UPRS sodba in sklep II U 488/2010

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
3. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Maribor zavrgel zahtevek tožnice za odpravo dopolnilnih odločb, izdanih v zvezi z vračilom preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča davčnega zavezanca A. d.d. V obrazložitvi sklepa davčni organ navaja, da je zavezancu A. d.d. odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leta 1997, 1998, 1999, 2000 in 2001. Za leto 1997 je bila po odločbi pritožbenega organa z dne 15.10.2002 odmerna odločba odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Odmerni postopek je bil v letu 2005 ustavljen, davčnemu zavezancu pa je bila dne 20.4.2005 izdana odločba o vračilu preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Za vsa ostala odmerna leta je organ druge stopnje odmerne odločbe odpravil po odločitvi upravnega sodišča v letu 2005. Zato so bile dne 20. 4. 2005 izdane odločbe o vračilu preveč plačanega nadomestila. Dne 4.2.2009 pa je davčni organ navedene odločbe delno izrekel za nične in sicer v točkah 2. do 4. izreka, kjer je bil določen način vračila sredstev iz računa Občine Pesnica, ni pa bila jasno določena obveznost Občine Pesnica za vračilo preveč plačanih obveznosti, zaradi česar v navedenih točkah odločb ni bilo mogoče izvršiti. Pri tem pa organ ni posegel v 1. točko izreka, s katero je bila davčnemu zavezancu priznana pravica do vračila, zato je v tem delu odločba o vračilu pravilna in tudi pravnomočna. Dne 4. 3. 2009 je bilo v postopku vračila izdanih pet dopolnilnih odločb, s katerimi je bila kot zavezanec za vračilo določena Občina Pesnica. Ker so te odločbe postale pravnomočne, bi bila njihova odprava mogoča le ob uporabi izrednih pravnih sredstev, za kar pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji. Prav tako Občina Pesnica za uvedbo takšnih postopkov ne izkazuje pravnega interesa, saj nima položaja stranke v postopku vračila preveč plačanih obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Občina namreč izkazuje le dejanski, ekonomski interes, kar pa ji ne daje podlage za pridobitev položaja stranke v postopku. Po ugotovitvah davčnega organa v obravnavanem primeru tudi ni prišlo do zastaranja pravice terjati vračilo preveč plačanega nadomestila. Zastaralni rok je v obravnavanem primeru začel teči z odpravo odmernih odločb v letu 2002 (za obveznosti za leto 1997), za obveznosti za ostala odmerna leta pa v letu 2005, tek zastaranja pa je bil kasneje večkrat prekinjen in je zastaralni rok pričel teči znova po vsaki prekinitvi. Do izdaje dopolnilnih odločb dne 4. 3. 2009 tako pravica davčnega zavezanca A. d.d. do vračila preveč plačanega nadomestila ni zastarala, saj ni potekel ne relativni ne absolutni zastaralni rok.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT 499-21-244/2009-2 z dne 10. 11. 2010. Pri tem v odločbi navaja, da ima Občina Pesnica z davčno upravo dne 10. 11. 1997 sklenjeno pogodbo ter aneks k pogodbi z dne 24.5.1999 o odmeri, nadzoru, obračunavanju, plačevanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V skladu s stališči Vrhovnega in Upravnega sodišča RS občina ne izkazuje pravnega interesa v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, če je za odmero nadomestila pooblastila davčno upravo. Navedeno stališče po mnenju sodišča velja tudi v postopkih vračila neutemeljeno plačanega nadomestila, ne glede na to, da je občina zavezanec za vračilo nadomestila. Ker občina v tem postopku ne izkazuje pravnega interesa, je pravico do vračila oziroma zastaranje te pravice presojati le s strani davčnega zavezanca družbe A. d.d. Tožena stranka tudi pritrjuje stališču prvostopnega organa, da ob izdaji dopolnilnih odločb pravica do vračila preveč plačanega nadomestila ni zastarala. V zvezi s sklicevanjem tožnice na pravno mnenje Davčno finančno raziskovalnega instituta B. z dne 14. 9. 2009 pa odgovarja, da davčni organ pri izdaji odločb ni vezan na navodila in mnenja občine oziroma instituta, temveč ga pri odločanju veže načelo samostojnosti ter načelo proste presoje dokazov.

