UPRS sklep I U 2183/2009

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je na podlagi 2. odstavka 298. d člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo; ZIZ) in 2. odstavka 3. člena Pravilnika o disciplinskem postopku zoper izvršitelja (Uradni list RS, št. 95/02 in 40/06; Pravilnik) zavrnila predlog tožnic, da minister za pravosodje uvede disciplinski postopek proti izvršitelju A.A., zaradi nepravilnosti v izvršilnem postopku, vodenem pod opr. št. In 211/05 Okrajnega sodišča v ... Tožena stranka je ocenila, da niso utemeljene očitane kršitve, da naj bi izvršitelj vedel, da imata dolžnici (B.B. in C.C.) pooblaščenko, vendar ji ni vročil pravnomočne odredbe in poziva za opravo izvršbe, da je kršil pravilo vrstnega reda, da ni upošteval osebnega dostojanstva C.C., s tem, da ji je poziv vročil na dan največjega slovenskega krščanskega praznika in jo je s svojim arogantnim obnašanjem in grožnjami tako vznemiril, da je doživela lažji srčni napad; da je bil rok od vročitve vabila do oprave izvršilnega dejanja v nasprotju z ZIZ; da je bil obračun neskladen z veljavnimi tarifnimi postavkami o sodnih izvršbah in v celoti nezakonit.

Tožnici se ne strinjata z odločitvijo tožene stranke. V tožbi podrobneje pojasnjujeta zatrjevane kršitve in potek postopka. Menita, da tožena stranka v svojem sklepu v celoti prezre predmetno zadevo in njuno navedbo in je vsebinsko sploh ne obravnava. Predlagata, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Zakon o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) v 6. točki 36. člena predpisuje splošno procesno predpostavko za vložitev tožbe v upravnem sporu in omejuje dopustnost tega spora v primerih, ko tožnik ne izkaže, da so z upravnim aktom prizadete njegove pravice in pravne koristi. Pravico do meritorne odločitve namreč izkazuje le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, da bi mu ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi mogel doseči. Povedano drugače, tožnik mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep tožene stranke, izdan v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti sodnega izvršitelja A.A. Postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti je bil sprožen na pobudo tožnic, kar pa še ne pomeni, da je postopek stekel zaradi varovanja njune pravice ali pravne koristi. Tožnici sta bili le predlagateljici predloga sprožitve disciplinskega postopka, z izpodbijanim sklepom pa bi bilo lahko eventualno poseženo le v pravico sodnega izvršitelja. Sankcija razrešitve bi tako vplivala na stranke v drugih postopkih prisilne izvršbe, ne pa nanju. Pravic oziroma pravnih koristi drugih pa tožnici ne moreta varovati. Svoje pravice lahko uveljavljata le v postopku izvršbe s predlogom za izločitev sodnega izvršitelja.

Tudi določbe ZIZ in Pravilnika kažejo na to, da tožnici kot predlagateljici predloga ne uživata lastnosti strank niti v upravnem niti v sodnem postopku. Glede na določbo 3. odstavka 298. d člena ZIZ zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, lahko izvršitelj v roku 15 dni od njene vročitve vloži pritožbo, o kateri odloča disciplinska komisija pri zbornici. To pomeni, da ima varstvo zoper odločbo ministra le izvršitelj, ne pa tudi predlagatelj predloga. Tudi določba 2. odstavka 5. člena Pravilnika, ki ureja ustno obravnavo, določa, da se vabilo na ustno obravnavo vroči izvršitelju, tako da mu od prejema do dneva obravnave ostane najmanj 8 dni za pripravo na obravnavo. Vročitev vabila predlagatelju postopka ni predvideno. Le določba 6. člena (navzočnost na obravnavi) v 2. odstavku določa, da se obvestilo o ustni obravnavi vročit tudi predlagatelju predloga, vendar je to le obvestilo o ustni obravnavi, ne pa vabilo nanjo.

Izpodbijani sklep zato ni z ničemer posegal v pravni položaj tožnic. Kot je bilo že navedeno je merilo za obstoj pravnega interesa odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožeča stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoji pravni položaj. Glede na razloge, ki jih je navedlo sodišče v tem sklepu, izpodbijani sklep v pravni položaj tožnic ne posega, zato morebitni uspeh v upravnem sporu tega položaja ne bi z ničemer izboljšal. To pomeni, da tožeča stranka že ob vložitvi tožbe ni izkazovala pravnega interesa, zato je sodišče moralo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).