VSL sodba I Cpg 1102/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25813/2008 z dne 16. 05. 2008 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter iz razloga kršitve ustavnih pravic, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter predodelitev zadeve drugemu sodniku, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik uvodoma sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev ustavne pravice do argumentirane sodbe (22. in 25. člen Ustave RS). Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2003, sklep Ustavnega sodišča Up 201/01). Od tega pravila sodna praksa odstopa v primerih, ko gre za jasne tožbe in preproste primere, ki ne dopuščajo dvoma o tem, katera odločilna dejstva so tista, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek utemeljen in na kateri pravni podlagi.

6Iz pravice po 25. členu Ustave RS izhaja, da ima stranka pravico do pritožbe oziroma, da stranka pravico do pritožbe lahko učinkovito uresniči v primeru, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji odločba sodišča prve stopnje. Standard ustrezne obrazloženosti sodne odločbe predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov, presega zahtevani standard obrazloženosti. Le, če bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Iz tožbe in posledično obrazložitve izpodbijane sodbe je po presoji višjega sodišča mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve. Gre za enostavno zadevo, z jasno tožbo - tožnik je za toženca opraviI storitve, ki jih toženec ni plačal. To je trditvena podlaga tožbe in to so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago odločitve kot to tudi izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka substanciranemu prikazu opravljenih storitev (po vrsti opravljenih storitev) in višini posameznega zneska ni konkretizirano nasprotovala kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Ugovora, da je tožnik delo opravil malomarno, pritožnik z ničemer ni dokazal: dejstvo, da v davčnem postopku ni uspel, pa samo po sebi ne dokazuje njegovih trditev o nestrokovno opravljenem delu, še zlasti, ker zoper davčno odločbo ni vložil pravnega sredstva.

7Ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo, ne drži pritožbeni očitek, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne zajema prvin pravne odločitve, da ni formalnologično neoporečna in niti, da po vsebinski plati ni prepričljiva. Izpodbijana sodba vsem navedenim zahtevam zadosti, zaradi česar višje sodišče pritožbene navedbe o kršitvi ustavne pravice do argumentirane sodbe ocenjuje kot neutemeljene.

8Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo izpodbijane sodbe in sicer, da tožena stranka ni ovrgla trditve tožeče stranke, da v času sestavljanja pripomb na zapisnik v slovenski sodni praksi in strokovni literaturi še ni bilo izoblikovano stališče o tem, kdaj se šteje, da je bil davčni zavezanec v sodelovanju s t.i. missing trader družbo dobroveren. Trditve sodišča prve stopnje tudi ni protislovna kot ji to neutemeljeno očita pritožnik. Drži, da je sodna praksa citirana v samem davčnem zapisniku, vendar gre zgolj za splošne smernice pri ravnanju davčne uprave ter nacionalnega sodišča, navedena sodna praksa pa ne daje definicije goljufije, niti tega, kateri so tisti objektivni elementi, na podlagi katerih je mogoč zaključek, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Prav tako nobena od citiranih odločb ne daje odgovora na vprašanje, kako bi davčni zavezanec vedel ali moral vedeti, da je bil odbitek vstopnega DDV iz naslova prejetih računov izveden z goljufijo oziroma katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bil mogoč tak sklep. Tega ne pojasnjuje niti pritožnik, pač pa zgolj s pavšalnim sklicevanjem na odločbi C-439/04 in C-440/04 ter posameznimi citati iz navedenih odločb skuša prikazati, da študij tuje literature in sodne prakse ni bil potreben. Da bi tožena stranka vtoževani račun iz tega razloga zavrnila, ni trdila niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi.

