VSC sodba Cp 84/2010

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi in četrti odstavek izreka) potrdi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (prvi odstavek izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za znesek 9.390,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.200,00 EUR od 25.11.2003 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 190,76 EUR od 12.1.2004 dalje do prenehanja obveznosti.
2. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 613,14 EUR.
3. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 od prejema sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 375,00 EUR.
4. Tožeča stranka je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 9.390,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

9.200,00 EUR od 25.11.2003 dalje do prenehanja obveznosti,

190,76 EUR od 12.1.2004 dalje do prenehanja obveznosti (prvi odstavek izreka).

V presežku, to je za še zahtevanih 4.200,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2003 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (drugi odstavek izreka).

Toženi stranki je še naložilo v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 2.549,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka (tretji odstavek izreka).

Tožeči stranki pa je naložilo v roku 15 dni povrniti toženi stranki 275,47 EUR pravdnih stroškov (četrti odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del takšne sodbe in posledično stroškovno odločitev (drugi in četrti odstavek izreka) je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedel je, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti bi mu moralo sodišče glede na starost ob škodnem dogodku (28 let), trajanje in intenzivnost bolečin, številne neugodnosti, bodoče bolečine in nevšečnosti ter ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom prisoditi celotno zahtevano odškodnino v znesku 5.000,00 EUR. Tudi iz naslova strahu bi mu moralo glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu ter upoštevaje načelo enakosti pred zakonom prisoditi zahtevano odškodnino v celoti. Zaradi posledic nesreče trpi hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, hude duševne bolečine pa trpi tudi zaradi skaženosti, zato bi mu moralo sodišče upoštevaje njegovo starost prisoditi odškodnino v celoti. Pri odmeri odškodnine bi bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je prišlo do škodnega dogodka 10.11.2003, torej pred več kot šestimi leti in da mu tožena stranka še ni ničesar izplačala. Nadalje je tožnik izpodbijal po sodišču izračunan pravdni uspeh, saj je uspel po temelju v celoti, torej 100 %, po višini pa 69 %, njegov skupni pravdni uspeh je zato 84,5 % in ne le 69 %. Sodišče mu nadalje v nasprotju s sodno prakso ni priznalo celotnih stroškov izvedenskih mnenj, čeprav so bili le ti potrebni za pravdo. Tožnik predlaga, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se toženi stranki naloži v plačilo še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se mu priznajo vsi zahtevani pravdni stroški skupaj s pritožbenimi stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper prisodilni del zgoraj navedene sodbe (prvi odstavek izreka) je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena ZPP. Sodišču je očitala zmotno uporabo materialnega prava, saj namen 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ne krije poškodb, ki se pripetijo pri ličkanju koruze pod kozolcem, ko je na traktor priključen ličkalni stroj. Do dogodka ni prišlo zaradi traktorja, ki bi opravljal prevozno funkcijo. Četudi bi v obravnavanem primeru šteli kot vzrok škode premik traktorja, česar tožnik ni zatrjeval, ampak je tako le izpovedal, ličkanje koruze, pri katerem se traktor vsake toliko časa prestavi malo nazaj, ne predstavlja namena ZOZP. Škodna nevarnost v takem primeru izvira iz ličkalnika in ne traktorja. Nadalje je tožena stranka očitala sodišču kršitev določb pravdnega postopka, ker je štelo dejstvo, ki ni bilo zatrjevano, za dokazano. Tožnik je namreč v tožbi zelo površno opisal nastanek škodnega dogodka, in sicer naj bi vstavil koruzo v stroj, ko mu je stroj zagrabil roko ter ga telesno poškodoval. Pri tem pa ni zatrjeval, da je prišlo do nezgode zaradi premika traktorja, ko je izgubil ravnotežje in se z roko prijel na mesto vrtljivih valjev, ki so mu zagrabili roko. Tožena stranka je izpostavila tudi neverjetnost nastanka škodnega dogodka na opisan način, saj ni logično, da bi se tožnik, ki je stal za ličkalnim strojem, ob zadetju traktorja nagnil nazaj in nato kar naenkrat naprej ter se oprijel vrtljivih valjev, ki so precej bolj v notranjosti ličkalnega stroja. Tožena stranka je nadalje zgolj podredno izpodbijala višino previsoko odmerjene odškodnine. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba ustrezno spremeni ali razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da se naložijo tožniku v plačilo njeni pravdni stroški vključno s stroški pritožbenega postopka.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval vračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je, da se je tožnik dne 10.11.2003 telesno poškodoval, ko je na zadnjem delu ličkalnega stroja poličkano koruzo sproti odstranjeval in prebiral nepoličkano koruzo, ki jo je bilo potrebno vstaviti nazaj v stroj. Do poškodbe je prišlo, ko je priča M. P. brez predhodnega opozorila vzratno premaknil traktor s priklopljenim ličkalnikom in ob tem zadel nepripravljenega tožnika, zaradi česar je tožnik v momentu presenečenja lovil ravnotežje in prijel za vrteče valje. Sodišče prve stopnje je tako štelo vzrok škodnega dogodka v vzratni vožnji traktorja s priključenim ličkalnikom. Pritrditi pa je pritožnici, da tožnikova zatrjevanja ne vsebujejo tudi premika traktorja. Iz tožnikovih zatrjevanj izhaja namreč zgolj to, da je vstavil koruzo v ličkalni stroj, ki mu je zagrabil roko in ga telesno poškodoval, ter da je bil ličkalni stroj preko kardanske gredi priključen na traktor in je tako prišlo do škodnega dogodka zaradi delovanja motorne sile traktorja. Premika traktorja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožnik ni zatrjeval, ampak je tako le izpovedal, kar pa ne zadostuje dolžnosti iz I. odstavka 7. člena ZPP, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to destvo ne obstoji. Tožnik je tako bil odgovoren, da priskrbi ustrezno trditveno podlago, saj z dokazi (na primer izpovedbe prič in strank) le te ni moč nadomestiti.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo vozilo - traktor (last tožnikovega očeta) v času škodnega dogodka zavarovano pri toženi stranki. Napačno pa je v obravnavanem primeru ugotovilo odgovornost tožene stranke, kot je utemeljeno opozorila pritožnica, ko je štelo, da rabi motorno vozilo svojemu namenu tudi tedaj, ko motorni pogon deluje oziroma je motorno vozilo zaradi delovanja motorja v gibanju, pri tem pa ni odločilen kraj rabe ali vožnje, saj je vsako obratujoče motorno vozilo nevarna stvar. V obravnavani zadevi namreč ni odločilen kraj škodnega dogodka (pod kozolcem), ampak je potrebno razmejiti, v kakšni funkciji je bil traktor v času škodnega dogodka. Traktor lahko opravlja prevozno ali delovno funkcijo in Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da se obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po ZOZP ne razširja na primere, ko določeno vozilo, ki lahko sicer opravlja obe funkciji (prevozno in delovno), opravlja le delovno funkcijo (sodba II Ips 721/2009, sodba II Ips 392/2007, sodba in sklep II Ips 247/2006). Z obveznim avtomobilskim zavarovanjem je tako krita le tista škoda, ki je v funkcionalni zvezi z zavarovanim vozilom kot prevoznim sredstvom. V obravnavanem primeru pa glede na tožnikova zatrjevanja, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni dvoma, da je bil traktor v času škodnega dogodka le v funkciji delovnega stroja, ki je preko kardanske gredi poganjal ličkalnik koruze. Tožnik namreč ni zatrjeval, da je traktor v času škodnega dogodka opravljal tudi prevozno funkcijo. To pa je za razsojo obravnavane zadeve odločilna okoliščina, saj glede na že obrazloženo za takšne primere (ko opravlja traktor le delovno funkcijo) obvezno zavarovanje ne krije nastale škode. Pritožbeno sodišče je zato moralo ob pravilni uporabi materialnega prava (razlaga 15. člena ZOZP) ugoditi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (prvi odstavek izreka) spremeniti tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za znesek 9.390,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.200,00 EUR od 25.11.2003 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 190,76 EUR od 12.1.2004 dalje do prenehanja obveznosti (5. alineja 358. člena ZPP). Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju, je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti pritožbo tožeče stranke, ki se nanaša na višino odškodnine (zavrnilni del) in pravdne stroške. Iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi ni presojalo nadaljnjih pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine.

Pritožbeno sodišče je v skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje jih je toženi stranki delno že priznalo, vendar le glede na njen delni pravdni uspeh. Ker pa tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti ni uspel in je tako pravdni uspeh tožene stranke šteti kot 100%, mora tožnik v skladu z načelom uspeha (I. odstavek 154. člena ZPP) povrniti toženi stranki vse njene pravdne stroške. Le-te je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (stran 10 izpodbijane sodbe), in sicer v pritožbeno neizpodbijanem znesku 888,61 EUR. S sodbo sodišča prve stopnje je tožniku že naloženo v roku 15 dni povrniti toženi stranki 275,47 EUR pravdnih stroškov (četrti odstavek izreka izpodbijane sodbe), zato ji mora zdaj povrniti le še razliko v višini 613,14 EUR.

Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, katere ji mora v skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP povrniti tožnik. Kot potrebne stroške na pritožbeni stopnji ji je pritožbeno sodišče priznalo stroške za takso za pritožbo v višini 375,00 EUR. Tožnik mora tako povrniti toženi stranki še 375,00 EUR pritožbenih stroškov. Zamudnih obresti pa tožena stranka ni zahtevala.

Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP). Z odgovorom na pritožbo pa ni z ničemer prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ni upravičen do povračila teh stroškov pritožbenega postopka, saj ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.