VSL sklep I Cpg 105/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo:

predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo z dne 02. 11. 2010 (1. točka izreka) in

predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks z dne 03. 11. 2010 (2. točka izreka).

Zoper sklep se je pravočasno, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse ugodi, oziroma podredno da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede kršitev po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

Pritožnica kot nosilna razloga, spričo katerih po njenem prepričanju izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, navaja, da je sodna praksa kot cenzus za taksno oprostitev določila zakonsko določeno minimalno plačo v RS ter da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine njenega mesečnega dohodka ne bi smelo upoštevati invalidnine. Navaja še, da je njeno finančno stanje že več let nevzdržno.

0110. 2008 je začel veljati Zakon o sodnih taksah (ZST-1), ki v 39. členu določa, da se taksa v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. To izhodišče je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in kot podlago za odločitev v tej zadevi uporabilo Zakon o sodnih taksah (ZST).

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks po 1. odst. 13. člena ZST, ki se ga na podlagi 168. člena ZPP uporablja pri odločanju glede oprostitve plačila sodnih taks.

Po 1. odstavku 13. člena ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sklep o oprostitvi izda na predlog stranke in na podlagi dokazil, ki jih mora stranka predložiti predlogu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa dovolj jasno povedalo, da se je pri odločanju oprlo na podatke iz spisa, ki jih je navedla in predložila tožeča stranka. Kot upoštevno okoliščino je upoštevalo njen mesečni prihodek iz naslova pokojnine in invalidnine v skupnem znesku 512,55 EUR. Glede na ugotovljeni znesek tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila taks, za kar se zavzema pritožba. Občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje je pravni standard, ki ga sodišče oceni glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje so sodišču pri tem lahko v pomoč tudi kriteriji, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoč (ZBPP) in z njim v zvezi Zakon o socialnem varstvu (ZSV). Tako je po prepričanju pritožbenega sodišča pogoj za taksno oprostitev izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Glede na podatke iz predloga za taksno oprostitev, ki jih je na tej podlagi ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje, je mogoče izračunati, da lastni dohodek tožeče stranke presega dvakratnik minimalnega dohodka, določenega v 22. členu ZSV (trenutno 229,52 EUR). Zato je sodišče prve stopnje njen predlog za taksno oprostitev pravilno zavrnilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri mesečnem dohodku ne bi smelo upoštevati invalidnine, saj le-ta dejansko predstavlja dodatek za tujo pomoč za težja dela in prevoze in je kot tak primerljiv s pokojninskim dodatkom za pomoč in postrežbo. Prvi odstavek 27. člena ZSV določa, da se v lastni dohodek štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen: dodatka za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč, otroškega dodatka, dodatka za nego otroka, pomoči za opremo novorojenca, stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, štipendij in drugih prejemkov, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje, sredstev, namenjenih odpravi posledic elementarne nesreče, denarne socialne pomoči po tem zakonu in po predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti. Upoštevaje, da invalidnine ni med taksativno naštetimi prejemki, ki se ne šteje v lastni dohodek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je invalidnino pri mesečnem prihodku vlagateljice upoštevalo, pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.