9Pritožbena navedba, da bi vsak povprečen strokovnjak na svojem področju moral poznati temeljne judikate, kar sodbe Sodišča evropskih skupnosti je, je pravno nerelevantna. Vtoževana računa ne vsebujeta zgolj študija tuje literature in judikature, pač pa tudi druga opravila, ki so izrecno navedena in specificirana v specifikaciji opravljenega dela. Le-tej v postopku na prvi stopnji (in niti v pritožbi) pritožnik ni konkretizirano ugovarjal kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Ne drži niti pritožbena navedba, da je celotna specifikacija objektivno nepreverljiva. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji v dokaz svojih navedb predložila specifikacijo opravljenega dela, ki ji je tožena stranka ugovarjala povsem na splošno in brez vsakršnih dokazov – zgolj z navedbami, da je šlo za enostavno opravilo, za katero je potrebna le ena ura dela ter, da tožeča stranka v pripombah na zapisnik ni navedla strokovne literature in judikatov, ki jih je bilo potrebno študirati. Iz predložene specifikacije je natančno razvidno, kaj je bilo opravljeno in koliko časa je bilo potrebnega za vsako konkretno opravilo. Pravdni postopek ni namenjen preverjanju pravilnosti obračunov samih po sebi; dodatne dokazne zahteve, ki se nanašajo na posamezni obračun ter dokazila bi morala tožeča stranka predložiti zgolj na podlagi substanciranih ugovornih navedb tožene stranke. Tožena stranka, ki vtoževanih računov ni plačala, le-tem ni ugovarjala. Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Tožena stranka dejanskega zaključka izpodbijane sodbe, da računom ni ugovarjala, ne izpodbija. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati, pomeni pa, da je zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke (prim. III Ips 75/97). V kolikor je torej tožena stranka menila, da sta računa objektivno nepreverljiva, potem gre za dejstvo, katerega mora dokazovati sama, če je potrebno tudi z izvedencem.

10Prav tako ne drži, da bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je med strankama sporna količina davčnega svetovanja. Za odločitev ni relevantno katero konkretno literaturo ter judikate je tožeča stranka pri svojem delu uporabljala ter koliko ur je porabila (zgolj) za študij, saj naloga tožeče stranke ni bila študij strokovne (tuje) literature in sodne prakse, pač pa davčno svetovanje zaradi sestave pripomb na zapisnik davčnega organa, česar pritožnik niti ne zanika. Da bi tožena stranka vtoževana računa zaradi sporne količine davčnega svetovanja zavrnila, ni trdila niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi.

11Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega naziranja tožene stranke glede opredelitve davčnega svetovanja, s čemer naj bi kršilo je 22. člen Ustave. Ena temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, ter se do njih opredeli, če so dopustne in za odločitev relevantne. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, pa je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, se pravica do izjavljanja in njej ustrezajoča obveznost sodišča do opredelitve nanašata tudi na pravna vprašanja. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna (prim. Up-130/04). V čem naj bi bilo pravno naziranje tožene stranke glede pravnega razmerja med davčnim svetovalcem in stranko pravno relevantno za rešitev spora, katerega bistvo je ali sta pogodbeni stranki dvostranskega odplačnega razmerja izpolnili vsaka svoje pogodbene dolžnosti, tožena stranka ni pojasnila niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku (temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni, prim. III Ips 111/2007), prav tako pa ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh, tudi nerelevantih pravnih naziranj pravdnih strank. Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja.

12Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj primerjava z odvetniško tarifo ni relevantna. Izpodbijana sodba na strani 3. navaja, da tožeča stranka ni zavezana javno objavljeni tarifi (česar pritožnik ne izpodbija), zato primerjava z odvetniško tarifo ni relevantna. Pri tem višje sodišče še dodaja, da 2. člen Zakona o odvetniški tarifi določa, da je odvetniška storitev delo, ki ga odvetnik opravi za stranko v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, stroški odvetniške storitve pa so vsota odvetniških nagrad, ki po zakonu pripadajo odvetniku za opravljeno storitev, in izdatkov, posebej določenih v 6. delu Tarife. Že zgolj zaradi dejstva, da odvetništvo in način odvetniškega plačila ureja zakon, napotuje na zaključek, da primerjava z odvetniško tarifo ni primerna. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče ni izoblikovalo merila, ki bi toženi stranki omogočalo preizkus, ali je nagrada „pravilna“ in „običajna“. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, da je zaračunana tarifa običajna, kar je ugotovilo na podlagi smernic za oblikovanje cen storitev davčnega svetovanja, ki jih je izdal Slovenski inštitut za revizijo v letu 2003, česar tožena stranka ne izpodbija. Poleg tega ni šlo za višjo tarifo kot jo tožeča tožeča stranka običajno zaračunava (primerjava s ponudbo tožeče stranke družbi H. K. d.o.o.), česar pritožnik prav tako ne izpodbija. Tožena stranka tudi ni trdila, da bi primerljiva davčno svetovalna družba tovrstno storitev opravila po nižji ceni in ne nazadnje – če je menila, da je zaračunana cena previsoka ali, da je obseg dela neustrezen, bi račun lahko zavrnila.

13Višje sodišče kot neutemeljeno ocenjuje pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na zneske prisojenih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo listovno številko spisa, na kateri so stroški tožeče stranke specificirani, pri čemer tožeči stranki niti ni priznalo vseh priglašenih stroškov, kar je prav tako razvidno iz v spis vloženega stroškovnika.

14Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.