VSL sodba I Cpg 1475/2010

Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo, da:

- ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 71735/2008 z dne 26. 09. 2008 v dajatvenem delu za znesek glavnice v višini 1.800,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 05. 2008 dalje in v stroškovnem delu (1. točka izreka),

- se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 71735/2008 z dne 26. 09. 2008 v preostalem delu 1. točke izreka (za znesek 5.240,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (2. točka izreka),

- je dolžna tožeča stranka v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 277,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2Zoper izpodbijano odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Ker je tožeča stranka v postopku delno uspela (1. točka izreka), pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni presojalo (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožnica je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti vzdrži v veljavi navedeni sklep o izvršbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna iz naslednjih razlogov.

6Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je tožena stranka zastopnik za ladijskega prevoznika P. C. Nadalje je navedla, da je pri njej naročila storitev križarjenja za svoje goste ter da je račun, ki ji ga je izstavila tožena stranka, delno plačala (v višini 12.460,18 EUR). Ker je naročilo kasneje odpovedala, bi ji morala tožena stranka, po njenem mnenju, po odštetju stroškov odpovedi 5.418,75 EUR, vrniti znesek 7.041,60 EUR. Trdila je, da se ji je tožena stranka zavezala navedeni znesek vrniti, vendar pa tega ni storila.

7Tožena stranka stranka se je branila z navedbami, da stranki poslujeta že dalj časa ter da je tožeči stranki znano, da tožena stranka posreduje pri storitvah turističnih produktov ladijskih družb. Ker sama ne organizira potovanj je vezana na pogoje ladijskih družb. Tako je tudi v tem primeru tožeči stranki posredovala potovanje pod pogoji, določenimi s strani ladijske družbe P. C. Ker je tožeča stranka 41 dni pred križarjenjem od njega odstopila, je družba P. C. kot stroške odstopa, ki se obračunajo glede na oddaljenost odstopa, obračunala znesek v višini 50% cene križarjenja in zato upravičeno zadržala znesek 10.659,44 EUR. Toženi stranki je nakazala znesek 1.780,00 EUR, zato je tožeča stranka upravičena zgolj do vračila tega zneska. Tožena stranka se je zavezala zgolj za to, da si bo pri družbi P. C. prizadevala doseči nižje odstopne stroške, kar pa ji ni uspelo.

8Glede na navedeno trditveno podlago pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka posredovala pri sklepanju pogodb med ladijskim prevoznikom družbo P. C. kot naročiteljem in tretjimi osebami. Glede na navedbe v tožbi je nadalje tudi utemeljen sklep, da je tožeča stranka vedela, da tožena stranka v tem poslu zastopa družbo P. C., torej da sklepa z njo pogodbo v imenu in za račun svojega naročitelja. Takšno razmerje je zato treba šteti kot agencijsko pogodbo (807. člen Obligacijskega zakonika s spremembami, Uradni list RS, št. 83/2001, nadalje: OZ), ki se v pomorskem pravu obravnava po pravilih, ki veljajo za pogodbo o pomorski agenciji (659. člen Pomorskega zakonika, Uradni list RS, št. 26/2001 s spremembami, nadalje: PZ).

9Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil dogovor o samem križarjenju sklenjen pod splošnimi pogoji družbe P. C., ki so glede predčasnega odstopa v času od 15 do 44 dni pred začetkom potovanja določali 50% stroškov odpovedi. Navedena ugotovitev je, glede na razmerje med pravdnima strankama in družbo P. C. logična, saj je zastopnik vezan na navodilo oziroma pooblastilo naročitelja.

10Glede uporabe splošnih pogojev družbe P. C. je tožena stranka na naroku dne 11. 01. 2010 pojasnila, da so bili ti med strankama dogovorjeni, tožeča stranka pa je odgovorila, da se o tem ne more izjaviti (3. odstavek na list. št. 43). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot priznano zatrjevano dejstvo, da je bila dogovorjena uporaba splošnih pogojev družbe P. C. Ne gre torej za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnika o glavni obravnavi, zato pritožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa tudi očitek relativno bistvene kršitve določb iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 214. člena ZPP, ko je štelo to zatrjevano dejstvo za priznano. Ker gre za vprašanje, glede katerega je odločilno zaznavanje (tožeče) stranke, učinka priznanja dejstva le-ta ne more preprečiti z izjavo, da se o dogovoru ne more izjaviti.

11Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot pavšalno navedbo tožeče stranke, da predložene listine ne dokazujejo, da bi šlo za splošne pogoje družbe P. C. oziroma, da bi bili to njeni splošni pogoji, veljavni v času, ko je tožeča stranka naročila storitev križarjenja. Kot očitek v pritožbi navaja, da splošni pogoji niso bili natisnjeni v formularni obliki, predloženi e-maili pa so bili brez elektronsko overjenega podpisa. Po presoji pritožbenega sodišča je takšen očitek neutemeljen, saj tožeča stranka niti ni zanikala odločilnega dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi trditev tožene stranke in po vpogledu v predložene listine, to je, da so bili v splošnih pogojih za tak primer določeni odstopni stroški v višini 50% cene potovanja. Zato dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je predloženim listinam sledilo, tožeča stranka ne more izpodbiti zgolj z oporekanjem verodostojnosti predloženih listin.

12Tožeča stranka pa, nenazadnje, tudi ni dokazala, da bi se tožena stranka sama zavezala tožeči stranki vrniti višji znesek. Sodišče prve stopnje se je do te trditve tožeče stranke opredelilo v 2. odstavku na 3. strani izpodbijane sodbe in po presoji pritožbenega sodišča, so te ugotovitve pravilne. Pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitev določb postopka iz 14. točke 2 odstavka 339. člena torej ni utemeljen.

13Glede na navedeno dejansko podlago izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 5.240,69 EUR. Zato očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Pa tudi sicer pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

14Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške(1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).