Tožnica v tožbi navaja, da tožbo vlaga zaradi ničnosti izpodbijanega akta, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sporne odločbe se nanašajo na vračilo preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča davčnega zavezanca A. d.d. V zvezi z navedenimi postopki pa davčni organ tožnici ne priznava položaja stranke v postopku, prav tako je zavrnil njen ugovor zastaranja. Tožnica predlaga, da ji naj sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe prizna položaj stranke v postopku, saj uveljavlja svojo pravico in pravno korist. Meni, da je napačno razlagovanje, da po judikatih Vrhovnega in Upravnega sodišča RS občina izkazuje le dejanski, ne pa tudi pravni interes. Občina ima res z davčno upravo sklenjeno pogodbo za odmero, nadzor, obračunavanje, plačevanje in pobiranje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ne pa tudi za odmero vračila neutemeljeno plačanega nadomestila. Odločbi Vrhovnega sodišča RS št. Up 618/2003 in Up 478/2003 se nanašata zgolj na prenos pristojnosti v zvezi z odmero in pobiranjem nadomestila v korist lokalnih skupnosti, v nobenem primeru pa ne za izdajanje odločb v škodo lokalni skupnosti zaradi povračilne obveznosti. V teh primerih občina izkazuje pravni interes zaradi varovanja svojih pravnih koristi ter ima kot zavezanec za plačilo v skladu z določbo 43. člena ZUP status stranke v postopku. Tožnica v tožbi ugovarja tudi zastaranje vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zavezancu A. d.d. Odločba Ustavnega sodišča RS U-1361/02 z dne 1. 4. 2008, ki je odpravila Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Pesnica, z učinkom odprave vzpostavlja tek relativnega zastaranja po 125. členu ZDavP-2. Učinek odprave ustavne odločbe namreč pomeni zavezo za vse organe odločanja in nosilce javnih pooblastil. Zato je v vsakem primeru potek relativni rok zastaranja, saj so bile dopolnilne odločbe izdane dne 4. 5. 2009. Relativni zastaralni rok je potekel tudi upoštevaje dan plačila sporne obveznosti, ki je prvo procesno dejanje v postopku. V vsakem primeru je potekel tudi desetletni absolutni zastaralni rok, glede na to, da gre za plačila iz let 1998, 1999 in 2001. Sicer pa so tudi dopolnilne odločbe z dne 4. 3. 2009 za vračilo preveč plačanega nadomestila nične, saj niso bile izvršljive, kot je to ugotovil davčni organ. Ker nične odločbe ne konvalidirajo, je na podlagi njih potrebno razveljaviti tudi vsa opravljena procesna dejanja. Odločbe so nične tudi po določbi 145. člena ZDavP-2, ker ne izpolnjujejo pogojev za izvršilni naslov. Tožnica predlaga, da sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da dopolnilne odločbe z dne 4. 3. 2009 odpravi. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Po vložitvi tožbe je tožnica dne 23. 3 2011 vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in sicer za odložitev izvršitve izpodbijanega akta. V vlogi navaja, da je kljub relativnemu in absolutnemu zastaranju izterjave davčni organ izdal sklep o izvršbi za izterjavo neplačanih obveznostih po spornih dopolnilnih odločbah. Izvršba se bi naj opravila z rubežem denarnih sredstev tožnice na njenem zbirnem računu, na katerem se zbirajo vsa denarna sredstva za delovanje tožnice. Davčni organ je iz izvršbe izvezel denarna sredstva po določbi 166. v zvezi z 59. členom ZDavP-2 in 212. a členom istega zakona, vendar bi se z izvršitvijo tožnici povzročila težko popravljiva škoda, prizadeta pa bi tudi bila javna korist. Tožnica je v tožbi izkazala verjetnost njenega zahtevka za odpravo izpodbijanih aktov. V okviru izvršbe se bo poseglo tudi na sredstva primarne porabe in finančne izravnave, kakor tudi na ostala izvezeta sredstva, na katera se ne sme poseči za plačilo dospelih obveznosti iz zadolžitve lokalnih skupnosti. Tako se bo opravil med drugim rubež namenskih sredstev občine, ki so določena za gradnjo prizidka vrtca v Pesnici, izgradnjo vrtca v Pernici, izvedba infrastrukture, oskrbe s potno vodo v SV Sloveniji, kakor tudi izgradnja kanalizacije Pernica-III. Faza. Nadaljnja škoda bi nastala tudi zaradi blokade javne porabe in onemogočanja vračanja dolgoročnega kredita za izgradnjo šole v Pesnici. Na podlagi že sklenjenih pogodb za za izgradnjo prizidka vrtca v Pesnici in izgradnjo infrastrukture za oskrbo s pitno vodo z lokalnimi skupnostmi, bi v primeru neizvajanja sofinancerskega dela odpadla možnost sofinanciranja iz naslova republiških in evropskih sredstev. Tožnica zato predlaga, da sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijanega akta.