VSL sodba II Cp 3500/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh plačati 909,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Oris zadeve in dosedanjega postopka:

Pravdni stranki sta dve od občin, ki so nastale na območju prejšnjih ljubljanskih občin. Dne 6.3.2001 sta sklenili dogovor o delitvi premoženja, na podlagi katerega se je delitev nepremičnin opravila po legi, kar pomeni, da je nepremičnina pripadla tisti občini, na katere območju leži (1. odstavek 5. člena dogovora). Drugačen režim je veljal za počitniške objekte, navedene v poročilu, ki naj bi bilo sestavni del dogovora o delitvi premoženja (3. odstavek dogovora). Te bi pripadle v last Mestne občine x.. Na podlagi teritorialnega principa (1. odstavek 5. člena dogovora) se je toženka vknjižila kot lastnica nepremičnine vl. št. 198, parc. št. 53 in parc. št. 99.S k.o. Z..

Tožeča stranka zatrjuje, da je sporna nepremičnina počitniški objekt in da je bila navedena v poročilu, na katerega se sklicuje 3. odstavek 5. člena dogovora o delitvi premoženja. Poudarja, da se je toženka v zemljiško knjigo vknjižila na podlagi nepopolne listine - torej le na podlagi dogovora o delitvi premoženja, ne da bi zemljiškoknjižnemu sodišču predložila poročilo, ki je sestavni del le-tega, zaradi česar je izpodbijana vknjižba neveljavna.

Sodišče prve stopnje je s sodbo P 35002/2006-I-30 primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podredni zahtevek (ki predstavlja izbrisno tožbo) pa zavrglo, ker naj bi bila tožba prepozna. Višje sodišče je odločitev o primarnem zahtevku tedaj potrdilo, odločitev o zavrženju tožbe pa razveljavilo, saj je sodišče prve stopnje pri tem napačno uporabilo materialno pravo.

V ponovljenem postopku je sodišče uporabilo pravilen predpis – to je Zakon o zemljiški knjigi (1), tožbeni zahtevek pa tokrat zavrnilo. Pojasnilo je, da verjame tožeči stranki, da je bilo dogovoru o delitvi premoženja nedvomno priloženo poročilo, ki pa se je očitno izgubilo. Sodišče je verjelo izpovedi priče Z. G., da sta pravdni stranki sporno nepremičnino obravnavali kot počitniški objekt in da je bila zato izvzeta iz delitve po kriteriju teritorialne pripadnosti ter je pripadla tožnici. Vendar pa je sodišče prve stopnje menilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker vknjižba na podlagi nepopolne listine ne predstavlja materialnopravno napačne vknjižbe.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb:

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi imela na podlagi dogovora o delitvi premoženja le obligacijsko upravičenje za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na njeno ime, napačno. Tožnica je z dogovorom pridobila stvarno pravico. Z vpisom toženke v zemljiško knjigo je bilo nedvomno kršeno materialnopravno upravičenje tožnice, ki je imela na podlagi dogovora stvarnopravno upravičenje do sporne nepremičnine tudi v razmerju do toženke. Pritožnica poudarja, da je bil vpis lastninske pravice (smiselno na podlagi nepopolne listine) neveljaven že od vsega začetka, kar pomeni, da je bila vknjižba materialnopravno nepravilna.

Ključne navedbe odgovora na pritožbo:

Toženka je na pritožbo odgovorila in poudarila, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bila sporna nepremičnina izvzeta iz teritorialnega principa, napačna. Izjema od splošnega načela bi morala biti dogovorjena natančno in poimensko. Toženka poudarja, da je očitno, da poročilo, kakršnega navaja dogovor z dne 6.3.2001 sploh nikoli ni bilo sporazumno izdelano in dogovorjeno. Tudi priča Z. G. se ni spominjala, ali je bila sporna nepremičnina predmet kakšne posebne delitve. Tožeča stranka vknjižbe lastninske pravice pri sporni nepremičnini ne bi mogla doseči, saj tudi sama nima poročila, na katero se sklicuje 3. odstavek 5. člena dogovora z dne 6.3.2001.

Pritožba ni utemeljena.

O uporabi materialnega prava:

Čeprav je sodišče prve stopnje tokrat uporabilo pravilno pravo – torej ZZK-1, je uporaba le-tega v izpodbijani sodbi napačna. V skladu z določbo 1. odstavka 243. člena ZZK-1 sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini. Institut izbrisne tožbe temelji na tem, da neveljavna vknjižba ne more povzročiti veljavnega prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja knjižnih pravic oziroma da neveljavna vknjižba ni ustrezen pridobitni način. Do materialnopravno neveljavne vknjižbe lahko pride iz različnih razlogov. Vknjižba je lahko neveljavna zaradi napake zemljiškoknjižnega sodišča, zaradi odsotnosti razpolagalne sposobnosti, zaradi neveljavnosti ali nepopolnosti zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi napak zavezovalnega posla (ničnost, uspelo izpodbijanje ali poznejši odpad pravne podlage zaradi uveljavitve odstopnega upravičenja) ipd. Vknjižba lastninske pravice na podlagi nepopolne listine (zaradi česar bi bila izkrivljena resnična vsebina pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice) ne bi predstavljala nič drugega kot materialnopravno napačno vknjižbo lastninske pravice. Če pravni naslov za prenos lastninske pravice na toženko ne bi obstajal (tožeča stranka trdi, da je bila določba 1. odstavka 5. člena dogovora izključena s poročilom iz 3. odstavka 5. člena dogovora), bi bila izpodbijana vknjižba neveljavna.

