VSL sodba I Cpg 1089/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo zneska v višini 259,29 EUR, skupaj z obrestmi po 5 % letni obrestni meri od dne 05. 08. 2008 dalje do plačila ter plačilo stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedeno, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožeča stranka odškodnino sicer resda plačala svojemu zavarovancu, vendar tožeča stranka ni dokazala, da je bil njen zavarovanec (P. S. d.o.o.) v času prevoza in nastanka poškodbe lastnik obravnavanega vozila in v tem svojstvu oškodovanec.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, določil Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti. Predlagala je, da drugostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa prizna stroške pritožbenega postopka, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Priglasila je stroške v zvezi s pritožbo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Peti odstavek 458. čl. ZPP določa, da o pritožbi zoper sodbo ali sklep v postopku v sporu majhne vrednosti odloča sodnik posameznik. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti v smislu 1. odst. 443. člena v zvezi s 1. odst. 495. člena ZPP. Zato je mogoče skladno s specialno določbo 1. odst. 458. čl. ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je prišlo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo določila Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Ur.list SFRJ – Medjunarodni ugovori i drugi sporazumi, št. 11/58, CMR), saj določila CMR niso pravilna materialnopravna podlaga za razrešitev spora v konkretni zadevi. Namreč, CMR se uporablja za ureditev razmerij z mednarodnim elementom, ki nastanejo z vzpostavitvijo pogodbenega razmerja na podlagi prevozne pogodbe. Kot izhaja iz navedb tožeče stranke, so bili v pogodbeno razmerje prevozne pogodbe vpleteni: pošiljatelj (V. AG), prevoznik (A. F. K., s.p.), izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da je v CMR (Priloga A6) kot prejemnik tovora naveden E. H. H., d.o.o., ne pa tudi zavarovanec tožeče stranke (P. S., d.o.o.). Ker slednji kot zavarovanec tožeče stranke ni udeležen v tristranem razmerju iz prevozne pogodbe, se določila CMR ne uporabljajo, pač pa se uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava o odškodninski odgovornosti.

Uporaba omenjenega konvencijskega določila bi bila morebiti utemeljena, če bi tožeča stranka vsaj zatrjevala, da uveljavlja odškodninsko terjatev namesto pošiljatelja ali prejemnika blaga (kar bi seveda morala tudi ustrezno substancirati).

Delno je potrebno pritrditi tudi pritožbenemu očitku, ki se nanaša na tolmačenje 17. člena CMR, saj je prvostopenjsko sodišče zmotno tolmačilo omenjeni člen konvencije in zmotno presodilo, da slednji predstavlja podlago za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov vseh oškodovancev, ki jim je zaradi prevoza na blagu nastala škoda. Takšna razlaga pogodbenega določila ne vzdrži namenske in sistemske razlage 17. člen CMR, ki se sicer glasi: „Prevoznik je odgovoren za popolno ali delno izgubo blaga ali za poškodbo, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve, kot tudi za kakršnokoli zamudo pri izročitvi“. Citiranega člena konvencije ni mogoče razlagati kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, namreč da bi lahko od prevoznika vsakdo, ki mu je nastala škoda, zahteval njeno povrnitev. Potrebno je namreč izhajati iz namena in konteksta konvencije in udeleženih pogodbenih strank, ki so samo tri. Po tej materialnopravni podlagi lahko povrnitev škode od prevoznika zahtevata zgolj prejemnik blaga in pa pošiljatelj – do trenutka izročitve tovornega lista in blaga prejemniku sta v pravnem razmerju pošiljatelj blaga in prevoznik, od tega trenutka dalje pa prevoznik in prejemnik blaga. Omenjeni člen ne vzpostavlja podlage za splošno odškodninsko odgovornost prevoznika blaga nasproti vsakomur, ki bi lahko bil z dejanjem prevoznika oškodovan. CMR se namreč uporablja za v 1. členu konvencije navedena pogodbena razmerja.

Tako tudi ni relevantna lastninska pravica na blagu v tranzitu, kar izrecno izpostavlja izpodbijana sodba kot odločilni moment za odločitev o zahtevku. Tudi če bi bili zavarovanec tožeče stranke in tožena stranka v razmerju pogodbenih strank iz prevozne pogodbe (ampak tožba na takšni podlagi ne temelji), lastninska pravica na blagu glede uveljavljanja zahtevkov iz naslova odškodninske odgovornosti ni relevantna za odločitev o zahtevku.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo prvostopenjskega sodišča na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku uporabiti pravila glede splošne odškodninske odgovornosti in presoditi, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (1. odst. 165. člena ZPP).