UPRS sklep U 291/2007

Tožba se zavrže.

V obvestilu, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je tožena stranka tožniku sporočila, da je bila dne 13. 7. 2007, v prostorih Policijske uprave A., izvedena seja senata glede tožnikove pritožbe, ki jo je vložil dne 1. 7. 2007 na postopek policistov Policijske postaje B. (v nadaljevanju: PP). Iz obvestila izhaja, da je bila seja izvedena v skladu s Pravilnikom o reševanju pritožb, da sta na seji sodelovala tudi predstavnika javnosti in da je bil na sejo senata vabljen tudi tožnik. Kot izhaja iz obvestila, je senat proučil pritožbena razloga, da sta policista prikazala prekršek, ki ga tožnik ni storil, in da sta tožnika nezakonito zadrževala na kraju in mu omejila gibanje. Ugotovljeno je bilo, da sta dne 29. 6. 2007 policista PP B. opravljala kontrolo prometa na ... ulici v B. pri odcepu za vrtec in da se je tožnik približno ob 08.08 uri pripeljal iz smeri Škalske ulice z osebnim avtomobilom brez varnostnega pasu. Policist je stopil na rob vozišča, dvignil desno roko, v kateri je držal „STOP“ loparček, in tožnika začel ustavljati. Ko je tožnik to opazil, je z vozilom zavil na bližnje parkirišče stanovanjskega bloka v ... ulici. Ker je bilo parkirišče od točke ustavljanja oddaljeno le nekaj metrov, je policist peš stopil do tožnika, zahteval vozniško in prometno dovoljenje in mu predočil kršitev, zaradi česar se je tožnik takoj razburil in dejal, da ga policist ni pravilno ustavljal in da bo vložil pritožbo. Policist je tožnika seznanil, da mu bo izdal plačilni nalog in ga povabil do službenega vozila, kar je tožnik odločno zavrnil. Policist je nato odšel do službenega vozila, kjer je napisal plačilni nalog. Čez nekaj časa je tožnik stopil do sopotnikovih vrat službenega vozila in ko mu je bil plačilni nalog dan v podpis, je to odločno odklonil z obrazložitvijo, da ga policist ni ustavljal. Plačilni nalog naj bi tožnik vzel skupaj z dokumenti in nato odšel na parkirišče, kjer je bilo parkirano tožnikovo vozilo, nato pa se je oglasil na PP, kjer mu je bil pojasnjen postopek za podajo zahteve za sodno varstvo in pritožbe na postopke policistov. Pritožbenega očitka, da sta policista prikazala prekršek, ki ga tožnik ni storil, člani senata, kot izhaja iz obvestila, niso mogli potrditi. Iz poročila poročevalca in slišanega na seji senata je bilo ugotovljeno, da sta policista neposredno ugotovila in zaznala prekršek ter izdala plačilni nalog v skladu z Zakonom o prekrških. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sta tožnika policista nezakonito zadrževala na kraju in mu omejevala gibanje, pa je bilo ugotovljeno, da sta policista izvajala nadzor prometa v skladu z Zakonom o varnosti cestnega prometa in da sta postopek izvajala v skladu z Zakonom o prekrških, ko sta tožniku izdala plačilni nalog za storjeno kršitev. Člani senata so glede na navedeno soglasno odločili, da je pritožbeni očitek neutemeljen. Iz obvestila še izhaja, da bo o podani zahtevi za sodno varstvo odločilo pristojno Okrajno sodišče in da je s tem pritožbeni postopek zaključen.

Tožnik v tožbi prej navedeno obvestilo, ki ga šteje kot dokončni upravni akt tožene stranke, izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je dne 26. 7. 2007, na Policijsko postajo, vložil pritožbo na delo policista zaradi kršitve pravic in svoboščin. Policijska postaja B. ga je povabila na razgovor, ki je bil opravljen v roku 15 dni, kot to opredeljuje 28. člen Zakona o policiji. Tožnik se s pooblaščencem policije in predlogom, da se postopek reševanja pritožbe zaključi z razgovorom, ni strinjal, zato se je celotni postopek prenesel na senat. Postopek reševanja pritožbe na ministrstvu bi se moral zaključiti s posredovanjem odgovora pritožnika v 30 dneh od zaključka postopka pri vodji organizacijske enote policije (rok za izročitev odgovora v zvezi s pritožbo se je iztekel 9. 9. 2007), vendar se postopek ni izvedel v rokih, ki jih opredeljuje Zakon o policiji in Pravilnik o reševanju pritožb. Tožena stranka je tožnika v vabilu z dne 12. 9. 2007 pozvala na sejo senata, ki se je izvedla dne 10. 10. 2007 v prostorih Policijske uprave A., s čemer so bila bistveno kršena pravila postopka, ki jih določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Tožena stranka je tudi v odgovoru neresnično prikazala dejansko stanje, saj je navedla, da je bila seja senata dne 13. 7. 2007 v prostorih Policijske uprave v A., čeprav je bila ta seja dne 10. 10. 2007, ter navedla, da je bila podana pritožba s strani tožnika 1. 7. 2007, čeprav je bila ta poslana 27. 6. 2007. V nadaljevanju povzema navedbe tožene stranke iz obvestila, ki se nanašajo na sodelovanje predstavnika javnosti, navaja, da je bil vabljen na sejo senata in da se te seje ni udeležil (zapisnik seje o prisotnosti tožeče stranke z dne 10. 10. 2007). Meni, da je upravni akt, ki ga je izdala tožena stranka, nezakonit in nima sestavin, ki jih predpisuje zakon in da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno predlaga, da sodišče navedeni upravni akt, šifra 2600.521/2007/6 (143/12) z dne 13. 10. 2007, odpravi.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

