VSRS Sodba G 40/2010

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka v zvezi s tožbo.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožeči stranki dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin ne izda, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 90. člena Zakona o revidiranju (Ur. l. RS, št. 65/2008, v nadaljevanju ZRev-2), v skladu s katerim mora oseba opraviti preizkus strokovnih znanj za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin. Proti tej odločbi je tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZRev-2 začela postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnim sodiščem). S tožbo je iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlagala, naj se odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma podrejeno da se odločba odpravi in se toženi stranki naloži izdaja dovoljenja. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka.

2Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala navedbe tožeče stranke in predlagala zavrnitev tožbe.

3Postopek sodnega varstva po ZRev-2 je spor o zakonitosti odločbe Slovenskega inštituta za revizijo. V upravnem sporu Vrhovno sodišče preizkusi odločbo tožene stranke glede pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, vendar le v tistem obsegu, kot je bilo dejansko stanje že ugotovljeno v postopku odločanja tožene stranke, s tem da izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi le na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor.

4Tožba ni utemeljena.

5Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred toženo stranko izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek in ki se uporablja podrejeno.

6Tožeča stranka je očitala toženi stranki, da je v okviru predhodnega preizkusa o izpolnjevanju procesnih predpostavk ni pozvala na odpravo pomanjkljivosti zahteve za izdajo dovoljenja in da telefonski klic, ki ga je prejela, ne more nadomestiti ustrezno obrazloženega pisnega sklepa. Kot izhaja iz spisa, je tožena stranka po telefonu opozorila tožečo stranko, da je iz evidence, ki jo vodi, razvidno, da ni pridobila potrdila o pridobitvi strokovnih znanj za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin, kar je eden od pogojev za izdajo dovoljenja. Tožeča stranka je nato po lastni presoji predložila dodatno dokumentacijo, ki naj bi izkazovala njeno usposobljenost in strokovna znanja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin. Očitek tožeče stranke ni utemeljen.

7Procesne predpostavke se nanašajo na vprašanje dopustnosti procesa. Če procesne predpostavke niso dane, je vsebinsko (meritorno) odločanje o spornem predmetu nedopustno. V skladu s prvim odstavkom 149. člena ZRev-2 Inštitut v postopku predhodnega preizkusa zahteve za izdajo dovoljenja po tem zakonu preizkusi, ali so izpolnjene naslednje procesne predpostavke za odločanje o zahtevi: 1. ali je zahtevo vložila upravičena oseba, 2. ali zahteva obsega podatke, predpisane po ZRev-2, 3. ali so zahtevi priložene listine, predpisane po ZRev-2, pri čemer ZRev-2 za predmetni postopek izdaje dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca ne predpisuje predložitve točno določenih listin,(1) 4. ali je zahtevi priložen dokaz o plačilu takse oziroma nadomestila za delo Inštituta ter 5. ali so izpolnjene druge procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za odločanje o vsaki vlogi. Postopanje Inštituta v primeru, če procesne predpostavke niso izpolnjene, določata drugi in tretji odstavek 149. člena ZRev-2.

8Iz podatkov spisa izhaja, da je zahtevo za izdajo dovoljenja vložila fizična oseba kot upravičena oseba, da je njena zahteva obsegala vse podatke, ki jih mora imeti takšna vloga, ter da je bilo zahtevi priloženo dokazilo o plačilu takse. Vrhovno sodišče neobstoja katere od drugih splošnih procesnih predpostavk ni ugotovilo. Ker so bile glede na navedeno procesne predpostavke po 149. členu ZRev-2 izpolnjene, tožena stranka ni bila dolžna tožeče stranke s sklepom pozivati na odpravo neobstoječe pomanjkljivosti in zato ni storila očitane ji bistvene kršitve pravil postopka. Vrhovno sodišče je postopanje tožene stranke preizkusilo tudi z vidika določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o nepopolnih ali nerazumljivih vlogah (66. in 67. člen ZUP) ter ugotovilo, da niso bile podane nikakršne pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo treba tožečo stranko pozivati na popravo zahteve za izdajo dovoljenja.

9Tožeča stranka je toženi stranki tudi očitala, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, ker nima obrazložitve tožnikovega zahtevka in njegovih navedb o dejstvih in predloženih dokazih, nepopolno pa so tudi navedeni predpisi, na katere se opira odločba. Očitek tožeče stranke, da je bila s tem storjena bistvena kršitev določb postopka, ni utemeljen.

