VSL sklep I Cp 4789/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka 3.) spremeni tako, da se v točki 1. izreka poleg že priznanih stroškov v znesku 153,00 EUR priznajo še dodatni stroški v višini 195,00 EUR.

V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških zastopanja pridržane osebe v postopku sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru. Po uradni dolžnosti postavljeni odvetnici pridržane osebe je v točki 1. sklepa za opravljeno zastopanje priznalo stroške v skupni višini 153,00 EUR (127,50 EUR s pripadajočim 20% DDV – 25,50 EUR). V presežku (za znesek 348,00 EUR z upoštevanim 20% DDV) pa je njen zahtevek po stroškovniku z dne 9.11.2010 (red. št. 7) zavrnilo (točka 3. izreka).

Proti sklepu vlaga pritožbo odvetnica. Izpodbija ga v točki 3. izreka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ji prizna še preostali del priglašenih stroškov v višini 348,00 EUR. Kot materialnopravno zmotno graja odločitev prvega sodišča, ki je upoštevaje 3. odstavek 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 700,00 EUR. Pravilna je uporaba 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), oziroma odmera nagrade od osnove 4.000,00 EUR. Sklicuje se na enake odločitve tukajšnjega sodišča opr. št. II Cp 2679/2010 z dne 16.7.2010, II Cp 2535/2010 z dne 9.7.2010, II Cp 2695/2010 z dne 21.7.2010, II Cp 4540/2010 z dne 3.12.2010 in odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 838/2009 z dne 9.9.2009. Na podlagi 68. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Stroški postopka za sprejem osebe na zdravljenje brez njene privolitve v nujnih primerih, ki teče po uradni dolžnosti, se krijejo iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). Med navedene stroške spadajo tudi stroški odvetnika, ki ga pridržani osebi bodisi postavi sodišče po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 61. člena ZDZdr ali si ga izbere oseba sama. Plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano. Zato vrednosti predmeta, ki je podlaga za odmero nagrade odvetniku, ni mogoče določiti po pravilih ZST-1, kot je to storilo prvo sodišče. Izhajati je treba iz materialnopravnih določil ZOdvT kot relevantnega materialnega prava, za kar se pravilno zavzema pritožnica. V praksi tukajšnjega sodišča, na katero se sklicuje, je prevladalo stališče, da glede na naravo obravnavanega postopka vrednosti predmeta v teh zadevah ni mogoče določiti po 21. členu ZOdvT niti po 1. odstavku 22. člena istega zakona (po prostem preudarku), pač pa po 2. odstavku 22. člena ZOdvT. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti po določbah 21. člena ZOdvT niti po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, namreč 2. odstavek 22. člena ZOdvT določa, da znaša vrednost predmeta v takih primerih 4.000,00 EUR. Navedeni znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša. V obravnavanem primeru razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti pritožbeno sodišče ne najde. Pač pa se strinja s pritožnico, da znaša vrednost predmeta, od katere se obračunava nagrada odvetnice v obravnavani zadevi, 4.000,00 EUR (2. odstavek 22. člena ZOdvT). V tem delu je torej njeni pritožbi treba ugoditi.

Ni pa ji mogoče v celoti slediti glede priglašene višine nagrade, kot izhaja iz njenega stroškovnika na red. št. 7, ki ga je obravnavalo prvo sodišče, in pri katerem pritožnica vztraja tudi v pritožbi. Kot že rečeno, gre za nagrado, ki se bo izplačala iz sredstev sodišča oziroma iz državnega proračuna. Za take primere je treba uporabiti 36. člen ZOdvT, ki določa, da se pri vrednosti predmeta nad 3.000,00 EUR namesto nagrad po 12. členu ZOdvT določijo drugačne – posebne nagrade. Za vrednost predmeta do 4.000,00 EUR je tako v navedenem posebnem pravnem pravilu določena nagrada v višini 135,00 EUR. Pri odmeri vsakokratne nagrade pa je nadalje treba upoštevati še prvo poglavje tretjega dela taksne tarife.

Upoštevaje navedena pravna pravila torej pritožnici za opravljeno zastopanje v zvezi z opravili, priglašenimi na stroškovniku na red. št. 7, pripada naslednja nagrada:

za postopek - po taf. št. 3101, točka 2, količnik 0,8, nagrada v višini 108,00 EUR (in ne po taf. št. 3100, količnik 1,3 od osnove 159,00 EUR po členu 19 tarife, kot zahteva),

za narok - nagrada po tar. št. 3102 (količnik 1,2) v višini 162,00 EUR (in ne od osnove 159,00 EUR kot zahteva),

za poštne in telefonske storitve pa pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6101, kot ga je priglasila.

Pravilno odmerjena nagrada po navedenih tarifnih številkah znaša 290,00 EUR, oziroma upoštevaje pripadajoči 20% DDV (58,00 EUR) skupaj 348,00 EUR.

Ker je prvo sodišče pri odmeri nagrade napačno uporabilo navedena materialnopravna pravila, je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sklep v izpodbijanem delu spremeniti (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku). Upoštevaje osnovo 4.000,00 EUR in zgoraj navedene tarifne številke ZOdvT je pritožbeno sodišče pritožnici poleg že priznanih stroškov v višini 153,00 EUR priznalo še stroške v višini 195,00 EUR (razliko do odmerjene skupne višine 348,00 EUR).

Pritožnica je od pritožbenih stroškov priglasila le stroške sodne takse. Kot je bilo že povedano, se v obravnavanem postopku sodne takse ne plačujejo. Sodeč po podatkih spisa pa sodna taksa ni bila niti odmerjena niti terjana. Ker drugih pritožbenih stroškov pritožnica ne uveljavlja, je torej odločanje o pritožbenih stroških odpadlo.

O zadevi je odločala sodnica posameznica na podlagi 1. odstavka 366.a člena ZPP.