434. člen ZOR

Pravno pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da na obstoječo trditveno podlago, ni mogoče opreti sklepa, da je bila pogodba veljavno, na način, ki ga določa 122. člen OZ, na strani kupca prenesena s tožene stranke na družbo M.

Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene od pravdnih strank, nepravilno vabljenje na zaslišanje ni povzročilo kršitve pravice do izjave pritožnika. Pritožnika nista uspela izpodbiti resničnosti tistega, kar je bilo zapisano v zapisniku o glavni obravnavi, ker nista predložila nobenih dokazov za svoje trditve. Družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo odgovarja za obveznosti družbe s svojim premoženjem tudi po njenem izbrisu iz sodnega registra. Enostranska izjava volje, s katero je toženec prevzel obveznosti plačila dolgov izbrisane družbe, predstavlja njegovo zavezo v razmerju do upnika terjatve. Ker je tožeča stranka z izjavo soglašala (nanjo se je sklicevala v tožbi), je izkazana tudi pogodba o pristopu k dolgu in ne pogodba o prevzemu izpolnitve.

Upoštevaje določbo 425. člena ZOR se solidarnost upnikov ne domneva, zato lahko tožnica zahteva, da tožena stranka tudi njej izpolni pogodbene obveznosti.

Posojilo v tuji valuti med fizičnimi osebami ni prepovedan pravni posel, pri čemer sicer ni mogoče sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. čl. Zakona o Banki Slovenije, ni pa nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila (5. čl. Zakona o deviznem poslovanju RS). Zato ni več razlogov, da bi se določba 395. čl. ZOR še uporabila pri odločanju o zahtevku za vrnitev posojila, danega v tuji valuti. ZOR izrecno dopušča pobotanje terjatve, ki jo ima dolžnik le proti enemu izmed solidarnih upnikov (427. čl. ZOR). Učinkovanje pobotanja pa je različno, če terjatev uveljavlja upnik, proti kateremu ima dolžnik svojo terjatev, ali pa kakšen drug izmed solidarnih upnikov. V prvem primeru se pobotanje lahko uveljavi v breme vseh solidarnih upnikov (1. odst. 427. čl. ZOR), v drugem pa le do višine tistega dela solidarne terjatve, ki glede na notranje razmerje med upniki pripada soupniku, zoper katerega ima dolžnik terjatev.