VSRS Sklep II DoR 156/2010

Predlog se zavrne.

1Tožnica in toženec sta 9. 11. 2006 sklenila predpogodbo o zavezi, da bosta v roku enega meseca sklenila prodajno pogodbo, s katero bo toženec tožnici za kupnino 250.000,00 EUR, ki mora biti plačana do določenega roka, prodal hišo. Ob sklenitvi predpogodbe je tožnica tožencu plačala 12.518,77 EUR are. Kljub sporazumnemu podaljšanju roka do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. Tožnica je nameravala sredstva za kupnino zagotoviti delno tudi s prodajo stanovanja v L., ker do tega ni prišlo, pa je poskušala od predhodno nameravane prodaje stanovanja pridobljeni del kupnine za hišo nadomestiti z bančnim posojilom. Banka ji je posojilo odobrila, vendar je zahtevala zavarovanje z ustanovitvijo hipoteke na hiši. Tožnica je dala pripraviti prodajno pogodbo, katere del je bila tudi privolitev toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika hiše za ustanovitev hipoteke. Toženec je podpis pogodbe zato (zaradi določb o hipoteki) odklonil. Tožnica je zato zahtevala, da ji mora plačati dvojno aro.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na podlagi presoje, da je način plačila, kot ga je predlagala tožnica, povsem običajen in da je toženec, ki nanj ni pristal, odgovoren za nesklenitev glavne pogodbe.

3Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo: v glavni pogodbi zapisan način plačila s predpogodbo ni bil dogovorjen, zavarovanje tožničinega dolga do banke z ustanovitvijo hipoteke na toženčevi hiši pa je razlog, zaradi katerega je toženec upravičeno zavrnil sklenitev (glavne) prodajne pogodbe.

4Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije glede dveh pravnih vprašanj:

ali je ob upoštevanju dejstev, da je tožnica dala dva predloga za sklenitev pogodbe, toženec pa ju je kljub prejeti ari zavrnil zaradi nestrinjanja z nebistveno sestavino pogodbe, ni dal nasprotne ponudbe in je iskal drugega kupca, pravilna materialnopravna presoja, da je za nesklenitev pogodbe odgovorna tožnica in ne toženec in

ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni imel resnega namena skleniti prodajne pogodbe, spremenilo v ugotovitev, da naj bi bil namen toženca, da glavno pogodbo sklene, poseglo v tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije oziroma, ali je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5Predlog ni utemeljen.

6Prvo vprašanje, glede katerega tožnica predlaga dopustitev revizije, temelji na predpostavki, da je bilo že presojeno, da pogodbena določba o toženčevem dovoljenju ustanovitve hipoteke predstavlja nebistveno sestavino pogodbe. To ne drži: če je taka presoja smiselno izhajala iz razlogov prvostopenjskega sodišča, jo je drugostopenjsko sodišče z argumentom, da je predlagano zavarovanje tožničinega dolga do banke z ustanovitvijo hipoteke na toženčevi hiši razlog, zaradi katerega je toženec upravičeno zavrnil sklenitev prodajne pogodbe, jasno zavrnilo. Presoje, ali je pogodbena določba o ustanovitvi hipoteke predstavljala bistveno sestavino pogodbe, pa predlog ne uveljavlja. Odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se tožnica sklicuje, ko zatrjuje, da je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odstopljeno od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pa se nanašajo na situacije, ki z v tej pravdi obravnavano niso primerljive.

7Procesna kršitev, na katero se nanaša drugo pravno vprašanje, glede katerega je predlagana dopustitev revizije, po oceni Vrhovnega sodišča ni verjetno izkazana. Res se dejanska zaključka o resnosti namena toženca s tožnico skleniti prodajno pogodbo razlikujeta: sodišče prve stopnje je ocenilo, da toženec takega namena ni imel (prvi odstavek na 5 strani sodbe), pritožbeno sodišče pa ravno nasprotno (drugi odstavek 8. točke na 3 strani sodbe). Vendar dejanska zaključka obeh sodišč temeljita na dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je na podlagi teh dejstev prišlo do drugačnega zaključka, kar je tudi utemeljilo: dejstva, da je toženec tožnici dal ključ hiše, da je prišel k notarki v I., da bi pogodbo podpisal, da je poskrbel za izbris hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi, so po njegovi oceni podlaga za zaključek o toženčevem resnem namenu sklenitve glavne pogodbe. Podana je bila situacija iz četrte alinee 358. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču omogoča spremeniti dejansko stanje brez glavne obravnave.

8Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče tožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo (367. c člen ZPP).