10Pomen obrazložitve odločbe je v tem, da stranki omogoča učinkovito pravno sredstvo, pristojnemu organu pa kontrolo pravilnosti in zakonitosti odločbe. ZRev-2 določa, da mora biti odločba obrazložena, če zakon ne določa drugače (1. stavek drugega odstavka 107. člena ZRev-2). Natančnejši obseg obrazložitve odločbe določa ZUP v 214. členu.

11Izpodbijana določba sicer ne vsebuje posebnih navedb o dejstvih tožeče stranke, na katere opira svoj zahtevek, niti se posebej ne opredeli do teh navedb in z njimi povezanih predlaganih dokazov tožeče stranke, vendar pa je iz vsebine obrazložitve razvidno, na katerih dejstvih, dokazih in pravnih pravilih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Ker takšen obseg obrazložitve stranki omogoča učinkovito pravno sredstvo z možnostjo uveljavljanja konkretnih tožbenih očitkov, sodišču pa omogoča ustrezen preizkus odločbe, očitana bistvena kršitev določb postopka ni bila zagrešena. V zvezi z zatrjevano nepravilno navedbo predpisa, na katerem temelji odločba tožene stranke, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ima tožeča stranka možnost zahtevati popravo očitne pomote v skladu z določbami 223. člena ZUP.

12Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe z materialne plati pa je Vrhovno sodišče preizkusilo, ali izpodbijana odločba temelji na ustreznem materialnem predpisu, ter se opredelilo glede očitanega zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

13Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da je pri odločanju o izpolnjevanju pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 90. člena ZRev-2 napačno odločila na podlagi Pravilnika o pridobitvi potrdil o strokovnih znanjih za opravljanje nalog pooblaščenih ocenjevalcev (v nadaljevanju Pravilnika). Navedeni Pravilnik je bil sprejet na podlagi prejšnjega Zakona o revidiranju (Ur. l. RS, št. 11/2001, v nadaljevanju ZRev-1), ki je prenehal veljati dne 15. 7. 2008, posledično pa naj bi prenehal veljati tudi Pravilnik, ki je bil tudi sicer objavljen le v strokovni reviji tožene stranke. Pravna podlaga za odločanje o zahtevi za izdajo dovoljenja naj bi bil izključno ZRev-2. Očitek tožeče stranke o nepravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

14V obravnavanem primeru je ZRev-2 v prehodnih in končnih določbah določil, da z dnem njegove uveljavitve, torej 15. 7. 2008, preneha veljati ZRev-1 (prvi odstavek 174. člena ZRev-2). Pri tem ni določil, da bi sočasno prenehali veljati tudi podzakonski akti, sprejeti na njegovi podlagi, ali da je v določenem roku treba sprejeti nove. Nasprotno, Inštitutu je naložil zgolj uskladitev statuta, podzakonskih predpisov in drugih splošnih aktov z ZRev-2 v roku šestih mesecev od njegove uveljavitve (drugi odstavek 168. člena ZRev-2). Zahteva po uskladitvi z novim zakonom je manj stroga od zahteve po sprejemu novih podzakonskih predpisov. Pomeni, da je treba prilagoditi zgolj tiste podzakonske predpise, sprejete na podlagi prejšnjega zakona, ki ne ustrezajo več vsebini novega zakona, ostali podzakonski predpisi, ki so vsebinsko ustrezni, pa se lahko uporabljajo še naprej v dotedanji vsebini do izdaje novih.

15Iz primerjave starega in novega zakona je razvidno, da je pogoj za izdajo dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin iz 3. alineje prvega odstavka 90. člena ZRev-2, skladno s katerim mora oseba predhodno opraviti preizkus strokovnih znanj za opravljanje teh nalog, vsebovala že 3. točka prvega odstavka 64. člena ZRev-1. Razvidno je tudi, da so enako urejene tudi naloge in pristojnosti Inštituta v zvezi s tem pogojem. Oba zakona določata, da je Inštitut tisti, ki določa strokovna znanja in izkušnje, potrebne za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, ter organizira strokovno izobraževanje, izvaja preizkuse strokovnih znanj in izdaja potrdila o strokovnih znanjih za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca (3. in 4. točka drugega odstavka 9. člena ZRev-2 oziroma 2. in 3. točka drugega odstavka 12. člena ZRev-1) oziroma da je konkretneje strokovni svet kot organ Inštituta tisti, ki odloča o izdaji dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca in ki določa pogoje za pridobitev potrdila o strokovnih znanjih za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca (prvi odstavek 16. člena ZRev-2 oziroma prvi odstavek 19. člena ZRev-1).

16Pogoj opravljenega preizkusa strokovnih znanj za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin je torej v ZRev-2 vsebinsko urejen enako, kot je bil pred tem v ZRev-1. Upoštevaje določbo drugega odstavka 168. člena ZRev-2 tožena stranka zato ni bila dolžna sprejeti novega pravilnika, ki se nanaša na ta pogoj za pridobitev dovoljenja pooblaščenega ocenjevalca, ampak je lahko veljavno še naprej uporabljala Pravilnik o pridobitvi potrdil o strokovnih znanjih za opravljanje nalog pooblaščenih ocenjevalcev, ki je bil sprejet na podlagi ZRev-1. V novem zakonu ni bilo namreč vsebinsko nič takega, zaradi česar bi bila potrebna uskladitev starega Pravilnika z novim ZRev-2.

17ZRev-2 je drugače kot prejšnji zakon sicer izrecno določil obvezno objavo v Uradnem listu Republike Slovenije za vse podzakonske predpise (11. člen ZRev-2), vendar pa takšna zahteva ne predstavlja vsebinske spremembe na področju ocenjevanja vrednosti nepremičnin, zaradi katere bi bilo treba uskladiti podzakonske predpise, sprejete na podlagi ZRev-1. Nova zahteva po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije velja le za morebitne novo sprejete podzakonske predpise, medtem ko za Pravilnik o pridobitvi potrdil o strokovnih znanjih za opravljanje nalog pooblaščenih ocenjevalcev zadošča, da je bil objavljen v publikaciji tožene stranke, da se je zainteresirana javnost z njim lahko seznanila ter da je bila zainteresirana javnost že v ustrezno objavljenem zakonu opozorjena na posebne naloge in pristojnosti tožene stranke na področju ocenjevanja vrednosti.

18Po povedanem se tako izkaže, da je Pravilnik predstavljal veljavno pravno podlago za odločanje tudi po uveljavitvi ZRev-2 in da zato tožena stranka ni zmotno uporabila materialnega prava, s tem ko je v obravnavanem primeru nanj oprla svojo odločbo. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da je pogoj opravljenega preizkusa strokovnih znanj za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin tudi sicer zakonska zahteva, na obstoj katere niti morebitna odsotnost podzakonskega predpisa ne bi mogla vplivati, zato je tožena stranka tudi s tega vidika pravilno uporabila materialno pravo, ko je odločila, da se tožeči stranki dovoljenje ne izda, ker ta navedenega preizkusa strokovnih znanj ni opravila.

19Tožeča stranka je nadalje očitala toženi stranki, da je dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj glede na predloženo dokumentacijo izkazuje strokovna znanja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. Ta očitek ni utemeljen.

20Vrhovno sodišče v postopku sodnega varstva po ZRev-2 pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja presoja le v tistem obsegu, kot je bilo dejansko stanje že ugotovljeno v postopku odločanja tožene stranke. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da tožeča stranka ni pridobila potrdila o opravljenem preizkusu strokovnih znanj za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, ki ga tožena stranka izda, če kandidat uspešno opravi izpite v okviru izobraževanja in ter uspešno opravi zagovor zaključnega dela, s čimer je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila. S tem je tožena stranka namreč izkazala, da tožeča stranka pogoja opravljenega preizkusa strokovnih znanj za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca ne izpolnjuje.

21Tožeča stranka je toženi stranki očitala tudi obstoj razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, vendar pa tovrstnega očitka ni konkretizirala, zato se Vrhovno sodišče do tega očitka ni opredelilo.

22Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo (63. člen ZUS-1).

23Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sama trpi stroške postopka v zvezi s tožbo.

---.---

Op. št. (1): Drugače je na primer v primeru postopka izdaje dovoljenja za opravljanje storitev revidiranja. Glej 69. člen ZRev-2.