VSRS Sodba III Ips 13/2008

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

A.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 29.163,27 eurov, ki naj bi jih dolgovala tožena stranka kot kupec za blago (smučarske vezi), ki ga je naročila pri tožeči stranki. Ugotovilo je, da je njen dolg pravno veljavno prevzela tretja oseba.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo, tako da je zahtevku ugodilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja „vse revizijske razloge“, še zlasti pa zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča druge stopnje.

4Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožena stranka oziroma njen pravni prednik E. d.o.o. je pri tožeči stranki naročil dobavo večje količine smučarskih vezi – v skupni vrednosti 116.032,56 eurov;

tožeča stranka je naročilo sprejela, blago dobavila, za opravljene dobave pa je prejela plačilo zneska 90.000,00 eurov, in to ne od tožene stranke, pač pa od družbe M. d. o. o.

B.

Revizijske navedbe

7Revidentka nasprotuje materialnopravnemu stališču drugostopenjskega sodišča, da dogovori, na katere se je sklicevala v pravdi, ne predstavljajo podlage za veljaven prenos pogodbe po 122. členu OZ. Sama sicer šteje, da iz sklenjenih dogovorov izhaja, da s tožečo stranko ni bila v pravnoposlovnem razmerju, če pa že, je bila pogodba veljavno prenesena na družbo M.

8Revidentka nadalje opozarja na to, da je pritožbeno sodišče napačno povzemalo njene navedbe iz vloge 18. 7. 2006, češ da je toženka trdila, da ni nikdar zatrjevala, da je prišlo do prevzema blaga, v resnici pa se je navedba glasila, da ni nikdar zatrjevala, da je prišlo do prevzema dolga. Na tako potvorjenem povzetku vsebine navedb tožene stranke naj bi potem pritožbeno sodišče gradilo svojo utemeljitev, da toženka ni izkazala, da je bilo blago dobavljeno družbi E-M in pa, da tožena stranka ni trdila, da bi blago ne smelo biti dobavljeno tej družbi. Ta očitek bi lahko utemeljil bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9Drugi revizijski očitki se nanašajo predvsem na domnevno zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, komu je bilo blago izročeno in na koga so se glasili računi. Teh revizijskih navedb Vrhovno sodišče ni presojalo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

C.

Presoja utemeljenosti revizije

10Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je smučarske vezi pri tožeči stranki naročila tožena stranka oziroma njen pravni prednik E. Te dejanske ugotovitve z revizijo ni mogoče izpodbijati. Glede na to, da ni bilo sporno, da je tožeča stranka naročilo sprejela in izvedla, je sodišče druge stopnje napravilo pravilen sklep, da sta bili v pravnem razmerju pravdni stranki in ni upoštevalo toženkinega ugovora, da s tožnico sploh ni bila v pogodbenem razmerju.

11Četudi tožena stranka s stališčem, da s tožnico sploh ni bila v pogodbenem razmerju, ni uspela, pa je v postopku navajala nekatera dejstva, zaradi katerih je bilo treba presoditi, ali morda njena obveznost plačila za dobavljeno blago ni prešla na družbo M. To so sodišča dolžna storiti ne glede na to, da takšnih pravnih konkluzij, s katerimi bi se lahko uspešno branila pred zahtevkom, tožena stranka ni napravila sama in se jim je – pač konsistentno s svojo osnovno obrambno tezo – celo izrecno upirala. Upoštevajoč to, kar je navajala in dokazovala tožena stranka, bi bila podlaga za takšen prehod obveznosti lahko pogodba o prevzemu dolga (427. člen OZ) ali pa prenos pogodbe (122. člen OZ).

12Da ni šlo za pogodbo o prevzemu dolga, sta ugotovili in to ustrezno utemeljili sodišče prve in sodišče druge stopnje. Tezi o prevzemu dolga je ves čas postopka nasprotovala tudi tožena stranka, in takšni presoji tudi v reviziji ne nasprotuje. Zato tudi revizijsko sodišče brez dodatnih utemeljitev le pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč in ugotavlja, da dogovori med strankama in družbo E-M, na katere se je sklicevala tožena stranka, ne predstavljajo podlage za veljaven prevzem dolga, ki bi tožečo stranko oviral pri tem, da zahteva izpolnitev obveznosti (tudi) od tožene stranke.

