VSC sklep I Ip 121/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 16. 4. 2008 (1. tč. izreka). Nadalje je dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku 63,69 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka (2. tč. izreka) in zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov ugovora (3. tč. izreka). V obrazložitvi je zaključilo, da dolžnik z ugovornimi navedbami ni dokazal obstoja razloga po 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ, da bi bil pobotan znesek 292,10 EUR s protiterjatvijo, ki jo v tem izvršilnem postopku izterjuje upnik. Ob tem je sodišče prve stopnje še zavrnilo dokazni predlog dolžnika za njegovo zaslišanje, ker je podal vse navedbe glede plačila že v ugovoru in ker z izvedbo zaslišanja sodišče ne bi ugotovilo nobenega novega pravnorelevantnega dejstva za odločitev o ugovoru.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po

I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s I. odst. 366. čl. ZPP in s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi n

avaja, da je nepomembno, če je upnik v njegovem odgovoru na ugovor zanikal opravljeni posek, saj bi sodišče glede na dokazni predlog moralo izvesti dokaze, nenazadnje zaradi tega, ker celo upnik v odgovoru na ugovor nakaže, da obstaja problem izplačil za posek lesa.

Pritožba ni utemeljena.

Po zaključku sodišča prve stopnje je dolžnik v ugovoru uveljavljal (samo) razlog po 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ, čemur v pritožbi ne nasprotuje. Gre za ugovorni razlog, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov oz. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo ta ugovorni razlog v izpodbijanem sklepu, ki ga je dolžnik utemeljeval s poplačilom upnika, samovoljno in v delu celo na škodo dolžnika s pridobljenimi denarnimi sredstvi, ko naj bi posekal veliko količino lesne mase in les odprodal, za kar naj bi pridobil zneske 5.765,00 SIT, 294.750,00 SIT, 114.480,00 SIT in 1,579.239,00 SIT. Te ugovorne navedbe bi načeloma lahko pomenile razlog prenehanja terjatve zaradi materialnopravnega pobota, kar je očitno menilo sodišče prve stopnje in čemur dolžnik v pritožbi ne oporeka. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da pobotni ugovor oz. procesni pobot po ZPP v izvršilnem postopku ni dovoljen. To je pobot, ko (pravdno) sodišče s tričlenskim izrekom ugotovi obstoj terjatev in s sodbo izvede njun pobot (gl. III. odst. 219. čl. ZPP in III. odst. 324. čl. ZPP: prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 3. 2008, opr. št. I Ip 267/2008; sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 16. 5. 2006, opr. št. II Cp 1511/2005; sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 29. 3. 2006, opr. št. III Cp 1134/2006; sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 6. 2001, opr. št. II Cpg 291/2001).

Ugovor prenehanja terjatve zaradi materialnopravnega pobota je ob pogojih iz 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ možen le, če so izpolnjeni pogoji za pobot po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ). Na podlagi I. odst. 311. čl. OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega (pogoj vzajemnosti), če se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti (pogoj istovrstnosti) in če sta zapadli (pogoj zapadlosti). Teorija in sodna praksa tem trem pogojem dodajata še iztožljivost in likvidnost. Z izrazom nelikvidna terjatev se razume terjatev, ki je sporna ali še ni določena. Da je terjatev natančno ugotovljena nikakor ni mogoče trditi za terjatev, ki je predmet drugega pravdnega postopka, ki še ni pravnomočno končan, ko je torej terjatev še vedno sporna (tako: M. Juhart, OZ s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, str. 392). Razlog za omejeno možnost pobota v izvršilnem postopku je v tem, da ta postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja sporne protiterjatve, temveč prisilni izvršitvi terjatve na podlagi izvršilnih naslovov (gl. I. odst. 1. čl. ZIZ). Zato mora dolžnik v primeru spornih dejstev in njihovem nanašanju na samo sporno terjatev dokazati zatrjevano protiterjatev v pravdi. Dolžnikova protiterjatev je bila v tem primeru sporna, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, in čemur dolžnik v pritožbi smiselno pritrjuje z razlogovanjem o nepomembnosti, če je upnik v odgovoru na ugovor zanikal opravljeni posek. Dolžnikova protiterjatev tako ni bila likvidna, s čimer niso bili izpolnjeni pogoji za pobot po I. odst. 311. čl. OZ in ne podan ugovorni razlog po 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ.

Sodišče druge stopnje je še ugotovilo, da dolžnik v ugovoru in sedaj v pritožbi ni navajal nobenih datumov zapadlosti sporne protiterjatve, kar je prav tako pogoj za pobot terjatve po I. odst. 311. čl. OZ. Niti ni navajal razlogov in s tem ne opravičil predpisane časovne omejitve po 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ, zakaj prenehanja terjatve zaradi materialnopravnega pobota ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Tudi glede sporne zavrnitve dokaznega predloga dolžnika za njegovo zaslišanje in opustitve opozorila oz. poziva, da dolžnik predloži (pomotoma) nepredložene dokumente, se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge za izključitev procesnega pobota v izvršilnem postopku. Ob tem dodaja, da narok v izvršilnem postopku ni namenjen dopolnjevanju nepopolnih navedb v ugovoru (tako: sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 23. 6. 2005, opr. št. II Cp 581/2005), zato izpovedbe strank ne morejo nadomestiti njenih trditev (tako: sklep Vrhovnega sodišča z dne 26.3.2009, opr. št. II Ips 53/2008). Navedbe o kršitvi poštenega sojenja in arbitrarnosti odločitve sodišča prve stopnje so neobrazložene, zato nanje ni moč odgovoriti. Pritožbeno uveljavljani razlogi tako niso podani.

V postopku na prvi stopnji tudi

ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 366. čl. ZPP in s 15. čl. ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.