VSL sodba I Cp 2541/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo denarne odškodnine v znesku 5.876,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.939,10 EUR.

2Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očita nepopolnost pri ugotovitvi dejanskega stanja, saj zaradi neizvedenih dokazov niso znane okoliščine objave članka in fotografije, ki sta sama po sebi protipravna. Sodišče bi lahko izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnice, ki je sodišče obvestila, da bo v letu 2010 v Sloveniji, ter v tej zvezi navedla termin. Sodišče lahko oceni njene bolečine po pravični oceni. V konkretnem primeru je gotovo, da so pri tožeči stranki nastale duševne bolečine, zato je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju in po višini. Ni sporno, da tožeča stranka zaradi objave ne bi utrpela duševnih bolečin. Tega dejstva tožena stranka sploh ni prerekala. V nadaljevanju pritožbe zgolj ponavlja svoje tožbene trditve in zaključuje, da je medijem očitno vse dovoljeno, ne glede na to, ali s tem koga prizadenejo in ta zato trpi duševne bolečine.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistven del pritožbe je usmerjen v zatrjevanje protipravnosti ravnanja tožene stranke kot enega kot elementov odškodninskega delikta (poleg protipravnosti ravnanja povzročitelja škode so elementi odškodninskega delikta še: nastanek škode, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter obstoj odgovornosti povzročitelja škode), ki morajo biti, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, podani kumulativno. Takšna pritožbena usmeritev pa je brezpredmetna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke, ker je brez tožničine privolitve v članku z naslovom „/XXXXXX/ s Plaboyem“ objavilo fotografijo gole tožnice, ki je bila povzeta iz ameriške izdaje Playboya. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da že sama objava fotografije brez tožničinega dovoljenja pomeni poseg v njeno pravico do varovanja lastne podobe. Prvostopenjsko sodišče je torej glede vprašanja protipravnosti ravnanja tožene stranke sledilo tožbenim trditvam, zato to vprašanje ne more biti predmet pritožbenega razpravljanja (1).

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ker ni dokazala drugega elementa odškodninskega delikta in sicer nastanka škode. Sama kršitev osebnostne pravice namreč ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Njene posledice se morajo manifestirati v obliki pravno priznane škode. Gre za nepremoženjsko škodo, oblike nepremoženjske škode pa so skladno s 132. členom Obligacijskega zakonika (OZ) telesne bolečine, duševne bolečine, strah ter okrnitev ugleda pravne osebe. Za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice se priznava denarna odškodnina, kadar moč in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. Oškodovancu gre torej denarna odškodnina samo, če zatrjuje in tudi dokaže, da je zaradi posega trpel duševne bolečine. Te se ne predpostavljajo že same po sebi, kot v pritožbi meni tožnica. Treba jih je dokazati, pri tem pa je najprimernejši dokaz za presojo duševnega trpljenja prav zaslišanje stranke, saj je za določitev denarne odškodnine ključno osebno dojemanje oškodovanca. Takšna presoja pa je bila sodišču onemogočena, izključno iz razlogov na strani tožnice same. V obravnavani zadevi je sodišče kar štirikrat poskušalo izvesti dokaz z zaslišanjem tožnice. Na tri naroke za glavno obravnavo ni pristopila, enega pa je sodišče zaradi napovedi njenega nepristopa preložilo. Z dopisom z dne 23.9.2009 je tožnico celo pozvalo,da v roku 15 dni sporoči, ali se je sploh pripravljena udeležiti zaslišanja in da naj v primeru pripravljenosti sporoči vsaj dva ustrezujoča termina, vendar pa se tožnica na navedeni poziv sodišča ni odzvala niti po urgenci, ki ji jo je sodišče poslalo 19.10.2009. Ob takšni pasivnosti tožnice je bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno. Pri tem je treba poudariti, da mora sodišče poskrbeti, da se postopek čim hitreje izvede. Hitro izvedeni postopek je v interesu pravdnih strank, zato je na njih primarno breme prispevanja k njegovi pospešitvi. Pri tem ne gre za obveznost do sodišča, ampak najprej obveznost stranke do same sebe, saj je v njenem interesu, da čimprej pride do realizacije pravice, ki je predmet njene tožbe. Pasivnost stranke gre zato njej v škodo.

6Glede na navedeno je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

------------------------------------------------------------------

(1) Navedeni zaključek sodišča prve stopnje bi bil lahko pomanjkljiv, saj ne vsebuje presoje ugovora tožene stranke, da je z objavo članka s ponatisnjeno fotografijo izvrševala svojo ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja in da zato ni posegla v osebnostne pravice tožeče stranke. Varstvo osebnostnih pravic upodobljene osebe namreč ni absolutno. Poseg v lastno podobo lahko opravičuje drug interes oz. druga pravica, v obravnavanem primeru pravica do obveščenosti, ki je le druga plat oz. zrcalna podoba pravice svobode izražanja. Sodišče bi zato moralo opraviti vrednostno tehtanje, ki naj pokaže, ali je v luči vseh okoliščin konkretnega primera izvrševanje ene pravice prekomerno poseglo v izvrševanje druge.