VSL sklep IV Cp 3731/2010

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo stike med predlagateljema in njuno hčerko oziroma vnukinjo mladoletno A. tako, da bo predlagateljica prevzela mladoletno A. v S. in jo odpeljala na obisk k predlagatelju, kamor bo otroka ob 10.00 uri pripeljala nasprotna udeleženka in ga tam ob 18.00 uri tudi prevzela, v presežku pa je predlog zavrnilo. Ob tem je sodišče tudi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno odločitev se predlagatelja po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta, uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni, predlagateljema pa povrne pritožbene stroške. Predlagateljica se pritožuje zoper zavrnilni del glede obsega stikov, ker so ti določeni v premajhnem obsegu. Poudarja, da je mladoletna A. živela s staršema pri njej tri leta, v tem času pa jo je čuvala, se z njo igrala, jo hranila in kopala ter pripovedovala pravljice in sta si bili zelo blizu oziroma navezani. Že sodna praksa je zavzela stališče, da naj stiki v čim večji meri ustvarjajo in vzpodbujajo odnose, ki sicer že obstajajo. Z določenimi stiki pa se bo nekoč močna čustvena navezanost težko obdržala. Sodišče s tem, ko je štelo, da je z določenimi stiki, ki jih ima predlagateljica le takrat, ko vozi otroka na obisk k njenemu očetu in da bo s tem zadoščeno koristim otroka, napačno ugotovilo dejansko stanje. Na ta način bo prišlo le do odtujevanja med babico in vnukinjo. Predlagateljica izrecno izpostavlja, da bi se z rednejšimi stiki in ne le s tistimi v času prevoza k očetu v zapor doseglo dvoje: odnos z babico in dedkom ter ohranjanje povezanosti z njima in drugič posredno ustvarjanje in vzpodbujanje odnosa med A. in njenim očetom, kar vse je nedvomno v njeno korist. Navedeno pa je sodišče spregledalo, kot tudi dejstvo, da nasprotna udeleženka tem stikom nasprotuje in negativno vpliva na otroka.

Predlagatelj izpodbija odločitev sodišča prve stopnje le glede termina stikov, ki je sedaj določen v sredo. V tem času je bil namreč premeščen na prestajanje kazni in D. pri M., kjer pa mu ne morejo zagotoviti ločenega prostora za obisk ob sredah, temveč je to možno le ob nedeljah. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da njegove stike z mladoletno hčerko spremeni tako, da bodo potekali vsako drugo nedeljo in ne več ob sredah ter pričakuje, da temu ne bo nasprotovala niti nasprotna udeleženka.

Oba pritožnika pa izpodbijata tudi stroškovno odločitev in menita, da sodišče ni imelo podlage za uporabo prostega preudarka pri odločanju. Predlagatelja sta s sproženjem postopka poskrbela za interese otroka, čemur nasprotna udeleženka nasprotuje. Pomembna je tudi okoliščina, da je predlagateljica tista, ki sploh omogoča stike med otrokom in očetom, saj nasprotna udeleženka nima ne avtomobila ne vozniškega izpita, prav tako pa v zadnjem obdobju stike preprečuje.

Pritožba je utemeljena.

Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi (1. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR). Pravica do stikov po ZZZDR torej ni oblikovana samo kot pravica staršev, ampak primarno kot pravica otroka, s katero se zagotavljajo njegove koristi, ki so s tega razloga odločilno merilo za odločitev in obsegu načina izvrševanja stikov. Pojem koristi je opredeljen negativno: stiki otroku niso v korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj (5. odstavek 106. člena ZZZDR). Na abstraktni ravni je mogoče opredeliti, da je v korist otroka takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoj za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Ena izmed predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj temelji tudi na normalnem odnosu otroka z drugim od staršev, pri katerem ne živi. Na osnovi 106.a člena ZZZDR pa lahko tudi osebe, s katerimi je otrok družinsko povezan in nanje osebno navezan, ki so primeroma naštete v tem členu, med drugi tudi stari starši, vložijo predlog za ureditev stikov zaradi realizacije otrokove pravice do stikov z njimi, pri čemer tudi v tem primeru velja, da to ne sme nasprotovati otrokovim koristim.

V obravnavani zadevi je predlagatelj šele v pritožbi navajal novo dejstvo, da je nameščen s prestajanja zaporne kazni v Celje, kjer pa mu zaporniški režim omogoča realizacijo sodno določenih stikov ob nedeljah in ne ob sredah, kot je to določeno v izpodbijanem sklepu. Gre za povsem novo dejstvo, ki pa je skladno z določbo člena 414 ZPP v tovrstnih postopkih dopustno, katerega pa sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa seveda ni moglo upoštevati. Kljub temu, da pritožnik pričakuje, da nasprotna udeleženka predlagani spremembi termina stikov ne bo nasprotovala, pa se mora o tej okoliščini določno izreči, saj bi bila sicer kršena njena pravica do izjave (načelo kontradiktornosti).

Ker je tako v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je ta ugotovitev narekovala razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu (člen 355 ZPP v zvezi s členom 366 ZPP oziroma členom 37 ZNP), saj se ta okoliščina nanaša tudi na stike otroka s predlagateljico. V ponovljenem postopku se bo morala nasprotna udeleženka izjasniti o predlagani spremembi stikov, sodišče prve stopnje pa ob skrbni in ponovni presoji vseh okoliščin, ki zapolnjujejo pravni standard koristi otroka, ponovno odločiti o predlogu predlagateljev. Pritožbeno sodišče ob tem le pripominja, da zaenkrat nima pomislekov v tiste razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev glede obsega stikov predlagateljice z mladoletno A. niti glede meril za odločitev o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.