VSC sklep Cp 688/2010

Pritožbi Z. H. – T. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točki 1 izreka) razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se D. S. sprejme v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda H. – T. za dobo enega leta. Pod točko 2 je odločilo o stroških pooblaščenke. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče štelo, da so izpolnjeni pogoji navedeni v 75. čl. Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr, Ur. l. Republike Slovenije št. 77/2008 z dne 28.7.2008). Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da potrebuje D. S. stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Pri tem je tudi štelo, da D. S. ni sposoben sam izraziti svoje volje, zato je potreben postopek za sprejem brez njegove privolitve v skladu z določbo 75 – 79. čl. navedenega zakona. Odločilo je, da se D. S. sprejme v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda H. za dobo enega leta, pri tem pa odločitve o tem, zakaj se ga napoti ravno v ta zavod, ni obrazložilo.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil Z. H. – T. in sodišču očita, da ni upoštevalo dopisa, ki so ga posredovali in iz katerega izhaja, da zaradi zasedenosti zavodskih kapacitet na podlagi 14. čl. Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva D. S. ne morejo sprejeti takoj, pač pa ga lahko uvrstijo le na seznam čakajočih, na katerem pa je več kot 140 čakajočih, čakalna doba pa približno dve leti. Več kot 20 oseb je uvrščeno na prioritetni seznam čakajočih za sprejem, ker bi potrebovali takojšnje institucionalno varstvo. Zato tudi ni možnosti, da sprejmejo D. S. Sodišču očitajo, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in smiselno predlagajo, da sodišče določi drug zavod, ki bo lahko izvršil ta ukrep.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče je opravilo postopek po 75., 76., 77., 78. in 79. čl. ZDZdr na predlog Centra za socialno delo Š. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz I. odst. 74. čl. navedenega zakona, vendar pa odločitve o tem, zakaj se D. napoti ravno v dom H., glede na dopis te institucije, ni obrazložilo. Pritožnik pravilno opozarja, da sklep v tem delu nima prav nobenih razlogov. Po določbah 75. čl. ZDZdr, ki ureja sprejem brez privolitve, se mora predlogu za sprejem v varovani oddelek na podlagi sklepa sodišča priložiti mnenje socialnovarstvenega zavoda o izpolnjevanju pogojev za sprejem, razen če se je postopek začel na njegov predlog. Tudi 79. čl. tega zakona določa, da mora sodišče pri določitvi socialnovarstvenega zavoda upoštevati želje in osebne okoliščine osebe ter morebitni predlog najbližje osebe, vendar pa mora pred odločitvijo pridobiti tudi mnenje socialnovarstvenega zavoda, v katerega naj bi bila oseba sprejeta oziroma premeščena. Sodišče prve stopnje je takšno mnenje sicer pridobilo, vendar ga dokazno ni ocenilo, saj je v sklepu povzelo le vsebino tega mnenja. Pri tem pa ni navedlo, kaj pomeni, da je zavod sicer navedel, da D. izpolnjuje pogoje za sprejem v njihov dom, vendar pa le-ta zaradi prezasedenosti in ker nimajo bivalnih enot, ni možen. To okoliščino bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, oziroma bi jo moralo obravnavati in dokazno oceniti.

Po Zakonu o socialnem varstvu je družba dolžna zagotoviti institucionalno varstvo, kamor spadajo socialnovarstvene storitve. Zakon o socialnem varstvu v 51. čl. določa, da posebne oblike institucionalnega varstva izvajajo posebni socialnovarstveni zavodi, III. odst. 50. čl. pa, da dom za starejše, kadar opravlja te storitve za mlajše invalide, opravljene storitve organizira v posebni enoti. Posebni zavodi v S. so D. N. P., G., socialnovarstveni zavod D.e, Dom upokojencev in oskrbovancev I., ki je kombinirani zavod, s tem da je enota I. posebni zavod, T. dom upokojencev L. pri Z. m., ki je prav tako kombinirani zavod, Dom starejših občanov L. – B., ki je kombinirani zavod, P. P., ki je posebni socialni zavod, Dom upokojencev J. P.-M., I., ki je kombinirani zavod, Enota S. I. pa posebni zavod, prav tako sta posebni zavod H. – T. in dom L., Dom upokojencev P. pa je kombinirani zavod, s tem da je enota P. B. posebni zavod. Prav tako je kombinirani zavod D. počitka M. Sodišče prve stopnje je sicer opravilo nekaj poizvedb pri drugih zavodih, vendar pa teh dokazov ni ocenilo, niti ni z zadostno skrbnostjo ugotavljalo ali bi lahko morda D. S., glede na odgovor določenega zavoda, razporedili v kakšen drug posebni zavod. Pritožnica zato utemeljeno sodišču očita, da v tem delu dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, sklep pa o tem tudi nima razlogov, čeprav bi sodišče moralo obrazložiti, zakaj je kljub navedbam zavoda določilo ravno ta zavod. Res je, da kadar je ukrep nujen in kadar je potrebno nekomu nuditi posebno varstvo, mu ga je družba dolžna tudi zagotoviti v skladu z Zakonom o socialnem varstvu, vendar pa je tudi dolžnost sodišča, da skrbno razišče vse okoliščine in tudi ugotovi, kateri posebno socialnovarstveni zavod za odrasle opravlja takšno obliko institucionalnega varstva, ki jo potrebuje D., seveda pa mora upoštevati tudi prostorske zmožnosti. Šele, ko bo sodišče raziskalo, ali je morda v katerem drugem posebnem zavodu možnost, da sprejmejo D., pa bo lahko ponovno odločalo, oziroma, v kolikor bo ugotovilo, da so možnosti enake, določilo zavod, za katerega bo štelo, da je najprimernejši. Seveda pa po mnenju pritožbenega sodišča to ne pomeni, da lahko sodišče zgolj iz razlogov, ki ga je navedla pritožnica, zavrne takšen ukrep. Javni zavodi so javne službe, ki so dolžne v takšnih primerih, ko sodišče izreče tak ukrep, ukrep tudi izvršiti.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ZPP člen 355, ki se uporablja v skladu z določbo člena 37 ZNP) sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje, v katerem bo sodišče moralo opraviti poizvedbe tudi pri drugih posebnih socialnovarstvenih zavodih in obrazložiti v sklepu, zakaj šteje, da je zavod dolžan sprejeti napoteno osebo.