VSL sodba I Cpg 896/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu drugega odstavka izreka za znesek 3.804,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 04. 2004.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, povrniti pa mora toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 261,45 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 11.100,00 EUR (2.660.004,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odst. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za znesek 10.1054,88 EUR z zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 399,14 EUR (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo v zavrnilnem delu za znesek 3.804,00 EUR se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 2. in 3. točke 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka imela v posesti viličar LINDE tip AG H30-02 serijska številka 351H03026430 (v nadaljevanju viličar), katerega lastnik je bila tožeča stranka, brez pravne podlage, ki ga prostovoljno ni hotela izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je v času, ko je imela tožena stranka viličar nezakonito v svoji posesti, prišlo do kraje le-tega, zaradi česar naravna restitucija z vrnitvijo viličarja tožeči stranki ni bila več možna. Zaključilo je, da je tožena stranka odgovorna za izginotje viličarja, zaradi česar je toženo stranko obsodilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino za vrednost viličarja v višini 11.100,00 EUR in v tem obsegu ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožbeni zahtevek za višji znesek pa je zavrnilo.

Tožeča stranka s pritožbo ne napada stališča sodišče prve stopnje, da je ustrezna odškodnina za izginuli viličar, tržna vrednost takega viličarja na dan 15. 04. 2004, ki je dan, ko naj bi bila tožena stranka dolžna viličar vrniti tožeči stranki. Nasprotuje pa ugotovljeni višini, ki je po njenem stališču prenizka glede na ugotovitve izvedenca in ob dejstvu, da bi se moral upoštevati DDV.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje, pri ugotovitvi višine vrednosti viličarja pravilno oprlo na zaključek iz izvedeniškega mnenja izvedenca Ž. z dne 30. 09. 2009 in dopolnitvi le-tega z dne 11. 11. 2009, da je znašala tržna vrednost 7 let starega viličarja pri 10.500 urah za leto 2004, 11.100,00 EUR. Izvedenec je pri izračunu vrednosti viličarja pravilno uporabil podatke iz nemškega kataloga L. G., ki je evropsko priznani katalog tržnih cen rabljenih viličarjev, ki temeljijo na statističnih podatkih izvedenih prodaj.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da naj bi bil viličar na dan 15. 04. 2004 več vreden kot pa tržna vrednost takšnega viličarja, ki je bila v celem letu 2004 enaka torej 11.100,00 EUR. Zmotno je pritožbeno sklicevanje na vrednost viličarja v višini 12.420,00 EUR, ki jo je tudi podal izvedenec v svojem mnenju, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ta vrednost ni upoštevna, ker nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju o obrabljenosti viličarja.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče v vrednost viličarja, ki predstavlja odškodnino zaradi izgube le-tega povečati za DDV in se sklicuje na pravilne razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožeča stranka s pritožbenimi trditvami pravilnih razlogov sodišča prve stopnje o tem ni uspela izpodbiti. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da tožeča stranka ni konkretno pojasnila nastanek škode v zvezi z DDV zato njenega zahtevka v tem obsegu ni bilo mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške. (1. odst. 154. člena ZPP). Iz istih razlogov pa mora tožena stranka povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške, kot jih je priglasila in so skladne z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, pri tem pa je upoštevalo, da je sporni predmet pritožbe znesek 3.804,00 EUR. Toženi stranki je tako odmerilo stroške za sestavo odgovora za pritožbo v višini 375 točk in od te višine 2% materialnih stroškov, oboje povečano za 20% DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 50,76 EUR.