13Prvostopenjsko sodišče je kljub izhodiščni ugotovitvi, da je vezi po vtoževanih računih naročila tožena stranka (prvi stavek v drugem odstavku na 2. strani prvostopenjske sodbe), zaključilo, da je bila stranka pogodbe družba E-M (na vrhu 3. strani). Pravne podlage za takšen sklep ni navedlo, iz obrazložitve v zadnjem odstavku na 2. strani se da sklepati, da je štelo, da je prišlo do prenosa pogodbe. Tako je prvostopenjsko sodbo razumelo tudi sodišče druge stopnje in nato utemeljilo drugačno pravno presojo dejstev, ugotovljenih v okviru relevantnih navedb tožene stranke. Tožena stranka še v reviziji izrecno navaja, da nikoli ni trdila, da bi bila pogodba prenesena – saj naj bi vendar sama ne bila pogodbenica – da pa je pravno zmotna presoja pritožbenega sodišča, da njene navedbe ne utemeljujejo (tudi) takšnega prehoda obveznosti plačila na družbo M. Tožena stranka je kot razlog, da ni dolžna izpolniti tožbene terjatve, navedla to, da je tožeča stranka enake račune kot njej izdala tudi družbi M., nadalje okoliščino, da je ta družba za dobavljene vezi plačala del kupnine v znesku 90.000,00 eurov, s čimer se je tožeča stranka strinjala, dejstvo, da so bile vezi tudi dobavljene tej družbi in pa, da sama obveznosti oziroma računov nima evidentiranih v svojih poslovnih knjigah. Pravno pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da vse to ne predstavlja ustrezne trditvene podlage, na katero bi bilo mogoče opreti sklep, da je bila pogodba veljavno, na način, ki ga določa 122. člen OZ, na strani kupca prenesena s tožene stranke na družbo M. Pomen navedenih posebnosti pri izvedbi tega posla postane razumljiv z upoštevanjem navedbe tožeče stranke, da je zaradi likvidnostnih težav tožene stranke njen dolg plačevala družba M., nikoli pa ni prišlo do prevzema dolga ali morebitne drugačne spremembe strank. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da takšen poseg v pogodbeno razmerje utemeljuje kvečjemu prevzem izpolnitve (434. člen OZ). Tožeča stranka je lahko sprejela izpolnitev tudi od družbe M., tej je, skladno z navodilom svojega dolžnika, lahko izstavila tudi dokumentacijo, potrebno, da je ta lahko plačala, ni pa s tem pridobila do nje nobene terjatve – v zavezi je ostala njena pogodbenica, to pa je tožena stranka.

14Pritožbeno sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V sodbi je res zapisalo, da je tožena stranka v vlogi z dne 18. 7. 2006 navedla, „da ni nikdar zatrjevala, da je prišlo do prevzema blaga s strani družbe M. d. o. o.“ Revizijsko sodišče se je lahko prepričalo, da je v navedeni vlogi toženka res navajala drugače, in sicer, da „ni nikdar zatrjevala, da je prišlo do prevzema dolga ...“. Vendar je iz konteksta razvidno, da je imelo sodišče pri tem delu obrazložitve v mislih prevzem dolga in ne prevzema blaga. Pri povzemanju navedbe tožene stranke ne gre za nič drugega kot strojepisno napako: pravilno povzeta navedba tožene stranke podpira to, kar pritožbeno sodišče utemeljuje v tem delu sodbe (prvi odstavek na 3. strani) in ne drži revizijski očitek, da pritožbeno sodišče na tem napačnem citatu gradi svojo argumentacijo glede vprašanja, komu in na kakšni podlagi je bilo blago dostavljeno oziroma, kdo ga je prevzel.

15Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in 154. ter prvega odstavka 155. člena ZPP. Revidentka s pravnim sredstvom ni uspela, zato nima pravice do povrnitve revizijskih stroškov. Tožeča stranka, ki je v revizijskem postopku uspela, je sicer vložila odgovor na revizijo, vendar tak odgovor za odločitev v tej zadevi ni bil potreben.