklosti priposestvovala;

da se negativna ugotovitvena tožba glede neobstoja služnosti zavrže, ker nasprotna tožnika za takšno tožbo nista izkazala pravnega interesa;

da se zavrneta zahtevka po nasprotni tožbi, da je tožnik do ½ solastnik parc.št. 155 k.o. D. (odločitev o primarnem zahevku, vsebovanem v točki 4.1. izreka izpodbijane sodbe) oziroma da je lastnik parc.št. 155/2 k.o. D. (odločitev o podrednem zahtevku, vsebovanem v točki 4.2. izreka izpodbijane sodbe), ker ni pravne podlage, ki bi utemeljevala pridobitev te pravice;

da se zavrne zahtevek, da sta nasprotna toženca dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi nasprotno tožeča stranka pridobila solastninsko pravico na parc.št. 155 k.o. D. (točka 4.3 izreka izpodbijane sodbe), ker ni zavezovalnega posla, ki bi nudil podlago za tak zahtevek;

da se zavrne zahtevek po nasprotni negatorni tožbi (točka 4.4. izreka izpodbijane sodbe), ker ima nasprotno tožeča stranka (do morebitne utesnitve) služnostno pravico z vso vsebino, kakršno izvršuje, ta pa ji daje pravno upravičenje za tovrstno poseganje v lastninsko pravico nasprotno tožeče stranke.

V zgoraj opisanem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbo zato zavrnilo in sodbo v tem obsegu potrdilo. Pritožba v tem delu namreč ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti in ki bi obenem terjali razveljavitev ali spremembo sodbe v opisanem delu. Pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP.

Iz obrazložitve je razvidno, da pritožbeno sodišče ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se zahtevek za ukinitev služnosti (točka 5.1. izreka izpodbijane sodbe) ter posledično zahtevek po nasprotni negatorni tožbi zaradi prenehanja služnosti (točka 5.2. izreka izpodbijane sodbe – ta zahtevek ni identičen zahtevku, o katerem je bilo odločeno pod točko 4.4. izreka, čeprav se enako glasi – razlog zahtevka je tu namreč predpostavka, da sodišče pred tem z oblikovalnim zahtevkom služnost ukine, ne pa, da je sploh ni) v celoti zavrneta. Ker zaenkrat ni jasno, kolikšen del zahtevka je lahko utemeljen, je pritožbeno sodišče odločitev v opisanem obsegu v celoti razveljavilo. Tako je storilo na podlagi pooblastila iz 355.člena ZPP, saj je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Razlog za razveljavitev (in ne za razpis pritožbene obravnave), pa je uresničevanja načela ekonomičnosti in hitrosti postopka (11. člen ZPP).

Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (točki 4.5 in 6. izreka izpodbijane sodbe). Pooblastilo za odločitev je podano v četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz obrazložitve pod nadpisom O zahtevku za ukinitev služnosti.

Doslejšnji potek postopka ne utemeljuje predloga, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom. Sodišče je napravilo korektno dokazno oceno ter na podlagi svojega materialnopravnega izhodišča odločilo o zadevi. Razlogov za dodelitev drugemu sodniku ni (356. člen ZPP).

--------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Stvarnopravni zakonik (Ur. List RS, št. 87/2002).

(3) Prim. odločbo VS RS, II Ips 448/99.

(4) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. List SFRJ, št. 6/80).

(5) Odločba VS RS, II Ips 77/2002.

(6) Prim. M. Juhart v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 209, 210.