O dejanskih ugotovitvah:

Sodišče prve stopnje je torej glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba materialnega prava ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa bi terjala ugoditev tožbenemu zahtevku, zato je moralo sodišče druge stopnje presoditi tudi pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Le-te je obsežno in konkretno napadla tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

Ker je višje sodišče na seji senata 8.12.2010 podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, ali je obstajalo in če je, kakšna je bila vsebina poročila, na katerega se sklicuje 3. odstavek 5. člena dogovora o delitvi premoženja, je v skladu z določbo 2. odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (2) razpisalo obravnavo. Na tej je ponovilo tiste dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v zvezi z navedenim spornim dejstvom – torej zaslišalo priči Z. G. in C. P.. Pritožbeno sodišče potem, ko je zaslišalo omenjeni priči, in vpogledalo listine v spisu – še posebej dogovor o delitvi premoženja (priloga A2 v spisu) zaključuje, da sporni objekt ni bil naveden v poročilu, na kakršnega se sklicuje 3. odstavek 5. člena dogovora o delitvi premoženja.

Najprej višje sodišče opozarja, da nobena od pravdnih strank s takšnim poročilom ne razpolaga. Glede na to, da je dogovor z enakim besedilom poleg tožene stranke s tožečo stranko sklenilo še osem naslednic nekdanjih ljubljanskih občin, bi se poročilo, če bi obstajalo, vsaj pri kakšni od teh moralo najti. Skrajno nenavadno je pojasnilo priče Z. G., da poročilo gotovo obstaja v arhivih tožeče stranke, a da ni nikogar, ki bi se vanje zakopal. Pritožbeno sodišče takšnega pojasnila ne sprejema in tožeči stranki ne verjame, da je bilo poročilo, na katerega se dogovor sklicuje, izdelano in priloženo dogovoru.

Priče Z. G. pred sodiščem prve stopnje o govori o “seznamih“. Pred višjim sodiščem pa svojo izpoved dopolni, ko zatrdi, da je obstajalo “poročilo s seznami“. Pritožbeno sodišče verjame, da so v času pogajanj med občinami obstajali seznami, ne pa poročilo.

Priča Z. G. ni mogla z gotovostjo potrditi, katere nepremičnine naj bi bile navedene na seznamih, o katerih je izpovedovala. Njeno prepričanje, da je bila sporna nepremičnina navedena v seznamu, temelji le na tem, kakšna je njena namembnost, sicer pa se priča vsebine seznamov ne spominja. Z. G. se tudi ni spominjala, ali je bila v seznamu sporna nepremičnina navedena. Spomnila pa se je, da s predstavnikom tožene stranke o spornem objektu ni govorila. Golemu predvidevanju priče Z. G., da naj bi bila sporna nepremičnina navedena na seznamu, ker bi naj bili na njem navedeni vsi počitniški objekti, ob odsotnosti vsake konkretne informacije o sporni nepremičnini, višje sodišče ni moglo slediti.

Pritožbeno sodišče pa po drugi strani verjame prepričljivi izpovedi priče C. P., da je bil na seznamu, ki je bil v času pogajanj pokazan toženi stranki, od objektov, ki so bili pomembni za toženo stranko, naveden le objekt v I.. Sodišče C. P. verjame tudi zato, ker je imela Občina I. le dva počitniška objekta, zato je gotovo natančno pregledala seznam. Po drugi strani je bila tožeča stranka zainteresirana za številne počitniške objekte in očitno pri sestavi dogovorov in/ali seznama ni bila natančna. Iz izpovedi obeh prič tudi izhaja, da se pravdni stranki o sporni nepremičnini nista pogovarjali.

Tožeča stranka torej ni uspela dokazati, da je bilo dogovoru o delitvi premoženja priloženo poročilo v smislu 3. odstavka 5. člena dogovora ali, da je bila na drug jasen način izražena pogodbena volja strank takšna, da sporna nepremičnina pripade tožeči stranki. V času pogajanj so očitno obstajali seznami, ki dogovoru o delitvi premoženja niso (bili) priloženi, a na seznamih sporna nepremičnina ni bila navedena.

Tožničino zavzemanje za to, da je treba določbo 3. odstavka 5. člena dogovora razlagati tako, da so vsi počitniški objekti izvzeti iz delitve po teritorialnem načelu in da za ugoditev tožbenemu zahtevku torej zadošča ugotovitev, da je sporni objekt počitniški, pa je glede na besedilo dogovora, neutemeljeno.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo:

Ker je višje sodišče ugotovilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je bilo sestavni del dogovora o delitvi premoženja tudi poročilo v smislu 3. odstavka 5. člena dogovora in da je bil sporni objekt naveden v poročilu, napačna, je odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne, vseeno (sicer iz drugih razlogov) pravilna. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

O stroških pritožbenega postopka:

Tožnica, ki v pritožbenem postopku ni uspela (154. člen ZPP), mora toženki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka – torej stroške za sestavo odgovora na pritožbo, za zastopanje na pritožbeni obravnavi ter materialne stroške, vse povišano za davek na dodano vrednost, skupaj 909,97 EUR. Natančnejša odmera je razvidna iz stroškovnika tožene stranke v spisu. Če tožnica stroškov ne bo plačala v 15 dneh od prejema sodbe, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 58/2003; v nadaljevanju ZZK-1.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP.