VSL sodba I Cp 4845/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe; 2. Tožena stranka je dolžna na svoje stroške objaviti sodbo v reviji M, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe; 3. tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene vse nastale pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ (1. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.114,07 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču druge stopnje predlagal, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi ter toženki naloži v plačilo pravdne stroške tožnika, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj trditve, zapisane v članku „V“ z dne 23. 6. 2003, niso žaljive za povprečnega bralca in v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nobenega dvoma ni, da je neresnična trditev, ki vsebuje očitek nezakonitega poslovanja (kraja denarja, izkoriščanje imena M. M. za zbiranje denarja), žaljiva, vendar je zaključek sodišča povsem drugačen. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da se je P. spustil na raven komunikacije, ki jo je T. že pred tem začrtal v svojem pismu, saj se ni odzval zgolj kritično, ampak tudi žaljivo. Žalitev ne opravičuje žalitve, tudi ne drži, da bi bil P. napaden. Da je bilo sporno pismo objavljeno v rubriki „pisma bralcev.“ še ne pomeni, da povprečen bralec to sprejema rezervirano, kot to zaključuje sodišče. Dejstvo je, da določba 6. člena ZMed velja za vse objave, torej tudi za pisma bralcev. Vsakdo ima pravico, da spremeni mnenje o določeni stvari ali osebi, še posebej, če ima za to tehtne razloge. V pisanju P. ni najti nobenega soočenja mnenj, njegovo pisanje je enostavno žaljivo. Način podajanja trditev pri povprečnem bralcu vzbuja lažno prepričanje, da gre za preverjene in resnične informacije. Tožena stranka bi se lahko razbremenila odgovornosti, v kolikor bi dokazala resničnost navedb oziroma, da je imela upravičen razlog verjeti v resničnost objavljenega, pomembno pa je tudi, ali je pred objavo resničnost trditev ustrezno preverila. Stališče, ki ga je v zvezi s tem zavzelo sodišče je nepravilno in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Na toženki je bilo, da resničnost zapisanega dokaže, česar pa ni storila. Dejstvo je, da P. ni povzemal navedb po drugih objavah in jih tudi ni citiral, kar je razvidno iz pisma, ampak je podajal lastne nepreverjene trditve. Sodišče objav, ki bi izkazovale resničnost trditev v obrazložitvi sodbe ne povzame. V kolikor bi zaključki sodišča držali, bi slednje navedlo, kje in kdaj je tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik izjavil, da je tožnik za zavetišča M. M. zbral ogromno denarja, pa ji tega ni dal. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Neresnično dejstvo ne postane resnično s tem, ko je večkrat zapisano. Sodišče povsem spregleda, da tožena stranka, torej M. d. d. tekom postopka ni niti zatrjevala niti dokazala, da je preverjala resničnost navedb bodisi pri P. bodisi pri tožniku, ampak je kljub temu dovolilo objavo pisma polno neresničnih žaljivih trditev. Svoboda izražanja (39. člen URS) ne pomeni pravice objavljanja neresničnih in nepreverjenih informacij. Javnost ima pravico do resnične in preverjene informacije. Drži navedba sodišča, da ne gre za prvo pisanje o „fenomenu M. M.“, ne drži pa, da iz tega razloga tožniku ni nastala škoda. O škodi sta verodostojno in konkretno izpovedala zakoniti zastopnik tožnika in priča. Tožnik ima pravico, da odgovori na navedbe, ki se v zvezi z njim pojavljajo v medijih in predstavi dejstva in svoja stališča. Sodišče ni pojasnilo, s čim naj bi T. sam prispeval k okrnitvi ugleda tožnika in zakaj niso podane okoliščine, ki bi kakorkoli opravičevale prisojo denarne odškodnine, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, sodišče priznanih stroškov tudi ni ustrezno specificiralo, v posledici njihove višine ni moč preveriti.

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisovne revizijske odločbe (opr. št. II Ips 354/2009) izhaja, da je ugled pravne osebe lahko okrnjen tudi zaradi neresničnih trditev o fizičnih osebah, ki v pravni osebi opravljajo pomembno funkcijo. Neresnične trditve o teh fizičnih osebah (zlasti če so povezane z njihovim položajem v pravni osebi) hkrati krnijo ugled fizičnih oseb in ugled pravne osebe. Konkretno se torej obravnava vprašanje, ali je prišlo do nedopustne okrnitve ugleda in dobrega imena tožnika.

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je v obrazložitvi že pravilno obravnavalo konkretno dejansko stanje in sporna razmerja, ki jih pritožnik izpostavlja in v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju protipravnosti (pogoj odškodninske odgovornosti) tehtalo pomen nasprotujočih si interesov in ali morebitno okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe (183. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ) opravičuje višji zasebni ali javni interes. Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevka upoštevalo vse spremljevalne okoliščine primera. Tožnik (društvo) naj bi bilo prizadeto z izjavami, da naj bi zbrani denar za neformalno zavetišče živali M. M. porabilo za druge namene, torej da ga oseba, kateri so bili namenjeni, ni prejela. Pismo (objavljeno v reviji toženke) B. P. (honorarnega novinarja toženke) predstavlja odgovor na pismo R. T. (zastopnika tožnika). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je P. imel vso pravico odgovoriti na pismo T., pri tem pa se je spustil v razpravljanje na raven komunikacije, ki jo je T. začrtal v svojem pismu, umestitev spornega zapisa v rubriko „Pisma bralcev“ pa pri povprečnem bralcu povzroča rezerviranost, da bi zapis sprejel kot negativno vrednostno sodbo. P. je zgolj povzemal izjave po drugih medijih. Dopisovanje navedenih strank je sodišče prve stopnje ocenilo kot soočenje mnenj, v okviru svojega poklicnega udejstvovanja (čeprav zgolj kot honorarni novinar) je bil P. izzvan in je tudi sam kritično obravnaval T. pismo, novinarjeva naloga je namreč, da najde problemske točke, v predmetni zadevi pa je P. želel izpostaviti radikalno spremembo stališč T. v zvezi s „fenomenom M. M.“. Ostrih besed P. sodišče prve stopnje ni opredelilo kot žalitve in tudi ni sprejelo stališča, da so nepreverjene. P. je namreč navajal vire (javne objave), iz katerih je te navedbe povzel, v spornem pismu pa se je le opredelil do izjav, ki so bile pred tem medijsko izpostavljene javnosti. Sodišče prve stopnje je v okviru obravnavanja vzročne zveze navedlo, da v kolikor nastopijo okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe, so vzrok za okrnitev ugleda in dobrega imena ta dejstva sama in ne objava teh dejstev. Po presoji sodišča prve stopnje je P. zadostil kriteriju profesionalne poklicne skrbnosti, saj je svoje trditve izpeljal iz izjav, ki so jih vpleteni že sami podali. Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi, da tožnik deluje v javnem interesu in je tako dolžan pričakovati več kritike (kot oseba, ki v javnem interesu ne deluje). Tožnik je kot javna oseba dolžna poročati javnosti o svojem delovanju, vedno pa je tudi podan interes javnosti o porabi prispevkov danih v zasledovanju zadovoljitve dobrin javnega interesa.

Sodišče druge stopnje k navedenemu dodaja, da je novinarjeva svoboda izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami; 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) varovana, dokler novinar deluje v okvirih opravljanja svojega poslanstva (odpiranje javnih razprav o družbeno pomembnih zadevah; t.i. „public watchdogs“ - psi čuvaji). Kje so ti okviri, je treba presoditi v vsakem posameznem primeru (primerjaj Up – 1391/07 z dne 10.9.2009, par. 16). Sodišče druge stopnje se pridružuje tehtanju sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ti okviri niso bili preseženi.

Po presoji sodišča druge stopnje je v konkretnem primeru ključno, da je toženka izkazala, da je pri poročanju ravnala z dolžno skrbnostjo. Ni namreč utemeljena pritožbena navedba, da trditve novinarja niso bile preverjene in da novinar ni povzemal navedb po drugih objavah – novinar se je tekom celotnega pisanja v članku dosledno skliceval na vire (priloga A1), ki so tudi spisovno preverljivi. V primeru, ko zapisane informacije temeljijo na izjavah drugih oseb, je treba jasno razlikovati, katere informacije izvirajo od novinarja in kdaj gre zgolj za navajanje izjav drugih oseb. V konkretnem primeru (navedbe novinarja toženke glede delovanja tožnika - društva oziroma delovanja zastopnika društva v imenu društva) je ta ločnica jasno podana. Če bi bil namreč novinar toženke odgovoren za razširjanje informacij, ki jih je podala druga oseba, bi to resno ogrozilo prispevek novinarskega poročanja k javni razpravi o zadevah javnega pomena (narava poročanje o konkretni zadevi, kot že obrazloženo, po presoji tako sodišča prve kot druge stopnje temu pravnemu standardu ustreza), zato bi bila takšna odgovornost lahko podana samo, če bi obstajali posebej upravičeni razlogi (ki pa iz dejanskih okoliščin konkretnega primera ne izhajajo). Sicer pa po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v tovrstnih primerih novinarju ni treba dokazovati resničnosti navedenih dejstev, temveč zadošča, da so njegove izjave temeljile na zanesljivih informacijah in zanesljivih virih (v konkretnem primeru – navedba medijev, kjer so bile izjave (poročanja) objavljena), kar pomeni, da je imel novinar toženke utemeljen razlog, da je verjel v resničnost navedb in je zato bil v dobri veri. ESČP je namreč v številnih primerih potrdilo načelno stališče, da je obseg sprejemljive kritike večji, ko se prek medijev izvrševana pravica do svobode izražanja nanaša na zadeve, ki so v javnem interesu (kot zadevna). Splošno prepričanje ESČP je, da ima tisk dolžnost posredovanja informacij v zadevah, ki so v političnem ali drugačnem javnem interesu, na drugi strani pa ima javnost pravico te informacije prejeti (primerjaj Up 2940/07 z dne 5.2.2009, par. 10).

S tem je odgovorjeno na vse vsebinske pritožbene navedbe.

Novinarjevo sporno pisanje je iz zgoraj navedenih razlogov dopustno in ne predstavlja podlage, na kateri bi lahko tožniku kot pravni osebi (presoja namreč v konkretnem primeru zadeva zgolj razmerje med pravnima osebama – tožnikom in toženko) prisodili denarno odškodnino za okrnitev ugleda ali dobrega imena (183. člen OZ). Ker ni podan temelj odškodninske odgovornosti, ni potrebno opredeljevanje do navedb, ki bi bile relevantne pri določanju višine odškodnine.

Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje priznanih stroškov ni ustrezno specificiralo in posledično njihove višine tudi ni mogoče preveriti (smiselno zatrjevanje kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere pravdne stroške priznava in katerih ne priznava, natančna specifikacija in izračun pa sta razvidna iz list. št. 139 zadevnega spisa.

Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od zatrjevanih kršitev postopka in tudi ne kakšne od kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge sodbe pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker odgovor na pritožbo toženke v ničemer ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in tako torej ni bil potreben za postopek, krije toženka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).