VSL sodba I Cpg 451/2010

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

V zvezi s tožbo je sodišče prve stopnje razveljavilo Sklep Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. Ig 2006/00055 z dne 20. 02. 2006 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 49.033,76 EUR z zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 630,79 EUR (1. točka izreka).

V zvezi z nasprotno tožbo je razsodilo, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki znesek 25.692,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 2. točke izreka). Tožbeni zahtevek za znesek 17.175,76 EUR z zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (2. odstavek 2. točke izreka).Tožeči stranki je še naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 3.700,05 EUR z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka)

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in sicer v delu, s katerim je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek (1. točka izreka) in v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi (1. odstavek 2. točke izreka). V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi in zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in sicer v delu, s katerim je bil delno zavrnjen njen tožbeni zahtevek (2. odstavek 2. točke izreka). V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke v zvezi s 1. točko izreka sodbe

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju, po katerem je tožena stranka kot podizvajalec tožeče stranke montirala streho na poslovnem objektu A. v Novem mestu. Tožeča stranka je trdila, da tožena stranka dogovorjenega dela ni opravila kvalitetno, prav tako ne v celoti, zaradi česar je posledično streha ob dežju zamakala. Trdila je še, da je toženo stranko pozivala, da odpravi napake svojega dela in da ga dokonča, vendar tožena stranka tega ni storila, zaradi česar je tožeča stranka morala napake sama odpraviti, pri tem pa je stroške popravila zaračunala toženi stranki z dvema računoma. S tožbo je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo računov za popravilo strehe. Tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku, s trditvami, da je delo v celoti opravila in pravočasno ugotovljene napake odpravila. Navedla je, da je do poškodovanja strehe prišlo s strani drugih izvajalcev naknadno potem, ko je sama že zaključila z deli, zaradi česar ni odgovorna za zamakanje strehe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je bilo potrebno popravilo strehe na objektu A. v Novem mestu, ki ga je tožeča stranka zaračunala toženi stranki z vtoževanima računoma, zaradi nekvalitetno izvedenega dela s strani tožene stranke. Takšen zaključek je po stališču pritožbenega sodišča pravilen, pri čemer to soglaša z logičnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje svoj zaključek utemeljilo. Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da tožeča svojega tožbenega zahtevka pravzaprav ni substancirala, do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da obstoji zatrjevana obveznost tožene stranke napram njej.

Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji trdila, da tožena stranka pogodbeno dogovorjenih del ni v celoti opravila, opravljeno delo pa naj ne bi bilo kvalitetno. Hkrati pa ni konkretizirala, katera pogodbena dela niso bila opravljena in katera dela so bila nekvalitetna, prav tako pa tudi ni opredelila napak, ki naj bi se nanašale na nekvalitetno opravljena dela. Pri tem ni upoštevno sklicevanje tožeče stranke na vsebino listin, ki sicer predstavljajo korespondenco pravdnih strank v zvezi s predmetnim poslovnim razmerjem, ki jo je tožeča stranka priložila v dokazne namene, saj le-te ne morejo nadomestiti trditvene podlage, ki jo je bila tožeča stranka dolžna podati. Prav tako ne zadostujejo trditve tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 12. 01. 2009 (red. št. 35), da je tožena stranka netesno zvarila spoje (preklope) hidroizolacijske folije, kar naj bi povzročilo zatekanje vode v strešne sloje, saj so presplošne. Neupoštevne pa so tudi iz razloga, ker so bile podane po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo (1. odst. 286. člena ZPP). Da so trditve tožeče stranke o tem, da je tožena stranka nekvalitetno opravila delo nezadostne izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca P., ki glede na skromno trditveno podlago, ki jo je tožeča stranka podala, ni uspel ugotoviti vzrokov zamakanja strehe na objektu A., zaradi katerih je morala tožeča stranka le-to popraviti. Glede na navedeno so pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje neupoštevne. Ker tožbeni zahtevek ni bil sklepčen je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

O pritožbi tožeče stranke zoper 1. odstavek 2. točke izreka sodbe

Tožena stranka je z nasprotno tožbo vtoževala od tožeče stranke plačilo šestih računov, s katerim je tožeči stranki zaračunala opravljeno delo, ki izvira iz zgoraj opisanega pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje je naložilo tožeči stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 25.692,28 EUR, ki se nanaša na pet računov, s katerimi je tožena stranka tožeči stranki zaračunala pogodbena dela. Pri tem je pravilno zavrnilo nasprotovanje tožeče stranke, da je dogovorjena cena za enoto dela tožene stranke znašala 600,00 SIT na m2, zaradi česar naj bi tožena stranka opravljena dela nepravilno obračunala po ceni 650,00 SIT na m2. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili, da bo cena za enoto dela tožene stranke znašala 650,00 SIT. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka zaračunana dela opravila. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke utemeljilo z jasnimi in logičnimi razlogi, v katerih je podalo svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero soglaša pritožbeno sodišče. Tožeča stranka s pritožbo zaključkov sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija, ampak zgolj vztraja pri navedbah, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji. Glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče posplošene pritožbene trditve zavrnilo kot neupoštevne.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper 2. odstavek 2. točke izreka sodbe

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se nanaša na plačilo del, ki nimajo podlage neposredno v pogodbi.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala trditev, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, da je tožeča stranka opustila dolžnost postaviti dvigalo na gradbišče, zaradi česar je morala tožena stranka material dvigniti ročno. Ugotovilo namreč je, da tožeča stranka, kot naročnica izvedbe strehe na objektu A. v Novem mestu pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, da priskrbi in dostavi potreben material za izvedbo strehe, tako, da je priskrbela na gradbišču objekta avtodvigalo, s pomočjo katerega je bil dvignjen material za pokritje strehe, na samo streho. Zato je materialno pravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka uveljavljala plačilo stroškov zlaganja materiala na objekt. Trditve, da so morali delavci tožene stranke pripenjati material na avto dvigalo in ga na strehi odpenjati in razvažati, s čimer so porabljali čas in energijo, je tožena stranka prvič navedla v pritožbi, zato predstavlja pritožbeno novoto, ki jo ni bilo mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Isto velja za pritožbeno sklicevanje, da je dvigovanje materiala bilo potrjeno v gradbenem dnevniku.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženi stranki ne gredo stroški čiščenja strehe in čiščenja snega s streha. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek pritožbeno sodišče soglaša in se na njih sklicuje v izogib ponavljanju. Tožena stranka s ponavljanjem drugačnega stališča, ki ga je podala v postopku na prvi stopnji pravilnega stališča sodišča prve stopnje, o neutemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka, ni uspela izpodbiti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške. (1. odst. 154. člena ZPP).