VSRS Sodba II Ips 1006/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke plačilo 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pravilno pravno tolmačenje pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus in njihova pravilna uporaba po njegovem mnenju privedeta do zaključka, da mu tožena stranka odgovarja za škodo. Nezgoda se je zgodila zaradi premikajočega se vozila ob delovanju motorja, zato je šlo za prometno nesrečo. Uporabiti je treba tudi Zakon o varnosti cestnega prometa, ki definira pojem nesreče, in splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus zavarovanja in ugotoviti smisel tega zavarovanja. Temelj svojega zavarovanja je tožnik utemeljeval tudi z zavarovanjem odgovornosti delodajalca. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela, ko mu je spodrsnilo na spolzki podlagi in zaradi premika službenega vozila, ki ga je moral preparkirati po nalogu nadrejenega. Dogodek se je zgodil na parkirišču pred policijsko upravo, kjer očitno ni bilo dovolj poskrbljeno za varnost, saj se zaustavljena vozila glede na konfiguracijo terena lahko samodejno premaknejo, kar je eden od poglavitnih vzrokov za tožnikovo poškodovanje. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnik je zatrjeval, da je utrpel poškodbo pri izstopu iz parkiranega in delujočega vozila, ko se je to samodejno premaknilo za nekaj 10 cm, zaradi česar ga je spodneslo in je padel. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil premik parkiranega vozila blag in postopen, zato ni mogel povzročiti izgube tožnikovega ravnotežja in s tem padca, kakor je zatrjeval; to bi lahko le v primeru, če bi bila površina tal spolzka, poledenela ali zasnežena, česar pa glede na meteorološke podatke ni ugotovilo. Te dejanske ugotovitve je v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje potrdilo. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je nanje revizijsko sodišče vezano. Povzete dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so tako podlaga za zaključek, da premik vozila ni bil vzrok tožnikovemu padcu. Že zaradi izostanka vzročne zveze med premikom (uporabo) vozila in tožnikovim padcem (in neodvisno od opredelitve nesreče kot prometne nesreče) tožnikov zahtevek na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO plus ne more biti utemeljen.

7Sodišči prve in druge stopnje pa sta nadalje tudi pravilno presodili, da tožnik za utemeljenost zahtevka na podlagi zavarovanja odgovornosti njegovega delodajalca ni navedel (vseh) relevantnih dejstev. Delodajalec mora z ustreznimi varstvenimi ukrepi svojim delavcem zagotoviti varno delovno okolje, kar sicer pravilno navaja tudi tožnik v reviziji. Za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom, pa delodajalec odgovarja po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. To pomeni, da odgovarja, če mu je mogoče v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu očitati nedopustno ravnanje ali če je do nastanka škode prišlo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Tožnik, na katerega strani je dokazno breme glede te predpostavke odškodninske terjatve, bi torej moral natančno in konkretno opredeliti kršitev delodajalčevih obveznosti v zvezi z varstvom pri delu oziroma navesti dejstva, ki bi kazala, da je do škode prišlo v zvezi z nevarno stvarjo ali opravljanjem nevarne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da je tožnik utrpel škodo na delovnem mestu v delovnem času namreč za utemeljenost odškodninske terjatve do njegovega delodajalca (s tem pa tudi do tožene stranke, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) ne zadošča.

8Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.