VSRS Sklep II DoR 406/2010

Predlog se zavrne.

1S pravnomočno sodbo je bilo v tem postopku zahtevku iz negatorne tožbe tožnika ugodeno v obsegu, ki presega dopustne posege tožencev v lastništvo tožnika na podlagi ugotovljenega obstoja tožencema priznane stvarne služnosti po njuni nasprotni tožbi, pridobljene po izteku 20-letne dobroverne posesti s priposestvovanjem. Začetek teka priposestvovalne dobe je sodišče prve stopnje postavilo v leto 1980 oziroma 1982, ko sta toženca pričela uporabljati pot preko tožnikovega zemljišča z njegovim soglasjem za vožnje za potrebe gradnje njune hiše s prizidkom, kjer sta, namreč v prizidku, začela nato v letu 1985 opravljati dejavnost kovinske galanterije, v letih od 1985 do 1990 pa sta se tudi še preselila v novozgrajeno stanovanjsko hišo. Tožnik je začel izvrševanju služnosti nasprotovati prvič v letu 2004.

2Osrednje vprašanje, ponudeno v presojo v obravnavanem predlogu za dopustitev revizije – namreč, da se lahko stvarna služnost priposestvuje le s tisto vsebino, ki je enaka v neprekinjenem 20-letnem obdobju – je tožnik začel problematizirati (prvič) v pritožbi. Sodišče druge stopnje mu je odgovorilo, da so njegove trditve s tem v zvezi nedovoljena pritožbena novota, sicer pa da ni prišlo do takih sprememb dejanskega izvrševanja služnosti, da bi lahko govorili o novi služnosti, ki s prej izvajano nima povezave; ne gre za odločilne spremembe načina in pogostosti izvrševanja voženj po letu 1985.

3Tožnik v predlogu za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje (v delu zanj neugodne odločitve) načenja dvoje pravnih vprašanj z očitki sodiščema obeh stopenj, da nista upoštevali:

a) da se lahko stvarna služnost priposestvuje le v tisti vsebini, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo;

b) v zvezi s konfesorno tožbo pa da nista upoštevali nujne predpostavke za utemeljenost zahtevka iz tovrstne tožbe, da je služnostni upravičenec neutemeljeno moten pri izvrševanju služnosti – česar toženca nista zatrjevala (nesklepčnost nasprotne tožbe).

Glede pod a) načete problematike tožnik v obširnem predlogu med drugim zatrjuje tudi odstop od ustaljene sodne prakse; sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča II Ips 461/2005 in prilaga številne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki po njegovem mnenju potrjujejo v konkretnem primeru odstop od že zavzetega stališča v podobnih primerih in so v oporo stališču tožnika.

4Predlog ni utemeljen.

5Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani. Tožnik s priloženimi odločbami Višjega sodišča v Ljubljani, ki v dejanskem pogledu niso primerljive s konkretno zadevo, namreč ni izkazal zatrjevanega odstopa od ustaljene sodne prakse v zvezi s prvim očitkom iz njegovega predloga. Enako velja za judikat Vrhovnega sodišča II Ips 461/2005, ki ga tožnik ponuja v primerjavo kot izhodiščnega in v katerem je šlo za spremembo vrste rabe gospodujočega zemljišča iz kmetijskega (z občasnimi obremenitvami služečega zemljišča po v naravi nevidni poti) v stavbno zemljišče z bistveno kvantitativno in kvalitativno spremembo; razlogi sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne pomenijo odstopa od sodne prakse. Glede v predlogu problematiziranega vprašanja sklepčnosti nasprotne tožbe pa zadošča že napotitev tožnika na sosledje procesnih dogodkov v tej zadevi, v kateri je vložitev nasprotne tožbe (po naravi stvari) sledila pred tem vloženi negatorni tožbi tožnika in s katero je bilo vprašanje tožnikovega odrekanja pravice stvarne služnosti tožencema tedaj zanesljivo razrešeno. Po obrazloženem je torej bilo treba tožnikov predlog za dopustitev revizije zavrniti (drugi odstavek 367.c člena ZPP).