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge navedene v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe prav tako predlaga, da se ta zavrne, saj rubež sredstev v skladu z določbami ZDavP-2 ne zajema sredstev, ki so iz izvršbe izvzeta.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v tem postopku je sklep prvostopnega davčnega organa o zavrženju tožničine vloge za odpravo odločb v zvezi z vračilom preveč plačanega nadomestila za stavbno zemljišče davčnemu zavezancu A. d.d., ker tožnica nima položaja stranke v navedenem postopku.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev, ki se odmerja na podlagi 404. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, ZDavP-2), v skladu s katerim izda davčni organ odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti. Odločba se izda na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke veljavne na dan 1. januarja leta, za katerega se določa nadomestilo. Prav tako Zakon o davčni službi (Uradni list RS, št. 57/2004, ZDS-1) v 5. členu določa, da je davčna uprava zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek državnega proračuna, proračuna skupnosti in proračuna samoupravnih lokalnih skupnosti. Iz navedenih določb torej izhaja, da je za postopke glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pristojen davčni organ, ki vodi postopke po uradni dolžnosti. V skladu s predpisom, ki ureja davčni postopek, navedene naloge vključujejo tako odmero, plačevanje, nadzor, vračilo in izvršbo, torej vse naloge, ki se nanašajo na pobiranje te obvezne dajatve. Navedeni predpisi pa občini ne dajo statusa stranke v teh postopkih ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v postopku odmere nadomestila. Tudi dejstvo, da davčni organ o nadomestilu odloči na podlagi podatkov občine ter da je nadomestilo v skladu z Zakonom o financiranju občin prihodek občine, občini ne daje pravice oziroma s tem ne izkazuje pravnega interesa za priznanje statusa stranke v postopku. Navedene okoliščine utemeljujejo le njen ekonomski interes, ne pa pravni interes, ki lahko edini predstavlja pravno podlago za udeležbo v konkretnem postopku. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepov Vrhovnega sodišča RS v več zadevah, npr. I Up 65/2010, I Up 422/2008, I Up 519/2008. Navedene odločbe se sicer nanašajo na primere odmere nadomestila za stavbno zemljišče, vendar Vrhovno sodišče kot odločilni razlog za neizkazovanje pravnega interesa za status stranke utemeljuje z določbami Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčni službi, da je za vodenje postopka pristojen davčni organ. Z ozirom na to, da davčni postopek vključuje tudi vračilo neutemeljeno plačanih dajatev, to posledično po presoji sodišča pomeni, da navedeno stališče velja tudi v primeru vračila preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Takšno stališče je že tudi zavzelo Upravno sodišče v zadevi U 257/2007 in II U 166/2009 (v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 148/2010). Ker torej tožnici nobeden od navedenih predpisov ne daje pravice, da bi kot stranka ali stranski udeleženec sodelovala v odmernem postopku, posledično tudi nima pravice vlagati pravnih sredstev oziroma zahtevati sodno varstvo zoper odločbe v zvezi z nadomestilom za stavbno zemljišče, zato je davčni organ tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrgel njeno vlogo za odpravo odločb o vračilu preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ker je odločitev davčnega organa glede na navedeno pravilna, se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih razlogov, ki se nanašajo na vprašanje zastaranja.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

K 2. točki izreka:

Tožnica je v postopku tudi predlagala izdajo začasne odredbe in sicer, da sodišče do pravnomočne odločitve o njeni tožbi odloži izvršitev izpodbijanega sklepa Davčnega urada Maribor. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. To pomeni, da se lahko začasna odredba izda le do pravnomočne sodne odločbe. V obravnavanem primeru pa je sodišče s to sodbo že odločilo o tožničini tožbi ter je sodba v skladu z določbo 73. člena ZUS-1 postala tudi pravnomočna. S tem pa niso več izpolnjeni pogoji za odločanje o začasni odredbi, zato je sodišče tožničin predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo.

K 3. točki izreka:

Tožnica je v tožbi zahtevala povrnitev stroškov sodnega postopka. V skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na podlagi navedene določbe je zato sodišče tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.