V upravnem sporu se na podlagi 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/07, v nadaljevanju: ZUS-1) zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen ZUS-1). Iz navedene določbe torej izhaja, da je predmet upravnega spora lahko (dokončni) upravni akt, ki je izdan s strani državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, ki ga le-ta izda v izvrševanju svoje funkcije izvrševanja oblasti (oziroma javnega pooblastila) skladno z ustavnim načelom delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (drugi odstavek 3. člena Ustave).

Niti ustava niti zakon ne opredeljujeta vsebine pojma »posamični akt«, vendar pa se tako v praksi sodnik kot tudi v pravni teoriji ta izraz uporablja za pravni akt, ki pomeni individualizacijo in konkretizacijo splošnih pravnih aktov in nastane pri uporabljanju prava kot rezultat soočenja konkretnih dejstev ter abstraktnih in splošnih pravnih pravil, ter se glede na subjekte, ki jih oblikujejo, razvrščajo v oblastne (sodne in upravne) ter neoblastne posamične pravne akte. Posamični upravni akt je torej akt, s katerim se odloča o individualni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v upravnem postopku, upravni spor pa je, glede na določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1, dopusten zgolj v primeru, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi (izpodbijanega) upravnega akta ali pa zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan in vročen v predpisanem roku. Kaj je upravna stvar, v kateri se izda upravni akt, opredeljuje 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, uradno prečiščeno besedilo, ZUP-UPB2). Po navedeni določbi je upravna stvar odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, za upravno stvar pa se šteje tudi, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma, če to, zaradi varstva javnega interesa, izhaja iz narave stvari.

V obravnavanem primeru je dovoljenost tožbe odvisna od tega, ali je obvestilo tožene stranke, s katerim je ta obvestila tožnika o izidu pritožbenega postopka v zvezi s postopkom policistov Policijske postaje B., akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Po določbi prvega odstavka 28. člena Zakona o policiji, Uradni list RS, št.49/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPol) se lahko posameznik, če meni, da so mu bile s policistovim dejanjem ali opustitvijo dejanja kršene njegove pravice ali svoboščine, v 30 dneh od trenutka, ko je izvedel za kršitev, pritoži na ministrstvo ali policijo. V nadaljnjih štirih odstavkih je določen postopek za obravnavanje pritožbe, ki se, kot to izhaja iz šestega odstavka 28. člena ZPol, zaključi s posredovanjem odgovora pritožniku v 30 dneh od zaključka postopka pri vodji organizacijske enote policije. V tem odstavku je še določeno, da je z odgovorom pritožniku pritožbeni postopek zaključen, pritožnik pa ima na razpolago še vsa pravna in druga sredstva za varstvo njegovih pravic in svoboščin. Postopek ureja Pravilnik o reševanju pritožb (Uradni list RS, št. 21/2004, ki podrobneje predpisuje način reševanja pritožb in ki v 36. členu prav tako določa, da je rešitev pritožbe v senatu dokončna. Po presoji sodišča je postopek, ki ga na podlagi 28. člena ZPol vodi tožena stranka in se konča z obvestilom pritožniku, oblika notranjega nadzora nad delom policije in neposredno ne posega v pravice obravnavnih oseb, zato tega odgovora ni mogoče šteti za upravni akt, saj z njim ni bilo neposredno poseženo v tožnikove pravice. Glede na navedeno se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb, s katerimi tožnik opozarja na obliko in vsebino obvestila in tudi ne v navedbe glede spoštovanja rokov za posamezna opravila, ker te navedbe na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Po določbi 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnik v tožbi izrecno navaja, da vlaga tožbo zoper prej navedeno obvestilo, ki pa, kot je sodišče že navedlo, ni upravni akt. Tega, da so mu bile v postopku policijske obravnave kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje in ker tega tudi iz okoliščin primera ni mogoče zaključiti, tožbe tudi po prej navedeni določbi ZUS-1 ne bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

Skladno s temi ugotovitvami je sodišče tožbo zavrglo po določbi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.