VSRS Sodba II Ips 77/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 908,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik je s tožbo z dne 21. 4. 1997 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 72.859,28 EUR (prej 17,460.000,00 SIT).

2Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 3.964,28 EUR (prej 950.000,00 SIT), v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po pritožbi tožnika je drugostopenjsko sodišče sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotilom, naj dejansko stanje dodatno razišče z dopolnitvijo izvedenskega mnenja glede vprašanja, ali je ishemična lezija možganov posledica prometne nesreče z dne 31. 8. 1995 in ali je zaradi nje tožniku nastala nepremoženjska škoda. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju odločilo, da ishemična lezija možganov ni posledica te prometne nesreče in da že prisojena odškodnina predstavlja primerno satisfakcijo za telesne bolečine in strah v zvezi z izkazano poškodbo vratne hrbtenice in udarcev v glavo.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in je v zavrnilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB, v nadaljevanju ZPP). Revident ne soglaša z navedbo sodišča prve stopnje, da temelj odškodninskega zahtevka ni sporen in da je sporna le njegova višina. Navaja, da je iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v Ljubljani izhajalo, da majhne izhemične lezije možganov, ki bi bila komplikacija obravnavanega škodnega dogodka, ni mogoče povsem izključiti, hkrati pa tudi, da ugotovljena okvara možganov ne razloži vseh težav, ki jih tožnik navaja, še posebej ne trajnega glavobola in duševnih težav. Sodišču očita, da je neupravičeno zavrnilo njegov predlog za pritegnitev novega izvedenca, ki bi dokončno odgovoril na omenjeno dilemo. Ne strinja se z oceno sodišča, da je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel le poškodbo vratne hrbtenice in udarec v glavo, saj na tak način ni mogel utrpeti zatrjevanih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Revident ponovno navaja, da so se vse njegove zdravstvene težave pričele šele po prometni nesreči v letu 1995. To pa izhaja tudi iz odločbe Invalidske komisije ZPIZ, ki je ugotovila trajno nezmožnost višjih psihičnih funkcij ter očesno patologijo. Svoje navedbe utemeljuje z mnenji dr. Z., spec. klinične psihologije in dr. V., spec. nevropsihiatrinje. Prvi je pri revidentu po prometni nesreči avgusta 1995 ugotovil znake psihoorganske prizadetosti spominskih funkcij ter vzdrževanja in znižanega obsega koncentracije, v svojem mnenju pa ugotovil 30% izgubo intelektualnih funkcij, 30 % izgubo spominskih funkcij, 40 % izgubo koncentracije, labilnost in 30-40 % spremenjenost s trendom slabšanja. Slednja pa je v svojem izvedenskem mnenju podala diagnozo poškodbe možganovine v zatilnem režnju, kjer so centri za vid ter z gotovostjo trdila, da je prišlo do mikro poškodb, kar je povzročilo propad na celičnem nivoju in posledično psihoorganski sindrom, ki se kaže na intelektualnem in čustvenem področju. Revident vztraja, da omenjene težave nikakor ne morejo biti posledica zloma lobanjskega dna, ki ga je utrpel v letu 1967. Graja tudi presojo sodišča, ki je ocenilo, da je izvedensko mnenje dr. Tomori drugotnega pomena. Meni, da se sodišče ni dovolj poglobilo in raziskalo psihogeneze nastanka njegovih subjektivnih težav, kar pa je naloga prav izvedenca psihiatrične stroke. Revident tako predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi ter vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu prvostopenjskega sodišča, oziroma o zadevi odloči v skladu s 379. členom ZPP v povezavi s 380. členom ZPP.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo tudi odgovorila. Navaja, da revizija dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno, zavrača pa tudi revidentove navedbe glede izvedenskih mnenj. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

6Revizija ni utemeljena.

7Tožnik drugostopenjskemu sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo z zmotno in napačno presojo obstoječih listinskih dokazov, zlasti pa izvedenskih mnenj. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so revidentovi očitki neutemeljeni. Sodba je obrazložena, saj je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe, o tem, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo, pravilno pa je tudi zavrnilo pritožbeni očitek, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi.

8Tudi navedbe revidenta, da bi se sodišči pri odločitvi morali bolj opreti na izvedensko mnenje dr. T., ki naj bi bilo zanj ugodnejše, ne držijo. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da je njeno mnenje pomanjkljivo prav glede vprašanja vzročne zveze med prometno nesrečo in ishemično lezijo možganov. Iz zaključkov dr. T. namreč izhaja zgolj, da so psihične težave revidenta posledica spremenjene življenjske situacije po poškodbi leta 1995 (poleg poškodbe še ločitev in izguba zaposlitve), ni pa iz ugotovitev v mnenju mogoče sklepati, koliko je na te zdravstvene težave dejansko vplival obravnavani škodni dogodek.

9Neutemeljene pa so tudi navedbe revidenta, da bi sodišče moralo upoštevati mnenji dr. Z. in dr. V., saj je obe mnenji revident pridobil še pred začetkom pravdnega postopka. Zaradi varstva pravice do izjave strank v postopku, v primeru, ko druga stranka ne soglaša, da se to mnenje v postopku upošteva kot dokaz, sodišče ugotovitve iz predloženih mnenj lahko upošteva le kot del strankinih navedb (Zobec, J.: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 243). To pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi storili, kot je tudi obrazložilo sodišče druge stopnje v svoji prvi, razveljavitveni odločbi.

10Glede na to, da sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja nista zagrešili nobene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev, da ishemična lezija in zdravstvene težave, ki iz nje izvirajo, niso posledica škodnega dogodka iz leta 1995. Tako je pravilna odločitev, da v tem delu ni podana vzročna zveza in tudi ni podlage za odškodninsko odgovornost toženke.

11Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je, skladno z določbami 378. člena ZPP, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 908,82 EUR (1.650 točk po 0,459 EUR, kar znaša 757,35 EUR in 20 % DDV, ki znaša 151,47 EUR).