VSL sodba I Cpg 1346/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki plačati 465,60 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 32613/2009 z dne 25. 03. 2009 v 1. in 4. točki izreka ter toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.031,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navedla je, da je pritožba neutemeljena in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožeča stranka navedla, da je za toženo stranko opravila razne storitve v zvezi z izgradnjo kanalizacije. Za plačilo opravljenih del je tožeča stranka izstavila toženi stranki tri račune, in sicer za prevoz in druga dela na vaški poti K. račun št. 17 v znesku 2.859,78 EUR (A2), za prevoz in deponijo na objektu pokopališče G. račun št. 19 v znesku 2.016,36 EUR (A2) in za dela in prevoze na objektu K. R. račun št. 1 v znesku 3.984,00 EUR (A1). Račune je tožena stranka delno plačala dne 27. 03. 1007, zato tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačali neplačane razlike.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dovolj določno navedla vsa odločilna dejstva za presojo toženega zahtevka. Ugotovilo je, da tožena stranka na navedbe tožeče stranke ni odgovorila in štelo trditve tožeče stranke za neprerekane. Zato je sledilo navedbam tožeče stranke, da je svojo obveznost iz sklenjenih pogodb izpolnila in njenemu tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile trditve tožeče stranke neprerekane. Zatrjuje, da je že v ugovoru navajala, da tožeča stranka storitev ni opravila. Nadalje navaja, da je tudi v pripravljalni vlogi z dne 10. 06. 2010, ki jo je vložila na izrecen poziv sodišča, izrecno ugovarjala, da tožeča stranka ni predložila ustreznih listin (potrjenih prevoznic in potrjenih strojnih poročil), s katerimi bi dokazala, katera dela oziroma koliko ur dela je opravila. Zato vztraja pri svojem ugovoru, da tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremeni ni zadostila, saj opravljenih del ni specificirala ali drugače utemeljila (npr. ni navedla, katere prevoze je opravila in po čigavem nalogu), prav tako pa opravljenih del tudi ni dokazala s predložitvijo pogodb, potrjenih tovornih listov oziroma potrjenih končnih obračunov.

Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka podala sklepčno trditveno podlago za utemeljitev zahtevka za plačilo opravljenih del (619. člen Obligacijskega zakonika; Ur.l. RS, št. 83/2001; nadalje OZ). Čim tožeča stranka opiše življenjski primer dovolj popolno, da iz njega izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu, je namreč obseg njenih (morebitnih) nadaljnjih izjav odvisen od kvalitete in obsega navedb nasprotne stranke (primerjaj dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2010, Ljubljana, str. 168).

V konkretnem primeru se tožena stranka zgolj s prerekanjem trditev tožeče stranke, da je opravila zaračunane storitve oziroma s pozivanjem le-te, da predloži pisna dokazila, o trditveni podlagi tožeče stranke, ni obrazloženo izjavila. To velja še posebej zato, ker je tožeča stranka pojasnila, da sta z delovodjo tožene stranke v gradbeni dnevnik, ki se nahaja pri toženi stranki oziroma pri glavnem izvajalcu del, po medsebojni uskladitvi dnevno zapisovala število opravljenih ur. Tožeča stranka je torej navajala, da je bila tožena stranka podrobno seznanjena z opravo del in zaračunanimi količinami, tožena stranka pa temu ni nasprotovala.

Golo zanikanje dejstva praviloma ne izniči domneve o priznanju dejstev, ampak se mora vsaka stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke (2. odst. 214. člena ZPP). Ugovor, da tožeča stranka del ni opravila oziroma poziv, da naj predloži listinska dokazila za svoje navedbe, ne predstavljata obrazloženega prerekanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla tožeča stranka. Zato pritožbene navedbe tožene stranke ne morejo omajati sklepa sodišča prve stopnje, ki je štelo navedbe tožeče stranke za neprerekane.

Po presoji pritožbene sodišča je torej sodišče prve stopnje presodilo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede na navedeno pa tožena stranka tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve določb o prekluziji (286. in 286.a člena ZPP), saj ta na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.

Sodišče druge stopnje glede na navedeno ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo. Te so odmerjene na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z odvetniško tarifo (nagrada za postopek po tarifni št. 3210 znaša 388,00 EUR ter 20% DDV), in sicer v skupnem znesku 465,60 EUR.